revoz / Žongliranje z delavci

Ko je direktor Renaulta Louis Schweitzer pred sedmimi leti nepričakovano napovedal zaprtje uspešne tovarne z dolgoletno tradicijo v belgijskem mestu Vilvoorde in s tem ukinitev 3100 delovnih mest, ni pričakoval, da bo povzročil prvo "evropsko stavko". Z enournim protestom so se prizadetim delavcem pridružili še delavci francoskega in španskega Renaulta ter belgijskih tovarn Ford, Volkswagen, General Motors in Volvo. Njihovo geslo je bilo: "Vsi smo belgijski delavci." Številni Belgijci so se odločili za vsesplošen bojkot ne le Renaultovih avtomobilov, temveč tudi drugih francoskih izdelkov. Marsikdo si je omislil nalepko z napisom: "To je moj zadnji renault." Direktor Renaulta pa je še najtežje pogoltnil to, da so ga obsojali belgijski kralj, francoski predsednik, predsednik Evropske komisije in celo duhovniki. Belgijska in francoska škofovska konferenca sta celo objavili svoje uradno mnenje, v katerem sta se zavzeli za spoštovanje vsaj temeljnih pravic delavcev. Poleg vsega tega so se proti njemu združili vsi, ampak prav vsi politiki: levi, desni in sredinski. Seveda ni šlo brez vroče razprave v parlamentu, a na podlagi te razprave je nastala skupna resolucija.

Lahko kaj takega pričakujejo tudi slovenski delavci? Lahko izguba delovnih mest združi naše strankarske veljake? Dvomim. Spomnimo se samo, kako gladko je tuji Imperial Tobacco Group zaprl Tobačno Ljubljana ali pa še bolj gladko kakšen mlad slovenski povzpetnik številna manjša, pa tudi marsikatero večje podjetje. In kako viharno je zdaj med strankarskimi veljaki, ko v Revozu obljubljajo nova delovna mesta, pri odprtju katerih sodeluje tudi slovenska vlada.

Julija je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik stisnil roko direktorju Revoza Michelu Boutonu in podpisala sta sporazum, ki določa, da bo slovenska vlada z desetino zneska podprla 400 milijonov evrov vredno naložbo v tej novomeški tovarni. Premier Anton Rop je ob tem slavnostnem dogodku zagotovil, da bodo s tem ohranili 2100 delovnih mest, pa še 700 novih naj bi odprli. To je ena izmed največjih slovenskih naložb v prihodnjih letih, pripomogla pa bo k večji konkurenčnosti vse Slovenije, je še zatrdil premier. Janeza Janšo, prvaka opozicijske stranke, je takoj zaskrbela razsipnost države, ki meče denar skozi okno za draga delovna mesta. Zaskrbljeno se je spraševal, ali ne gre zgolj za darilo francoskemu Revozu. LDS mu seveda z odgovorom ni ostala dolžna in podajanje besed se je začelo.

Zanimivo je, da se pri nas prav v zvezi z delovnimi mesti nekateri tako radi sprašujejo o zapravljivosti države. Ob tem se nehote spomnim argumentov delavcev Revoza, s katerimi so me že pred časom prepričevali o socialni razsežnosti in pomenu te tovarne za Dolenjsko. "Dvajset tisoč ljudi bi bilo brez kruha, če se v Revozu zalomi. Ogromno ljudi dela tudi pogodbeno, poleg tega je kar nekaj tovarn v Sloveniji, ki izdelujejo le posamezne dele za naše avtomobile ..." sem slišala. In tudi verjela, ko sem se vozila po tem delu Slovenije. Marsikdo je bil prepričan, da bi se zaprtje tovarne poznalo tudi drugod po Sloveniji, mogoče celo bolj. "Nam na deželi bi bilo lažje, tu le pridelamo vsaj zase nekaj hrane," so trdili. Več kot dve tretjini delavcev in delavk v Revozu tudi kmetuje, vendar jih ima večina manjše kmetije z razdrobljenimi obdelovalnimi površinami. "Samo s kmetovanjem bi težko preživeli," so bili še prepričani. Čeprav marsikateri delavec ali delavka že več desetletij osem ur na dan opravlja monotono, obupno utrujajoče delo, vseeno upajo, da bodo Revozova vrata odprta tudi za njihove otroke: "Mislim, da je to delo čisto v redu," so zagotovili sebi najbrž še bolj kot meni. "Samo, da bodo imeli delo." Veliko ljudi je vezanih na Revoz, verjetno preveč, da bi bilo mogoče iz tega narediti lahkotno, konverzacijsko temo predvolilnih bojev. Ta del Slovenije živi z avtomobilsko industrijo že vse od konca petdesetih let, ko je podjetje Agroservis preraslo v velikansko podjetje IMV - Industrijo motornih vozil. V njegovih najboljših časih, ko so izdelovali znamenite katrce, je bilo tam zaposlenih tudi do 6000 ljudi. Razpredli so avtobusno mrežo, ki ljudem omogoča prihod na delo, na območju s premerom več kot 50 kilometrov.

Seveda, da ne bo pomote, nova delovna mesta niso sanjska. Revoz je že razpisal 400 novih delovnih mest, na novo bodo začeli zaposlovati septembra. Delo bo sprva potekalo le v nočni izmeni, pogodbe bodo podpisovali le za določen čas, predvidoma za šest mesecev, piše v razpisu. Dušan Semolič, prvi mož Zveze svobodnih sindikatov, poleg tega opozarja, da je delavec Renaulta v Franciji udeležen pri delitvi dobička, delavec v Revozu pa te pravice nima, ker nimamo urejene zakonske podlage. Novomeška kulturna in intelektualna srenja rada omenja, da se čuti velika razlika med Revozom in tovarno zdravil Krka: sponzorstva pri Revozu so redka, in še tista so skromna. Za vlaganje v izobraževanje kadra jim je malo mar, saj visokokvalificirano delovno silo lahko, in pogosto tudi jo, pripeljejo iz Francije. Za razvojne oddelke v Novem mestu ni prav veliko prostora.

O iskrenosti belgijskih politikov pri solidarnosti z delavci se najbrž nima smisla spraševati, pravzaprav me niti ne zanima, ampak recimo, da so se vsaj pretvarjali, da se jim delovna mesta zdijo pomembna. V naši politični realnosti nekateri akterji niso zmožni niti tega. Pa vendar je očitno dovolj spornih tem, s katerimi bi lahko mirno in z manj škode žonglirali. Tudi v povezavi z novomeškim Revozom.