slovenija-hrvaška / Joško, ti si naš najboljši prijatelj

Zapora ceste, ki jo je pred desetimi dnevi na mejnem prehodu Sečovlje uprizoril Joško Joras, je sprožila nove polemike o meji med državama, v katere so se poleg slovenskega zunanjega ministra Vajgla in hrvaškega predsednika Mesića, spet vključili tudi predstavniki političnih strank obeh držav in civilni jastrebi z obeh strani meje, ki vsako leto ob istem času prežijo na podobne incidente. Skratka, kot se za vse nacionalistične sindrome tega sveta spodobi, je vprašanje slovensko-hrvaške meje v obeh državah ponovno postalo ujetnik notranjepolitičnih, osebnih in, kot zmeraj, predvsem absurdnih sporov. Minister Bohinc in parlamentarne stranke, ki so Jorasu namenili pozornost, so tako povzročanju incidentov na meji podelili legitimnost. S tem pa ne morejo prikriti, da pogajanja o meji, ki je, mimogrede, zunanja meja EU, že tri leta stojijo. Navsezadnje incidenti oblikujejo javno mnenje. Več ko jih bo, manj bo možnosti za dialog in dogovor.

Dejstva v zvezi s spornimi istrskimi zaselki na levem bregu Dragonje so veliko bolj zapletena, kakor jih v teh poletnih mesecih tik pred volitvami razlagata predsednik na dopustu in zunanji minister. Težava je v tem, da mnenje Badinterjeve komisije, ki temelji na poteku mej nekdanjih republik, ne pove natančno, kje naj bi meja bila. Tako na nekaterih delih meja ni določena. To velja tudi za nekaj več kot sto hektarjev ozemlja južno od Kanala sv. Oderika (Dragonje), ki so glede na to, da sporazum Drnovšek-Račan ni bil ratificiran v nobenem od parlamentov, dejansko še sporni. Mimogrede, če bi bil sporazum, ki sta ga dosegla nekdanja premiera, ratificiran, bi sporno ozemlje in zaselki, ki ležijo na njem, pripadli Hrvaški. Parafiranemu sporazumu se je Hrvaška odpovedala še isto leto. Za slovensko stran je bil sporazum sprejemljiv. Podprle bi ga vse parlamentarne stranke razen SNS.

Jorasova hiša stoji na južnem bregu Dragonje, ki od leta 1947 sodi v občino Buje in je do določitve meje pod jurisdikcijo Hrvaške. Do 3. oktobra 1994, ko je bila ob sprejetju zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij ustanovljena občina Piran, je tudi Joras, tako kot vsi drugi prebivalci spornih zaselkov, spoštoval jurisdikcijo Hrvaške na tem območju. Vlada, predlagateljica zakona, je sprva določila tudi območje te obmejne občine v mejah, ki jih je določala temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in so veljale na dan 25. junija 1991. Vendar je takrat Zmago Jelinčič na podlagi starih meja občine Piran vložil dopolnilo, državni zbor pa ga je sprejel in območje občine razširil na tri sporne zaselke, ki so na dan osamosvojitve spadali v občino Buje. Ker se je vlada zavedala problematičnosti priključitve spornega ozemlja, je že na naslednji seji parlamenta predlagala in uveljavila člen 6 a zakona o ustanovitvi občin, ki pravi: "Določbe tega zakona, ki se nanašajo na območja zaselkov Bužini, Škodelin in Škrile, se ne uporabljajo do določitve meje med RS in RH." Skratka, Slovenija se je tako kot Hrvaška zavezala, da bo, dokler meja ne bo določena, spoštovala stanje iz leta 1991. Načelno si torej nobena stran v tem obmejnem pasu ne bi smela, vsaj do dokončne določitve meje, lastiti popolne suverenosti. To pa ne pomeni, da mora tam vladati brezzakonje. Do določitve meje bi morali spoštovati status quo na dan 25. junija 1991. In tukaj smo pri ključnem vprašanju celotne zgodbe.

Kakšno je to premirje? Čeprav Joško Joras in še peščica prebivalcev spornih zaselkov niso imeli pravne oziroma zakonske podlage, da bi postali občani občine Piran, ker imajo stalno prebivališče pač na območju, kjer se po členu 6 a zakona o ustanovitvi občin zakon ni smel izvajati, je Jorasu geodetska uprava, sklicujoč se na zemljiško knjigo občine Piran, kjer so sporni zaselki vpisani kot del katastrske občine Sečovlje, dodelila novo hišno številko, in sicer Sečovlje 1, kar je kršitev tega zakona. Leta 1997 so na slovenskem zunanjem ministrstvu na vprašanje, ali Joško Joras sploh sme kandidirati za občinskega svetnika, odgovorili v za pravno državo zelo nenavadnem slogu: "Zaradi pritiska javnosti smo gospodu Jorasu pogledali skozi prste." Kljub hišni številki in vpisu v volilni imenik občine Piran je moral na mejnem prehodu še naprej spoštovati carinske predpise Republike Hrvaške. Ko se je odločil, da tega ne bo več počel, v prepričanju, da za njim stoji celotna matica, je bil sankcioniran po hrvaški zakonodaji. Menda naj bi bil Jorasu kariero omogočil nekdanji podpredsednik vlade Marjan Podobnik, podporo pa je nadaljeval zunanji minister Rupel, saj ga je vsa leta svojega ministrovanja spodbujal k nezakonitim dejanjem z izjavami, da hrvaške jurisdikcije nad njegovo hišo in spornimi zaselki ne sme priznati, dokler ne bo sklenjen dogovor o meji.

To, da je Joras državljan Slovenije, še ne pomeni, da ni dolžan spoštovati zakonov tuje države, ko ta izvaja jurisdikcijo na ozemlju, kjer je njegovo stalno prebivališče, pa čeprav je to samo začasno. Nobenega dvoma ni, da je na dan osamosvojitve južni breg Dragonje upravno spadal k občini Buje, to priznava tudi Joras sam. Leta 1984 je namreč moral po dovoljenje za obnovo hiše v Škriljah na občino Buje, saj so ga tja napotili pristojni organi iz Pirana.

REPRIZA

Kot je znano, je tudi letos Joras, kot nekajkrat v zadnjih letih, v dobro izbranem trenutku, v času kislih kumaric, po utečenem scenariju v navzočnosti medijev čez mejni prehod iz Slovenije na svoj dom hotel pripeljati več, kot dovoljuje hrvaška zakonodaja. Spomnimo se, prevažal je že pralni stroj, otroško spalnico, večje količine mleka ... Letos si je omislil les, s katerim naj bi zagradil travnik, kjer naj bi vzrejal konje. Mimogrede, Joras je pred dvema letoma s Skladom kmetijskih zemljišč Republike Slovenije sklenil zakupno pogodbo o upravljanju 2,5 hektarja zemljišča na levem bregu Dragonje, na katerem naj bi vzrejal konje. To mu je omogočila luknja oziroma napaka v členu 6 a zakona o ustanovitvi občin, v katerem so navedeni samo zaselki, vanj pa so pozabili vpisati kmetijska zemljišča. Skratka, sklad kmetijskih zemljišč daje v najem zemljišča, ki so pod jurisdikcijo Republike Hrvaške. Zaplet na meji je navadno trajal, dokler Joras ni popustil in se z natovorjenim avtomobilom vrnil v Slovenijo. Da so vsa ta leta hrvaški organi z Jorasom ravnali korektno, je potrdil tudi direktor slovenske carine in vsaj pred dvema letoma dodal, da bi slovenski cariniki v nasprotnem primeru ravnali enako. Joras pa je kljub vsemu vztrajal in trdil, da med državama ni mejnih prehodov, temveč samo kontrolne točke, saj meja ni določena. Da Joras nima prav, je do letos trdil tudi notranji minister Bohinc in razburjeni slovenski javnosti povedal, da v Sečovljah ni samo kontrolna točka, temveč zakonit mejni prehod. Skratka, tudi po ministrovem mnenju so vse do letos hrvaški obmejni organi ravnali korektno in je Joras kršil zakon, zato so ga hrvaški organi kaznovali. Vendar pa je minister letos, ko je Joras ubral drugačno taktiko, mnenje dober mesec pred volitvami spremenil.

Notranji minister je ravnanje hrvaških organov, ki so ob petkovem incidentu ukrepali v skladu z njihovo zakonodajo, tako kot vsa leta doslej - Jorasovim prijateljem so odvzeli dokumente in proti njim sprožili kazenski postopek, ker so ti mimo mejnega prehoda na ozemlje, ki je pod hrvaško jurisdikcijo, le nekaj metrov stran od njih tihotapili les, tega pa so, ker je šlo za pretihotapljeno blago, zasegli - označil za nepotrebno, neprimerno in v neskladju z načeli sporazumnega reševanja sporov in je to tudi pisno sporočil hrvaškemu kolegu. Nasploh je minister Bohinc, vsaj kar se mejnih incidentov tiče, kontradiktoren. Še pred 14 dnevi, ko so hrvaški školjkarji razširili školjčišče v Piranskem zalivu, je mejo na morju določal po sporazumu Drnovšek-Račan, to pomeni, da naj bi za hrvaške školjkarje veljala razmejitev na morju na dan osamosvojitve, ko meje na morju ni bilo, v primeru Joras pa nenadoma velja brezvladje. A to še ni vse. Minister je Jorasu obljubil zaščito. Kdo ve, morda tako kot Bajukova vlada pripravlja desant na Jorasovo hišo. Nekdanji generalni direktor policije Marko Pogorevc je pred leti o podobnih namigih pripomnil, da ne vidi nobenega razloga, da bi od slovenske policije nekdo nenadoma zahteval kršitev zakonov, saj ji ti ne dovolijo ukrepanja na drugem bregu Dragonje. A pustimo vojaške akcije ob strani.

Glede zapore ceste minulo soboto in očitkov, da policija ni storila nič, Bohinc trdi, da je policija ravnala po načelu stopnjevanja, kot v vseh podobnih primerih, oziroma da je policija ravnala korektno in profesionalno, tako kot se v takšnih primerih menda ravna. "Joras je z zaporo ceste kršil slovensko zakonodajo, zato je sledila prijava sodniku za prekrške," je še povedal minister.

Kljub ministrovim izjavam pa dvom o tem, da policija ni ukrepala, kot bi morala, ostaja. S tem, da je Jorasa prijavila sodniku za prekrške, je opravila le del naloge. Hkrati mu je dovolila, da kar za uro in pol zapre mejni prehod v času največje turistične gneče, kar je zagotovo nov kamenček v mozaiku ugleda, ki si ga Slovenija pridobiva pri množici razjarjenih turistov. Menda bi policisti ukrepali, če se Joras po uri in pol ne bi umaknil s cestišča, oziroma strokovno, policija bi stopnjevala ukrepe in po nekaj urah Jorasa fizično odstranila s cestišča. S takim obnašanjem je dokazala, da ima dvojna merila oziroma da zanjo vsi državljani niso enaki. Spomnimo se na primer leta 1994, ko so zaradi nezadovoljstva cesto na Črnem Kalu zaprli ribiči. Takrat policija ukrepov ni stopnjevala, temveč je ribiče v nekaj minutah surovo odstranila s cestišča. To bi lahko storila tudi z Jorasom, saj je ta zaporo napovedal že dan prej. Skratka, policisti so imeli dovolj časa, da se v sodelovanju z inšpektorjem za ceste, ki je pristojen za odstranitev ovir s cestišča, na dogodek pripravijo. Sprenevedanje policije, da je bila z dogodkom seznanjena šele v soboto, ko je bila zapora postavljena, je naravnost smešno, saj so zaporo nekateri mediji napovedovali že dan prej. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, zakaj Slovenija v primeru Joras ravna tako dvolično in nedosledno. In navsezadnje, zakaj naša diplomacija mrmra fraze za notranjo rabo in vsa ta leta Jorasa zahrbtno treplja po rami?