Boj? Nikar!

Upravitelj ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan je med homilijo na Brezjah izrazil nezadovoljstvo. "Mediji v Sloveniji, ki, žal, ne morejo in ne morejo mimo neutemeljenih napadov na Cerkev in kritizirajo cerkveni nauk, so se v teh dneh ponovno razpisali," je ugotovil. "Članki in celo nekatere žaljive upodobitve kažejo, da niso pripravljeni razumeti bistva zapisanih smernic, kar nas vedno znova prizadene in tudi boli. Svet pa v resnici ne premore tako lepega in harmoničnega nauka ter gledanja na lepoto, pomembnost, vzvišenost ženskega genija, ki ga Cerkev vidi v polnosti realiziranega prav v Devici Mariji," je bil kritičen nadškfijski upravitelj. Mediji so se namreč razpisali o besedilu kardinala Ratzingerja, ki je škofom poslal pismo o sodelovanju moških in žensk. Kardinal Ratzinger je v izčrpnem pisanju opredelil, kako naj bi izgledalo sodelovanje med spoloma in na čem temeljijo načela, ki jih je predstavil. Mediji pa smo Ratzingerjevo pisanje povzemali, secirali in, kot žalostno ugotavlja nadškofijski upravitelj msgr. Glavan, tudi potvarjali. Slovenska tiskovna agencija, denimo, je poročilo o kardinalovem pismu naslovila: "Vatikanski dokument kritizira feminizem". "Izjemno odločno proti istospolnim zvezam," je poročalo Delo. "Žena naj bo doma", je pisalo na naslovnici Mladine.

"Sestre in bratje, ob tako vzvišenem gledanju na ženo nekateri še vedno zlobno podtikajo Cerkvi, da zagovarja stališče, da naj bodo žene le doma," je ob koncu homilije poročila o kardinalovem pismu komentiral nadškofijski upravitelj msgr. Glavan. Pred tem je pedantno opisal, kako verski nauk gleda na vlogo ženske, žene, matere, delavke in redovnice. Ob koncu pa je podčrtal, kaj je bistvo pisma, ki ga je kardinal Ratzinger poslal škofom in potem tudi dal na voljo celotnemu občestvu. "Ta zadnji dokument govori in opozarja samo na neki napačni boj, v katerega lahko zaide napačno gledanje na vlogo moškega in žensko. Tako kot je nekoč napačna ideologija poudarjala in razplamtevala boj med razredi, tako danes skušajo nekateri povečati to nasprotje med moškim in žensko," je v predzadnjem odstavku govora poudaril msgr. Glavan. Problem naj bi bil torej napačni boj. Ko je kardinal Ratzinger govoril o boju, je zapisal: "Soočene z zlorabo moči, ženske odgovarjajo tako, da tudi same zahtevajo moč." To pa naj bi bilo narobe. To, da se ženske postavljajo v opozicijsko vlogo, da moške dojemajo "kot nasprotnike", ni prav. Vodi namreč v zmešnjavo, "škodljivo zmešnjavo (...), ki ima takojšnje in smrtonosne učinke na strukturo družine," pravi kardinalovo pismo.

Če torej skupaj beremo homilijo nadškofijskega upravitelja Andreja Glavana in pismo kardinala Ratzingerja, izluščimo tri bistvene poudarke. Prvič, nikakor ni res, da bi Cerkev gojila idejo, povzeto v naslovu pepevke Ivice Šerfezija Žena naj bo doma. Drugič: nekatera ženska gibanja moške dojemajo kot sovražnike, ki jih je treba premagati. In tretjič, ta boj, ki spominja na razredni boj, je napačen - kakor je bil napačen tudi razredni boj.

Kako je torej s cerkveno doktrino glede vloge ženske? Naj bo žena doma, na delovnem mestu ali kje drugje? V resnici se je nauk skozi zgodovino spreminjal. Že samo Sveto pismo je daleč od tega, da bi ponujalo en sam odgovor. Apostol Pavel v pismu Timoteju zapiše: "Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo." Če se zdi danes zapoved apostola Pavla, naj bo ženska tiho, nekoliko nenavadna, vendarle velja dodati, da je apostol Pavel močno vplival na Antona Mahniča, publicista, katoliškega ideologa in škofa. Anton Mahnič je tako leta 1894, dve leti preden je postal škof, v Rimskem katoliku zapisal, da bi bilo treba jezičnim ženskam jezike prirezati. Hkrati je Mahnič dovolj slikovito pojasnil, kakšna naj bi bila delitev dela: "Mož je tako rekoč minister zunanjih opravil, ženi pa je narava izločila notranje ministrstvo v ožišem kraljestvu privatne družine."

Glede na to, da je cerkev institucija, ki čas meri v stoletjih, Mahničevo stališče, naj bo žena molčeča ministrica za gospodinjske posle, ni tako zelo oddaljeno. Zlasti če vemo, da je še leta 1917 papež Benedikt XV. oznanil, da so ženske s tem, ko so se začele zaposlovati v poklicih, namenjenim moškim, izgubile svoj občutek sramu. Ta moralna perverzija je žensko odvrnila od gospodinjstva, ki je tako v skladu z njeno naravo, da lahko le tam obdrži svoje dostojanstvo.

Dodati pa velja, da danes papež govori ženski kot materi, delavki in redovnici. Torej se je radius ženskega delovanja nedvoumno razširil tudi na delovno mesto, ki ga sedanji papež definira relativno široko.

Ob tem pa lahko tako iz besedila kardinala Ratzingerja kot iz nagovora nadškofijskega upravitelja msgr. Glavana razberemo drugo tendenco: ženske, soočene z zlorabami moči, naj bi odgovor iskale v tem, da skušajo tudi same pridobiti moč. To, da ženske na zlorabe moči odgovarjajo z bojem, naj bi bilo globoko napačno. Iz pisma kardinala Ratzingerja lahko razberemo, da je že samo poudarjanje problema podrejenosti žensk pravzaprav namenjeno temu, da bi to povečevalo konflikt med spoloma. Poanta varuhov verskega nauka, da je strategija ženskih gibanj, ki se odločajo za boj, globoko napačna, pa je vredna posebne pozornosti. To, da danes papež Janez Pavel 2. opeva vlogo ženske kot matere, delavke in redovnice, ni dano od nekdaj. Že zgodovina bojev, ki jih je žensko gibanje izbojevalo na tleh današnje Slovenije, pokaže na širok seznam tem. Dr. Vesna Leskošek v knjigi Zavrnjena tradicija poroča o nizu obrazov diskriminacije - od neizmerno sadističnih smrtnih kazni za detomorilke do zaničljivega odnosa do nezakonskih mater, onemogočanja dostopa do delovnega mesta ali šolanja. Ko so se določena delovna mesta ženska vendarle odprla, so morale delavke pristati na diskriminacijo, ki se zdi danes nepojmljiva. Dejstvo, da je bila ženska slabše plačana za enako delo, je znano. Manj znano je, da so morale učiteljice, če so želele dobiti delovno mesto v šolah, živeti v celibatu. Šele niz socialnih bojev je privedel do tega, da so nekatere oblike diskriminacije sčasoma postale manj brutalne. Konec koncev, ženske so formalno volilno pravico dobile šele med 2. svetovno vojno (res pa je, da je splošna volilna pravica svojo vsebino dobila šele leta 1990). Če ne bi bilo niza socialnih bojev, ženske ne bi imele pravice do razpolaganja z lastnino. Materinstvo ne bi bilo razumljeno kot pravice, pač pa kot dolžnost. Konec koncev, pravica do razveze ali pravica do splava sta prav tako posledici dolgotrajnih socialnih bojev. Nobena pravica, ki se zdi danes samoumevna, ni padla z neba. Je rezultat boja. Jasno pa je, da so nekatere pravice, ki so rezultat bojev, v katerih so sodelovale ženske, za katoliško cerkev povsem nedopustne. Denimo ustavno zajamčena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. Ko je nadškof dr. Rode prvič nastopil na Brezjah, se je z besedami "tisti sramotni 55. člen slovenske ustave" vpisal v zgodovino.