volitve / Zbor za Dima

Doktor Dim je resno zaskrbljen. Po vsej svoji dolgoletni borbi, spektakularnih žrtvah in brezkompromisnem odrekanju se je veliki osamosvojitelj in čuječni telesni stražar mlade demokracije v družbi lopovov, anarholiberalcev in nepotistov iz LDS začel počutiti čedalje bolj osamljenega. "Med drugim sem zavrnil forume," je zapisal v svojem nedavnem majskem dnevniku za revijo Ampak, "ki se predstavljajo kot zaščitniki socialne pravičnosti in nacionalnega interesa, v resnici pa jim gre za ohranjanje zasebnih pridobitev, privilegijev iz časa socializma in tranzicije, v kateri so ostali na ključnih položajih zaradi t. i. kontinuitete. Mnogi smo zapostavljali problem kontinuitete. Medtem ko smo - v dobri veri - utrjevali mednarodni položaj države, so za našimi hrbti skrbeli za svoj kapital."

Flirt doktorja Dima in slovenskih "desničarjev" se ni začel včeraj in je v svoji igri metuljevih kril tudi že zamenjal kar nekaj faz. Na začetku je še najbolj spominjal na nepozabni sramežljivi duet iz Evite z naslovom I'd Be Surprisingly Good For You ("I'm Not Talking 'Bout A Hurried Night, A Frantic Tumble And A Shy Goodbye, Creeping Home Before It Gets Too Light - That's Not The Reason That I Caught Your Eye ..."), z meseci pa se je sicer ne več najmlajši, a zato toliko virilnejši snubec čedalje bolj opogumljal: kmalu je začel svojemu šefu in vsem poslancem hkrati javno razlagati, koga lahko imenujejo na posamezno ministrstvo in koga ne, zdaj pa se je nameril skupaj s prijateljem Janezom in prijateljem Andrejem, očitno edinima, ki imata v vsej državi še vsaj neke vrste vizijo, vesoljni javnosti razlagati, v kakšnem totalnem kurcu je vse skupaj. Prijatelj Tone seveda ni bil navdušen in logično se zdi predpostavljati, da je v tihi osami svoje pisarne zadnje dni večkrat zapored preklel čisto vsako izmed preteklih imenitnih priložnosti, da bi Osamosvojitelja dokončno zabrisal iz stranke.

Uvodni del minulega tedna so tako na dnevni notranjepolitični sceni prevladovala ugibanja o morebitni novi zaposlitvi zunanjega ministra, in ko je le-ta v torek popoldne, dan pred dnevom D, sklical posebno tiskovno konferenco, bi zanimanje lahko rezali s skrhano mačeto. Večje medijske hiše so na kraj dogodka pošiljale ne samo po dva, temveč tudi po tri novinarje, kot da se nam najmanj ruši država, kot da nam prav zdaj, ob uresničitvi tisočletnega sna, poka naravnost po šivih. Kolegi so pred predstavo za sladoled živahno stavili, kaj nam bo omikani govorec ob tej priložnosti položil na kolektivno srce, ali bo odstopil s položaja ministra, ali bo izstopil iz LDS, ali se bo umaknil s položaja ministra in tudi iz LDS, bo prestopil k Janši, bo presedlal k doktorju Bajuku. Osebno sem stavil, da nas bo obvestil o svoji odločitvi, da spremeni spol, pokoplje pipo in ostanek življenja preživi na odmaknjenem tropskem otočku, a ker v bistvu ne jem sladoleda, me izguba ni pretirano zaskelela.

Že po prvih nekaj stavkih doktorja Dima v zgledno hlajenih prostorih zunanjega ministrstva je postalo jasno, da po konferenci vendarle ne bo treba ročno ustavljati gigantskih tiskarskih valjev in starih zgodb nadomeščati s šokantnimi novimi, saj nas je v svoje sobane povabil izključno zato, da nam pove, da gre naslednji dan v London. Tja bo namreč spremljal predsednika vlade, ki ga osebno BLAZNO spoštuje, tako pa so mu po krajšem posvetu svetovali tudi prijatelji iz kroga Nove revije, naj pač "združi prijetno s koristnim in državno z državniškim". Sam obisk ne bo sicer prav nič epohalnega niti prelomnega, vendar se bo minister odzval vabilu premiera, ki ga BLAZNO spoštuje, čeprav ministrovo ime na sklepu vlade z dne 16. junija (minister je z navedenim dokumentom tudi pomenljivo pomahal v prostor) še ni navedeno v sklopu uradne delegacije za v London. Vsekakor bo ob tem storil vse, kar bo v njegovi moči, da se bo zvečer udeležil tudi Zbora za republiko in tam spregovoril o nekaj ključnih rečeh za državo in njene državljane: "Gre za mojo državljansko pravico, saj bom to počel v svojem prostem času!" To bi bilo v bistvu vse, so morda kakšna vprašanja? Vprašanja so seveda bila. "Jaz nikogar ne bom zapustil!" je ogorčeno zagrmel v odgovor na tisto najočitnejše izmed njih, "sem zvest član, liberalec, lojalen, zavedajoč se pomena svojega dela!"

Na vprašanje, kako se namerava pravočasno vrniti iz angleške prestolnice, ko se bodo pa tam vendar uradni pogovori začeli ravno nekje takrat kot Zbor v Cankarjevem domu, je gospe novinarki skozi stisnjene ustnice zabrusil, naj se glede takih reči nič kaj preveč ne sekira, ko pa smo ga povprašali po morebitnih sankcijah strankarskih kolegov, je izbruhnil: "Pa poslušajte, saj smo vendar leta 2004 in nimamo več enostrankarskega sistema, imamo pa demokracijo, kjer je ljudem dovoljeno razmišljati, govoriti in biti svoboden! Za to sem se boril in sem zelo vesel, da je tako! Nekateri moji kolegi se motijo, Zbor za republiko ni nobena strankarska zadeva! Tudi Toneta Ropa sem prosil, da se ga udeleži skupaj z mano, in kdo ve, morda se iz Londona v Cankarjev dom vrneva skupaj!" Če bi bili novinarji pošteni in bi mu postavljali smiselna vprašanja tipa Ste zaslužen državnik in nasploh človek najširšega formata?, bi si od prezabasanega urnika za nas verjetno odtegnil še kakšno sekundico več, tako pa so se morale vse nadaljnje poizvedbe odbiti naravnost od njegovega odhajajočega, nekaj vsaj približno opravičilnega momljajočega hrbta.

Naslednji dan je bil Zbor. Resda se v avli Cankarjevega doma ni trla ravno tako impozantna kulturno-intelektualistična smetana kot na ponovnem javnem kronanju Malega princa, a potem med samim zasedanjem v prvi vrsti ob predsedniku vsaj tudi ni bilo token šansonjerja, da bi naravnost v TV-kamere pridno dvigoval rokico in zbijal svojo kredibilnost. Med dvigovanjem napetosti pred začetkom samega Zbora je Janez Janša na veliko modroval o nekakšnih "pozitivnih energijah", Ivan Štuhec je za TV Slovenijo razpredal nekaj na temo, da je razlika med Forumom 21 in Zborom za republiko v tem, da na prvega on ni bil povabljen, Borut Pahor je zagotavljal, da ga ne bodo v stranki zaradi udeležbe prav nič kregali, Lojze Peterle je po svoji zadnji spektakularni promociji deloval uživaško stoično in pri tem suvereno vihtel medicinski lingo ("diagnoza", "kurativa",...), Janeza Podobnika pa ni tako ali tako nihče nič vprašal. Roko na srce, še najbolj fascinantna stvar, ki se je lahko novinarju v teh vicah zgodila, je bilo to, da je šel recimo na stranišče hkrati s Petrom Jambrekom.

Pet minut pred pričetkom je prišlo seveda tudi do obvezne krize, saj so organizatorji najeli Štihovo dvorano, kjer je bilo sedišč ravno nekoliko premalo za vse dobromisleče in pokončne državljane. Čeprav bi tisti preostanek z lahkoto spustili noter in bi se pač posedel po stopnicah, so se histerični starejši gospodje v belih srajcah pri vratih raje odločili za tisti na tovrstnih prireditvah tako značilni ekskluzivizem in na posvečeno zemljo spuščali samo najpomembnejše udeležence. "Inovacijsko dejavnost imam! Inovacijsko dejavnost imam!" je, kot da mu mora ta podatek brez nadaljnjega omogočiti dostop, bridko vekal drobcen plešast gospod, ki so ga varnostniki med rinjenjem okrog vhoda brez milosti pograbili in fizično prestavili kak meter stran. V trenutku, ko so nas novinarje po dolgotrajnem pregovarjanju vendarle spustili noter, smo dejansko mislili, da je šlo za blagoslov.

NAROD, NACIJA, DRŽAVA je sijal napis na preprostem modrem platnu, uvodni momentum pa je prireditvi seveda vlila žlahtna Zdravljica. Doktor Jambrek, ves čas prijeten in iskriv voditelj, je zbrane pozdravil in jim razložil, da je celotna ideja zrasla na zelniku skupinice prijateljev, ki se je po novem letu privatno dobivala in se pogovarjala o državotvornih stvareh, zamisel za ime pa je prispeval Dim, ki se je v ta namen zgledoval pri Francozih. Kar se tiče zunanjega ministra, je ta trenutno sicer v Londonu, so se pa včeraj v krogu Nove revije dogovorili, da mu bodo (misterij se razjasni) najeli posebno zasebno letalo, ki naj bi ga nazaj med prijatelje popeljalo nekje do osmih. Sredstva za najem jeklene ptice - milijonček in pol - bo prispevala Nova revija, in sicer iz žepa avtorjev na račun njihovih honorarjev.

"Pa se ti bo ljubilo z nami ostati celi dve uri ali morda celo več?" me je ob pričetku šepetaje vprašala ena izmed organizatork, in ko sem ji v odgovor možato pokimal, si nisem mislil, da se bosta dve uri raztegnili na cele štiri, brez premora, kar je bilo po svoje celo huje kot nedavna ljubljanska uprizoritev Racinove Fedre. Začelo se je sicer živahno, saj je mikrofon prvi poprijel mož, za katerega so bili številni opazovalci najbolj začudeni, da se je udeležil takšnega zborovanja, in tudi zaradi tega je verjetno Tine Hribar predstavil najbrž najzanimivejši govor dneva. "Smo na točki, ko je nujno oblikovati nov Demos, če želimo Slovenijo res uveljaviti v EU!" je čustveno razložil zelo naklonjeni množici. "Znotraj LDS je namreč zavladala frakcija, ki nima pojma o tem, kaj je demokracija. Še več: frakcija, ki nima pojma o tem, kaj je civilizacija in kaj so njene temeljne vrednote! Voz se je nagnil tako na levo, da bi nas znal potegniti v prepad!" Množica je postajala čedalje bolj naklonjena, še posebej pa, ko je govornik vrsto liberalizma, ki nam že dolgo vlada, na podlagi ponovnega znašanja nad nepokopanimi mrtveci označil za vulgoliberalizem: "Njihov domnevni liberalizem je nekaj vulgarnega, saj se podreja predvsem arogantni samopašnosti in nenasitni pogoltnosti, njegovo osnovno geslo pa je: IZKORISTI BLIŽNJEGA, kjerkoli, kadarkoli, kogarkoli! Tak liberalizem je v svetu danes zelo osamljen pojav, v Zahodni Evropi pa je že izumrl."

Ko je podij naslednji zavzel čelnik SDS, je bilo videti, da se bo tempo obtožb samo še stopnjeval, a je gospod Janez dokaj nekarakteristično samo zamomljal nekaj na temo, kako se pri nas v javnosti načrtno zasmehuje vsaka oblika konstruktivnega pogovarjanja, in v podkrepitev tej tezi na zid za sabo projiciral velikanski izrezek iz Dnevnika z izjavo Dušana Kumra: "Odločili smo se, da bomo tudi v našem plavalnem klubu organizirali široko razpravo o prihodnosti Slovenije." "Slovenci nismo obsojeni na to, da bi še naprej ministrirali počasnemu potapljanju naših možnosti!" je naslednji rohnel doktor Bajuk, ki si seveda ni mogel kaj, da se ne bi ponosno pohvalil z zmago na zadnjih volitvah, kot se je pohvalil tudi Naš Človek V Bruslju Lojze Peterle, ki je pripomnil, da ima orglice sicer s sabo, da pa ne bo raje nič zaigral: "Bom pa igral tisto nedeljo v oktobru, ko bodo šteli glasove." Velikanski aplavz je požel zaradi: "Ne bom klical USTAVITE LEVICO, kolikor bi bilo to že prijetno slišati. Naj živita desnica in levica, vkolikor upoštevata demokratske standarde in služita našim skupnim interesom!"

Jambrek je razložil, da so med vsemi vabilo s posebnim veseljem poslali prav Borutu Pahorju, pa ne samo zato, ker je z drugega pola, temveč tudi, ker jim je simpatičen zaradi osebne integritete, s katero je branil pravno državo s svoje izpostavljene funkcije; Borut, častni govornik, je v svojem govoru povedal, da se je treba pogovarjati in da je dialog koristen. Janez Podobnik, tudi časten, je navdušeno razodel, da so imeli s kolegi iz SLS popoldne na sporedu sicer dolgo sejo z napovedanimi neštetimi točkami dnevnega reda, potem pa so se pogovarjali o eni sami, namreč o tem, ali se poslanci SLS zavzemajo za aktivno soustvarjanje Zbora za republiko; sklep je bil sprejet, sestanek končan, vsi udeleženci pa so se odpravili naravnost v Cankarjev dom. Dovolite pa mu, da pove nekaj o Slovenski ljudski stranki, ki je bila vedno ... itd.

France Arhar, oče slovenskega tolarja, meni, da "denar - naj bo takšne ali drugačne barve - ostaja vsemenjalno sredstvo in tudi merilo uspešnosti", kar dejansko ni bil del uvoda, ampak ena izmed ključnih ugotovitev govora. Mićo Mrkaić je izrazil prepričanje, da se o kakovostnem šolstvu ne moremo pogovarjati, če se ne začnemo pogovarjati o njegovih kadrih, navrgel pa je še dve tri o tem, kakšen udoben kartelček so si pri nas ustvarile recimo lekarne. Matjaž Gantar se je zavzel, da bi Slovenija postala en tak ogromen campus, monotonijo pa je moral zopet prekiniti Peter Jambrek s pozivom Niku Grafenauerju, naj vendarle neha pecati dr. Romano Jordan Cizelj, a kaj, ko je to legendo slovenske razbrazdane, pretežno pokončne misli pri njenih umazanih nakanah samo še podžgalo. Dr. Romani Jordan je bilo potem med njenim govorom vidno nerodno, je pa poudarila skrb zbujajoč upad zanimanja za študij naravoslovnih ved med slovensko mladino, gospod Niko pa je v sklopu svojih petnajstih minut dobrovoljno zarenčal: "Če ste si vi predstavljali mrtvo predsedstvo, potem si ga predstavljajte brez mene!" Dodal je nekaj strašansko koherentnih misli o nuji jezika, predvsem pa je treba vzdrževati nacionalno zavest.

"Akademik Janko Kos" je na odru ravno reševal uničujočo enigmo, ali je slovenska nacionalna država v interesu slovenske nacije, ko je v dvorano sredi roja maksimalno vzburjenih fotoreporterjev vtopotal zunanji minister in zavzel svoje z milijonom in pol zagotovljeno mesto med avantgardo slovenske državotvornosti. "Kako naj se vam opravičim za zamudo? Hja, bil sem v službi!" je skromno izdavil in takoj je bilo jasno, da kemija med njim in povprečnim obiskovalcem razumniških čajank še kako deluje. "Danes zjutraj sem bil na tleh, potem sem poletel nad oblake, potem sem bil spet na tleh, pa spet nad oblake ... Zdaj sem spet na tleh, a počutim se nekako nebeško!" Dejstvo, da je moral dopoldne v London, je primerjal z izkušnjo iz otroštva v časih jeklenega socializma, ko je moral njegov oče na sveti večer posebej v službo samo zato, da ga ne bi mogel preživeti doma z družino. Poleg tega je navrgel nekaj splošnih zapažanj (slovenski parlament je od uvedbe neposrednih prenosov sicer napredoval, a še vedno preveč temelji na konfrontaciji, proti Hrvaški moramo nastopiti s politiko "nepopustljivega prijateljstva"), nikakor pa ni izostal obvezni ekskurz na področje temnega plesa zlohotnih prikazni, ki stegujejo kremplje po glavi enega redkih pokončnih pozicionistov, kar jih je sploh še ostalo: "Številni napadi na zunanjega ministra so zgolj odkrili neresne in nedržavotvorne ambicije maloštevilnega, a glasnega kroga radikalcev in njihovih nepopustljivih usmerjevalcev iz ozadja!"

Za njim sta nastopila še Ivan Štuhec in Lovro Šturm, a sta bila njuna referata vseeno nekoliko antiklimaktična, saj ni zanju nihče najemal nobenih letal. Ker se tako rekoč nobeden od govornikov ni držal dogovorjenega časa za nastop, je bil Jambrek ob desetih Zbor prisiljen presekati na suho, ko je na sporedu ostalo še kar nekaj neiztrohnjenih žlahtnih mislecev, vendar je to izrabil za imenitno pozitivno noto, da se bo v bližnji prihodnosti očitno na ta način treba dobiti vsaj še enkrat. V avli so potem na afterju posamezni akterji slovenskega cerebralnega preroda po ramenih premosorazmerno treskali drug drugega in si čestitali zaradi poguma in prodornosti, brezimni poslušalci in zaskrbljenci za Slovenijo (katerih vrste so se v teh urah opazno zredčile, bilo je pač naporno) pa so se kot dokaz, da so bili res tukaj, s posebno izjavo včlanjali v Zbor za republiko, karkoli že to konkretno pomeni.

Vsekakor lahko vzhičeno čakamo na drugi del tega zgodovinskega spektakla, kjer bodo svoj lonček pristavili še govorniki, kot sta recimo Tone Jerovšek in Vasko Simoniti. Že to uvodno poglavje - ta pilot - je naš sivi zatohli mentalni zemljevid razburkalo do stopnje, po kateri si ne bomo tako zlahka opomogli, in težki problemi prečudovite male zaplatice se kar nenadoma sploh ne zdijo več tako nepremostljivi. Slovenija mora v najkrajšem možnem času ujeti najrazvitejše države Evropske unije ... Besedi poštenje moramo vrniti domovinsko pravico ... Uf. Treba se je pogovarjati, dialog je koristen ... Denar je merilo uspešnosti ... Slovenske elite naj bodo poštene ... Eureka! Jezik je naš temelj ... Odločitve ustavnega sodišča je treba spoštovati ... Ključna je naša nacionalna zavest ... Pa menda ja ne? Ker se Peter Jambrek z mano kot novinarjem Mladine ponavadi žal noče pogovarjati, ga tudi tokrat nisem povprašal, ali bi mi znal iz sklopa celih štirih ur izluščiti eno samo originalno, svežo in prodorno misel, s katero se ne bi načeloma strinjali na prav vsaki vsaj v obrisih državotvorni fešti, od vsakoletnega piknika podmladka LDS do otvoritve prenovljenega gasilskega doma v Radovljici. Naši "desničarji", dejansko zagrenjeni, ker jih menda ponavadi tako malo vprašamo, so si pač še enkrat vzeli priložnost, da si sami nakleparijo oder za svoje zimzelene in hkrati že pošteno uvele cvetke ter utrujene pleonazme, in ker gre pač za čas volitev, smo jih še enkrat vzeli bistveno preresno. Forum 21 ima vsaj kristalno jasno agendo in spekter delovanja.