sprava / Odlikovana domobranec in partizan

Ko je Janez Drnovšek pred dobrima dvema letoma prevzel Kučanove posle, je s tem prevzel tudi častno nalogo podeljevanja državnih odlikovanj. Najbolj čislano priznanje je zlati častni znak svobode, najvišje državno odlikovanje "za zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije". Kučan jih je podelil skoraj sto, začel je z velikimi osamosvojitelji in končal s svojimi sodelavci, recimo z Zdenkom Roterjem. Nekaj pa jih je dobil tudi vrnjenih; v znameniti Batini vrečki se je pred uradom predsednika republike pojavilo šest odlikovanj in razen Kacinovega so vsa pripadala tistim, ki jim danes lahko pogojno rečemo pomladni politiki. Z odlikovanjem sedanjega zunanjega ministra vred. Razlog protestne vrnitve je bil podelitev priznanja Ljubu Bavconu - Kučan ga je odlikoval za zasluge pri varovanju človekovih pravic. Odlikovanje je že pred morebitno podelitvijo zavrnil Jože Pučnik, voditelj Demosa, ga je pa za odlikovanje z zlatim znakom svobode posthumno nekoliko nerodno predlagal izvršilni odbor SDS.

Ko je Kučan postal nekdanji predsednik, je podeljevanje odlikovanj postalo del Drnovškovih obveznosti. In novi predsednik ni potreboval veliko časa, v slabega pol leta je imenoval novo komisijo, ki deluje kot predsednikovo posvetovalno telo, nekaj dni kasneje pa je prvo državno odlikovanje dobil najbolj pričakovan kandidat. Milan Kučan, ki je desetletje odlikoval druge, je sprejel čestitke tudi sam. A Kučan je bil pri podeljevanju časti razmeroma darežljiv, Drnovšek pa je ubral drugačno taktiko. V dobrih dveh letih je podelil le devet najvišjih državnih odlikovanj, to je skoraj enkrat počasnejši tempo od predhodnikovega. Za Kučanom so najvišje državno odlikovanje dobili slovaški predsednik Rudolf Schuster, akademika Drago Jančar in Janez Bernik, flavtistka Irena Grafenauer, tri društva, ki skrbijo za Slovence po svetu, in Slovensko stalno gledališče v Trstu.

Na dan pred dnevom državnosti je podelil še dve odlikovanji. Prvega je dobil Ivan Grobelnik, razlog je bilo "pogumno dejanje s soborci pri osvoboditvi zaprtih iz Starega piskra in zasluge v boju proti nacifašizmu", drugega pa Jože Bernik, poslanec NSi, neuspešni predsedniški kandidat, ki je nedavno praznoval osemdesetletnico. Bernik je nagrado dobil "za zasluge v dobro slovenstva in Slovencev pri osamosvojitvi in mednarodnem priznanju ter razvoju demokracije v Republiki Sloveniji". Drnovškova zadnja izbira državnih odlikovancev je nenavadna. Na isti dan je čestital posamezniku, ki se je uprl nemškemu okupatorju in sodeloval v akciji osvobajanja zaprtih Slovencev iz zloglasnega celjskega zapora, in posamezniku, ki je bil po besedah zgodovinarja Jana med nemško okupacijo med domobranskimi častniki in podčastniki, ki jih je vodstvo tedanje SLS oziroma domobranstva poslalo kot "pomoč" gorenjskemu domobranstvu. Konkretneje, Drnovšek je odlikoval predstavnika dveh nasprotnih taborov. Prve mesece leta 1945 se je Jože Bernik, takrat še mladenič, šolal na izobraževalnem tečaju, ki ga je organiziral gestapo, in hkrati delal v kranjskem propagandnem oddelku slovenskega domobranstva, Ivan Grobelnik, takrat prav tako mladenič, pa je sodeloval pri spektakularni osvoboditvi okoli 130 zapornikov. En odlikovanec je torej sodeloval z Nemci, drugi je te Nemce napadel. Dejstva o Bernikovem sodelovanju ne spremeni niti to, da je bil pozneje aretiran; konec februarja 1945 ga je gestapo poslal v zapor. Drnovšek se je torej z državnimi odlikovanji šel spravo.

A dekoriranca vendarle tudi za spravnega Drnovška nista enaka, razlika med Grobelnikom in Bernikom je vidna iz obrazložitve predsednikove odločitve. "Današnja odlikovanja segajo v daljše obdobje," je nagrajene pozdravil Drnovšek, "od druge svetovne vojne, ker lahko tudi v takratnem osvobodilnem boju vidimo začetke naše samostojne države, do samega akta osamosvajanja naše države, takratnih aktivnosti v zelo zapletenih okoliščinah." Kako si Drnovšek razlaga državotvornost partizanskih enot in državotvornost osamosvojiteljev, je jasno iz protokolarnega besedila, prebranega pred vsakim stiskom roke. Grobelnik je zlati častni znak dobil na pobudo območnega zbora borcev iz Celja. Skupaj s šesterico je, oblečen v nemško uniformo, brez strela in prelite krivi obvladal in onemogočil pazniško in stražarsko posadko. "Dejanje je bilo izjemno drzno in nadvse tvegano in okupatorju ni uspelo prikriti dogodka. Ob 60-letnem spominu na pogumno in izjemno tvegano dejanje je podeljeno odlikovanje Ivanu Grobelniku in tudi v spomin soborcem," je zapisano v obrazložitvi odlikovanja z zlatim častnim znakom svobode. Pri Berniku besed o nacifašizmu seveda ni, prav tako ni besed o drugi svetovni vojni, o njegovi funkciji v domobranskem propagandnem štabu. Bernik se je Drnovšku prikupil zaradi "zaslug v dobro slovenstva", zaradi zaslug pri osamosvojitvi in pri razvoju demokracije. Grobelnika so predlagali borci, Bernika pa Svetovni slovenski kongres, katerega častni predsednik in ustanovitelj je. Njegov prispevek k slovenski državnosti ni tako spektakularen kot Grobelnikov. V obrazložitvi je zapisano, da je odlikovanec v kraju blizu Chicaga organiziral gradnjo slovenskega kulturnega doma, da je bil njegov dom odprt za številne generacije študentov, da je med življenjem v ZDA vedno našel čas za srečanja z rojaki. "Vse svoje moči in finančna sredstva ter bogate zveze pri najvišjih predstavnikih ZDA je namenjal razvoju demokracije in uveljavljanju slovenstva ter zavedanja o Sloveniji." Drnovška domobranska epizoda iz mladosti malteškega viteza torej ni toliko motila, da bi spregledal njegovo lobiranje v ZDA. Oba odlikovana sta se predsedniku seveda zahvalila, stari partizan je "izrazil veselje in ponos", stari domobranec pa je izkazano čast namenil "vsem Slovencem in Slovenkam po svetu, ki so se v preteklosti borili za cilje slovenske države in so bili pripravljeni zato žrtvovati tudi svoja življenja".

Kljub vsemu je bilo odlikovanje Jožeta Bernika vendarle majhno presenečenje, ne toliko zaradi očitne ideološke nevtralnosti predsednika Drnovška kot zaradi zadovoljnega govora odlikovanega poslanca NSi. Bernik skorajda ob vsaki priložnosti omeni povojne poboje, omeni nepriznane žrtve, zamolčane grobove, napačne napise na spomenikih, nekaznovane krvnike itd. Tokrat jih ni, vsaj ne eksplicitno, žalostno in jezno, prav tako ni odlikovanja zavrnil, pa četudi so med množico nosilcev zlatega častnega znaka svobode posamezniki, ki Berniku niso ravno všeč in ki bi jih morda celo lustriral. Bernik je namreč vseskozi zagovarjal sprejetje lustracijske zakonodaje, podmladek njegove stranke pa je pred leti ogorčeno protestiral, ker je najvišje državno odlikovanje dobil Janez Stanovnik, zadnji predsednik socialistične republike Slovenije. Po Berniku začetek samostojnosti pač ne sega vse tja do partizanskih brigad, državotvornosti NOB bi se raje izognil. Za odlikovanca, ki sicer spoštuje tiste, ki so se borili proti okupatorju, a nikakor ne tudi tistih, ki so se borili za revolucijo, je osvobodilni boj prevara, vodena z močno stalinistično linijo, njegov realni cilj pa naj ne bi bila narodna osvoboditev in samostojnost, ampak izvedba komunistične revolucije in prevzem oblasti. Bernik je tako pred meseci logično ostro nasprotoval predlogu Aurelia Jurija, da se v preambulo slovenske ustave vnesejo besede o pomenu NOB. Če bi bilo v ustavi zapisano, da se je slovenska državnost oblikovala tudi z bojem proti fašizmu, nacizmu in z narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem, bi bilo to za Bernika nezaslišano. "Dopolnitev tega vrinka v preambulo pomeni zgodovinsko in kulturno neupravičeno izpostavljanje enega zgodovinskega obdobja, to je komunističnega totalitarizma na Slovenskem." Predlog skupine poslancev sicer ni dobil zadostne podpore. Ker Bernik NOB ne razume zgolj kot boj proti okupatorjem in boj za samostojno Slovenijo (in seveda tudi ne proti domačim izdajalcem), lahko domnevamo, da bi, če bi v tekmi za predsednika leta 1997 nepričakovano zmagal, državna odlikovanja podeljeval po drugačnem ključu.

Kakorkoli, Drnovšek, Bernik in Grobelnik so sodelovali na isti proslavi, nekdanja sovražnika sta dobila enaki odlikovanji in Drnovšek se je njima in vsem drugim zahvalil za njihov prispevek k osamosvojitvi. "Skupaj smo ustvarjali to državo, ki je danes uspešna država. Dali ste svoj prispevek k njenemu današnjemu položaju in ugledu." Po mnenju predsednika so k temu prispevali partizan, domobranec in še desetina drugih, ki je na tokratni podelitvi dobila nižja odlikovanja. Med njimi so bili posamezniki, ki so aktivno sodelovali v desetdnevni vojni, policisti, pripadniki specialnih enot, med njimi je bilo drugo operativno območje VIS, v imenu katerega odlikovanja ni prevzel tisti, ki je leta 1991 to območje vodil, ampak Sovin podsekretar Janez Žirovnik (mimogrede - odlikovano operativno območje je bilo ravno tisto, na katerem je Janša "odkril" mariborsko letališče), in tudi Drago Kos. Podelitvi je sledil priložnostni banket s sokom, vinom in kramljanjem s predsednikom. Glavna dekoriranca se nista ravno prijateljsko poljubila, kakšne večje zadržanosti pa na sprejemu tudi ni bilo opaziti.