izbrisani / Tako neinteligentni - ali tako pokvarjeni?

Povprečno inteligenten človek, če mu razuma nista zameglila politična pristranskost in sovraštvo, ne more imeti težav z dojetjem naslednjega: če je država februarja 1992 popolnoma nezakonito in celo “na skrivaj” oropala 18.305 zakonitih prebivalcev Slovenije tega njihovega zakonitega statusa, bi morala sedaj, po odločbah ustavnega sodišča, ta nezakonito odvzeti status takoj vrniti prav vsem prizadetim - ne glede na to, ali so lepi ali grdi, ali so bili za osamosvojitev Slovenije ali proti njej, ali so bili oficirji JLA ali civilisti itd. itd., pa tudi to, kaj so počeli naslednje mesece in leta, v ničemer ne zmanjšuje državnega “administrativnega zločina”, storjenega proti njim vsem. Prav vsakemu je “ukradeno” treba vrniti - tudi če danes med njimi odkrijemo npr. petkratnega okrutnega morilca. Za zločin naj bo obsojen - leta 1992 “ukradeni” status pa mu je treba vrniti popolnoma enako kot vsem drugim.

Šele od tu naprej se lahko začne znameniti “selektivni pristop”: če je nekdo npr. leta 1995 zagrešil hujše kaznivo dejanje, zaradi katerega bi dovoljenje za stalno prebivanje po zakonu izgubil, temu naj se tudi sedaj nezakonito odvzeti status vrne le za čas od februarja 1992 do takrat. Če je nekdo kasneje trajno zapustil Slovenijo, a to ni bila posledica nezakonitega izbrisa - enako: status naj se mu vrne za čas do te prostovoljne in z izbrisom vzročno nepovezane zapustitve Slovenije.

In seveda, kdor je hudo kaznivo dejanje zoper Slovenijo, zoper človečnost ali mednarodno pravo storil že prej, npr. med osamosvojitveno vojno, takemu pa statusa sploh ni treba vračati. Ampak vsi vemo, da takih med izbrisanimi sploh ni - kdor si je takrat “okrvavil roke”, je Slovenijo zapustil in ga ne bo nazaj. Pa če se vendarle najde kakšen tak? Prav, pa zapišimo v zakon, da takim Slovenija dovoljenja za stalno prebivanje ne bo dala - čeprav v praksi skoraj gotovo nobenega takega primera ne bo. A zapišimo vendarle, za vsak primer.

Za gornji razmislek ni treba biti pravnik, dovolj sta “zdrava pamet” in elementarno poštenje. Če naša opozicija že dolge mesece trdi drugače, ravno nasprotno, zdaj pa predlaga, da se te popolne nelogičnosti in neumnosti zapišejo celo v nekakšen “ustavni zakon” - česa ji bolj primanjkuje: pameti ali poštenja? So bolj neinteligentni - ali bolj pokvarjeni?

Šteti jih za do te mere neinteligentne, da gornje preproste pravne in moralne logike ne bi razumeli, bi bilo za njih, zlasti za njihove voditelje, morda žaljivo. Naj jih potem štejemo za tako pokvarjene, da povsem očitno resnico namenoma ponarejajo in izkrivljajo iz gole politične špekulacije, računajoč na sovraštvo, “fovšijo” in podobna nizkotna čustva ter na njihovo zlorabo v politične namene?

Janša je (tudi) tu bolj zvit od Bajuka, da o Podobniku niti ne govorim. Njegov “govor sovraštva” je najostrejši in najodurnejši, vendar pa (vsaj praviloma) uporablja tako splošen besednjak in fraze, da njegove laži, nelogičnosti in neumnosti niso vidne, vsaj ne vsakomur, že na prvi pogled. Da se to pokaže, jih je treba analizirati, logično razčleniti - to pa že presega miselni napor in časovni vložek, ki ga je povprečni volilec pripravljen “investirati”, in Janšev cilj z lažmi in hujskanjem je bil dosežen. Lani sem v Delu kar dvakrat takoj izčrpno in natančno analiziral te njegove laži (ali, recimo, neresnice - če kakšnih stvari morda res ne razume in ni čisto o vsem zavestno lagal) - utemeljenost te moje kritike in svojo nemoč nasproti njej je indirektno obakrat potrdil z molkom.

Toda vrnimo se k primerjavi Janša - Bajuk. Bajuk je vsebinsko vsekakor precej “mehkejši” in bolj taktičen, tudi manj grob od Janše. Linijo pa vendarle določa Janša - in Bajukova smola je med drugim tudi v tem, da včasih skuša z navidezno racionalnimi argumenti “utemeljiti” to, za kar Janša sam dobro ve, da se racionalno utemeljiti sploh ne da in zato tega niti ne poskuša. Janša kot prvi le spretno lansira za uho prijetne in udarne parole in teze, Bajuku kot drugemu potem seveda ostane le še “racionalno utemeljevanje” teh parol, tu pa se praviloma potem on opeče bolj kot Janša, ki je teze lansiral.

Primer: ob sedanji vložitvi predloga “ustavnega zakona o izbrisanih” je Janša rekel na temo famoznega “selektivnega pristopa” samo to, da ta zakon “omogoča ločevanje med upravičenimi in neupravičenimi primeri” - kar je za vsakogar, ki se mu v dejanski problem ne ljubi poglabljati, gotovo zelo všečna in na prvi pogled neproblematična teza. Bajuku kot drugemu nato ni preostalo več drugega kot “racionalno utemeljevanje” te iracionalne teze, torej navajanje zlasti naslednjega “argumenta” (iz obrazložitve zakonskega predloga): da so upravičeni do vračanja statusa za nazaj le tisti, ki so jim “posebne objektivne okoliščine preprečile, da bi si ustrezno uredili svoj status” (vojna v Bosni, napake uradnikov itd.). Popolna neumnost: status je bil februarja 1992 enako nezakonito odvzet vsem - koliko se je kdo kasneje trudil, da bi si ga na novo pridobil, bo pomembno šele pri odmerjanju višine odškodnine (če bo do tega sploh kdaj prišlo - sedanja zakonodaja namreč vse odškodnine za obdobje od 1992 pa vsaj do 2000 a priori izključuje!), na dolžnost države, da nekoč “ukradeni” status sedaj vrne, pa to nima in ne more imeti absolutno nikakršnega vpliva.

Vrhunec cinizma in hkrati tudi zavajanja javnosti pa so določbe v predlaganem ustavnem zakonu o omejitvi odškodnin za pretrpljeno materialno škodo na največ 150.000 tolarjev in o popolni izključitvi odškodnin za nematerialno škodo. Predvsem zato, ker so praktično vse odškodnine z veljavno splošno zakonodajo že sedaj izključene (ker je od nastanka škode poteklo že več kot pet let) in so torej vse določbe o “omejevanju” odškodnin, ki po zakonodaji sploh več niso možne, čisti blef in predvolilna prevara za naivne ljudi. A tudi brez tega bi bile primerjave z žrtvami iz časa druge svetovne vojne zavajajoče: tistim žrtvam je sedanja (pravna), ne tedanja (“revolucionarna”) država pol stoletja kasneje priznala le simbolične, ne realne odškodnine - enako, kot je bilo to v drugih državah po svetu po padcu komunizma. Izbrisanim pa je škodo povzročila že demokratična, pravna država in jim jo je zato po 26. členu lastne ustave dolžna (vsaj načeloma) poravnati v celoti. Res skrajni cinizem pa je, če Janše, Podobniki in podobni, ki zase v sodnih procesih zahtevajo tudi po tri, pet ali celo 25 milijonov odškodnine za duševne bolečine zgolj zaradi nekih člankov, sedaj množici ljudi, ki so tudi po dvanajst let bili izpostavljeni hudemu duševnemu trpljenju, ki je pripeljalo tudi do samomorov, do razpada družin, do izgubljenega otroštva itd., odrekajo sploh kakršnokoli odškodnino za vse to trpljenje. Tu pa vprašanja, ali to kaže na neinteligentnost ali na pokvarjenost, skorajda ne more več biti.