Nove Brezje

Vse drugo je ostalo enako. Gospa, ki pred dolgo vrsto na stranišču v gostilni kot Kerber preverja, ali so lulajoči gosti lokala, sivi očaki z nedeljskimi čepicami, ki se vrivajo, kot bi ne bilo nobenega jutri. Naprodaj Jezusove podobe in plastični vesoljski squirt-guni, sveče ugodno, bele krznene prevleke za vaš dom. Tradicionalno močna udeležba avtohtonih manjšin (Rom-anje, prav res), gospod v črnem usnjenem kavbojskem klobuku, doktrina o zmaju s sedmimi glavami in sedmimi rogovi, nad njimi sedem kron. Svečani glasovi bogoslužnega pastirstva in v ozadju vreščanje dojenčkov, bistveno premladih za ta ambient. Zvončkljajoči mobiteli, karajoči ošvigi z očmi. Marija Pomagaj je tvoje ime.

Spomin je spolzek makadam, a zdi se, da se je zbralo manj ovčic kot prejšnja leta. Od politikov smo skeleče pogrešali doktorja Bajuka, je pa predvolilne barve Koalicije Slovenija neposredno pod oltarjem branila falanga SDS, Rupar-Janša-Cukjati-Grims, možje v črnem. Čevlje velikega križarja se je trudil zapolniti upravitelj ljubljanske nadškofije Andrej Glavan, ki se je gotovo zavedal, da pravega nadomestila za zevajoči vakuum sploh ne more biti, hkrati pa je s tehtnostjo svojih besed in z žarom svojega prepričanja vseeno vsaj nakazal, da mu vloga ni povsem odveč. Uvod njegovega govora je plačal ustrezni hommage zavetnici celotnega zbora in svetlemu zgledu vsake matere, ob tem pa vzhičeno opozoril, da se bomo tej preprosti nazareški ženi, trpeči ženi upanja in danes kraljici vseh Slovencev, tokrat prvič prepustili pod evropsko zastavo. Je pa ena reč, in to so olimpijske igre v Atenah, v katere je danes uprtih toliko oči, kar je po svoje sicer v redu in prav, konec koncev je sveti oče prvi, ki se zavzema za promocijo resničnega zdravja in uravnovešenega tekmovalnega športa, je pa pri takih stvareh vedno prisotna nevarnost, da zapademo v kult pretirane telesnosti. "Naš cilj je nova Zemlja, novo življenje ... Čemu tolikšna pretirana skrb za telo, poveličevanje telesnosti, če se življenje človeku konča - kot uči brezbožna misel - na pokopališču? Ne bodimo podobni krtom, ki rijejo in so usmerjeni zgolj na zemeljsko stvarnost!"

Je pa tu še ena reč, nič manj pomembna, in sicer pismo, ki so ga nedavno poslali iz Vatikana in govori o sodelovanju med moškim in žensko tako v cerkvi kot v svetu. Zdaj, mediji, ki žal ne morejo in ne morejo mimo neutemeljenih napadov na cerkev, so se ob tem spet razpisali in prenasitili s članki in celo z žaljivimi upodobitvami, ki lahko vernega človeka vedno znova hudo prizadenejo in bolijo. Posebej žaljivo in nevzdržno je tako pisanje ob tej priložnosti, ko pa svet vendar ne premore bolj harmoničnega nauka in pojmovanja "vzvišenosti ženskega genija", kot je utelešen v Devici Mariji in kot mu sveti oče že leta poje hvalnice. Prvi učitelj cerkve namreč s ponosom in z ljubeznijo vlogo žene pojmuje kot vsestransko in se ji - otrokovi vodnici, božanskemu nasmehu in izhodišču za njegovo prihodnost - iskreno zahvaljuje tudi kot neutrudni delavki za nepogrešljiv delež pri bogatenju človečnosti - njej, ki je sposobna združiti razum in čustva, ki svet poleg vsega drugega bogati še z zaznavanjem, ki je lastno izključno njeni ženskosti! Ob tako nežnem in kompleksnem odnosu cerkvenega vrha pa mu nekateri še vedno zlobno podtikajo stališče, da je lahko žena samo doma, a to je napačen boj, to je zelo podobno drugim dolgim bojem, ko so se umetno podpihovale ideološke ločnice, danes pa se tako načrtno skuša večati prepad med moškim in žensko. Poleg tega poganski način življenja ne more prinesti prave sreče.

Vsekakor soliden govor s čustvenimi poudarki na pravih mestih - če je bila to Andrejeva javno oznanjena kandidatura za trajnejši angažma, bi bila vsekakor lahko slabša -, a vseeno so prevladali nežni spomini na senco, ki je vse to počela toliko bolje. Do konca uro in pol trajajočega obreda so si zbrani verniki podali roke in molili za marsikaj, med drugim - če sem prav razumel - tudi za to, da ne bi v eni sami generaciji izpraznili bogate zakladnice upravičenega slovenskega nacionalnega ponosa in se pri tem ne oklicali za očete vseh naših zgodovinskih dosežkov. Ob pol dvanajstih se je za posebej goreče začelo popoldne dodatnega verskega pouka, skupaj s posebno razstavo Marijinih upodobitev, drugi pa so lahko pospravili svoje preproste zložljive stolčke in izza brisalcev potegnili šop reklamnih pildkov za gostilno Kozovc in za lesenega gugalnega konjička, da bo vaš otrok miren.

Mi smo se odpravili zbirat vtise. "I, gospoda Rodeta nisem prav nič pogrešal!" se je nasmejal vedno prijetno zagoreli Marko Pogorevc. "To pa zato, ker sem ga vendar videl ravno včeraj, skupaj sva bila na kosilu. Ja, ja, vedno sva bila v prijateljskih odnosih in sva stike ohranila tudi zdaj!" In kako je našemu najljubšemu pastirju na daljnem papeškem dvoru? "Zadovoljen je, vesel na svojem novem položaju, poleg tega pa z upanjem in zaupanjem gleda na prihodnost Slovenije!" Kaj pa sam današnji govor, je tu pogrešil kako tono trdosti in kremenitosti, ki smo se ju naučili od vsakoletnih Brezij kar nekako pričakovati? "Hja, ta trdost in kremenitost je za cerkev tako ali tako nekaj tradicionalnega, ampak zavedati se moramo, da škofje prihajajo in odhajajo, cerkev pa ostane. Ni vezana na enega samega posameznika, cerkev je večna!"

Med obiskovalci, ki so homilijo glavnega govornika doživeli najbolj čustveno, smo zasledili tudi šampiona ljubljanske studenčnice Mihaela Jarca. "No, kot osebe bivšega nadškofa nisem pogrešal, sem ga pa mogoče kot oznanjevalca! Gospod Rode je nekatere rad zbodel nekoliko bolj direktno, ni bil pa gospod Glavan po drugi strani prav nič manj sporočilen v zvezi s stanjem duha v Sloveniji. Uporabil je pač malo bolj splošno dikcijo in slovensko situacijo nekoliko globaliziral, je bil pa na svoj način celo še bolj oster, bolj pronicljiv in bolj ... starozavezen!" To je pa zelo zanimiva oznaka, kako to mislite? "V smislu, da ima vsak narod svojo usodo in si jo vsak tudi kuje sam. Veste, božja jeza obstaja - berite preroka Amosa iz Stare zaveze - in letela bo na vse nas, ki smo samo gledali, zaprli oči, šli mimo in ne zakričali, ko bi bili morali! Ali celo sodelovali, na osebnem ali javnem nivoju, tudi tisti, ki se tako radi skrivajo za državo!"

"Ja, zakaj bi ga pa pogrešal?" se je nasmejal bistveno manj apokaliptični Franc Cukjati in si otrl potno čelo. "Saj je tudi ta odlično povedal! Pač, lotil se je nekega drugega problema kot ponavadi nekdanji nadškof, je pa tudi ta problem še kako aktualen! Jasno, da ne more v tako kratkem govoru nihče zaobjeti celotnega spektra političnih tem, vseeno pa upam, da ste novinarji zelo pozorno poslušali njegove besede in da boste sploh znali prenesti vse prefinjene poudarke." No, vseh gotovo ne, to bi bilo glede na našo pomanjkljivo izobrazbo in nizko čelo preveč krivično pričakovati ... "Dovolj bo, če ste razumeli, kaj je sploh hotel povedati. Vam je bil pa prejšnji nadškof verjetno neprimerneje prikladnejša tarča za posmehljivo karikiranje. Tega boste najbrž precej težje, kaj?"

Videti je torej, kot da sem bil v svojem neizrekljivem hrepenenju po letih žlahtne dominacije bivšega nadškofa precej osamljen, sem pa razumevanje in soglasje našel v na videz najbolj neverjetnih likih, odpravi pisanih, prašnih in, zlobniki bi rekli, šemastih bajkerjev - takih pravih, s tatuji in z našitki ter dolgimi žimastimi lasmi. Gospodje in gospodična so bili najprej dvakrat malce užaljeni, prvič, ko sem jih plaho pobaral, ali so Slovenci - "Totalni!" -, in drugič, ko me je zanimalo, ali so prihrumeli na samo mašo - "Ja, hvala Bogu, da tudi motoristi pridemo na Brezje!" Kolikor sem bil sposoben iz izrečenih enozložnic in pomenljivega hrkanja razvozlati kak pomen, slovenska izpostava Hell's Angelsov zelo pogreša nekdanjega metropolita, to pa zato, "ker je bil ..." - dolga pavza - "v redu kot človek", in pa zato, ker je - dooooolga pavza, do kraja nagrbančeno čelo - "govoril iz ... srca!". Lepo, da smo mu teh nekaj mesecev ostali zvesti vsaj mali ljudje, kar lahko nemara sklepamo tudi iz tega, da je Brezje letos obiskalo po mnenju nekaterih celo pol manj ljudi kot prejšnja leta. Brez Franca to ni to.