nadzor / Razkriti prisluhi

Potem ko je predsednik uprave Simobila postal Zoran Thaler in so opozicijski poslanci sprožili val paničnih obtožb, da naj bi telekomunikacijska podjetja neupravičeno prisluškovala državljanom, predvsem pa njim samim, smo na Generalni policijski upravi povprašali, kako pogosto sodelujejo s temi podjetji. Policija je namreč v Sloveniji poleg Varnostno-obveščevalne službe in Slovenske obveščevalno-varnostne agencije edina pristojna za izvajanje prisluškovanja. Policijska predstavnica za stike z javnostmi Tadeja Kuhar nam je 18. avgusta odgovorila kratko in suhoparno: "V nadaljevanju vam pošiljamo pojasnilo na vaša vprašanja v zvezi s prisluhi s strani telekomunikacijskih podjetij, ki jih izvaja policija: Glede izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov policije gre za podatke, ki so varovani v skladu z Zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi. Policija je o teh podatkih na podlagi Zakona o nadzoru nad delom varnostnih in obveščevalnih služb dolžna periodično poročati komisiji za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v Državnem zboru. V skladu z zgoraj navedenim vam ne moremo posredovati želenih podatkov." S policije nam torej niso želeli posredovati nikakršnih konkretnih podatkov v zvezi s prisluškovanjem. O prisluhih niso želeli govoriti niti na generalnem državnem tožilstvu. Nekaj podatkov o zahtevanih in odobrenih prisluhih so nam bili pripravljeni posredovati le s sodišč, na katera se morajo, vsakič, ko želijo prisluškovati, s prošnjami obrniti vse naštete ustanove. Kar se tiče policije in tožilstva, so bili torej podatki o prisluhih pred dobrim tednom dni še skrbno varovana skrivnost.

Prejšnjo sredo, 25. avgusta, pa so na POP TV v studio povabili generalnega direktorja policije dr. Darka Anželja. V intervjuju je beseda nanesla tudi na prisluškovanje in Anželj je med drugim pojasnil, kako policija izvaja prisluhe ter kako pridobiva dovoljenja za prisluškovanje. Nato mu je voditeljica zastavila še konkretnejše vprašanje. Koliko osebam policija prisluškuje trenutno? Anželj ji je postregel s številkami:" Trenutno ne bi želel tega podatka povedati, lahko pa povem, da smo v lanskem letu prisluškovali 168 osebam, in sicer na 472 telefonskih priključkih." Malo zatem je v Omizju na TV Slovenija nastopil Anželjev namestnik dr. Andrej Anžič. Povedal je, da je policija leta 2002 prisluškovala 222 osebam in 505 priključkom, leta 2001 pa 199 osebam in 454 priključkom. Pred dobrim tednom dni je torej policija vsakršne podatke o prisluhih skrbno varovala, pri čemer je svojo molčečnost utemeljevala z zakonom o tajnih službah in drugimi predpisi. Natančno teden dni pozneje pa je sta šef slovenskih policistov in njegov namestnik javno obelodanila statistiko prisluhov, ki jih je policija opravila v zadnjih letih.

Kako je mogoče, da se je praksa v tednu dni spremenila? In predvsem, zakaj je policija nenadoma posredovala v javnost podatke, ki jih sicer skriva že vse od sredine 90. let? So vrh policije sprovocirale javne kritike na račun policije? Navsezadnje tovrstne podatke javno objavljajo vse zahodne države, skrivajo pa jih je le tiste najbolj avtoritarne. Po naših informacijah naj bi k ravnanju policije pripomogla tudi zahteva po razkritju podatkov, ki jo je na policijo naslovil Matej Kovačič s Fakultete za družbene vede. Kovačič je takšno zahtevo poslal že na SOVO, pa tudi na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki po zakonu o SOVI le-tej izdaja dovoljenja za prisluškovanje. Odgovor, ki so ga Kovačiču v zvezi s tem poslali z vrhovnega sodišča, pa je bil več kot presenetljiv: skrivanje števila prisluhov naj bi bilo utemeljeno, ker bi bila z razkritjem tega podatka ogrožena nacionalna varnost. Pa to res drži? Ali so torej tiste tuje varnostne in obveščevalne službe, ki javno objavljajo podatke o številu prisluhov, neuspešne in neučinkovite, obenem pa ogrožajo nacionalno bit? Če bi to res držalo, SOVA minuli teden najverjetneje ne bi sama razkrila (sicer le približnega) podatka o letnih prisluhih, ki naj bi jih bilo okoli 10.

Sicer pa razkritje policijskih podatkov o prisluhih kliče po še enem vprašanju. Če je bilo razkrivanje vsakršnih podatkov o prisluškovanju še 18. avgusta z zakoni varovana skrivnost - ali to pomeni, da je vrh policije z razkritjem podatkov kršil zakonodajo? Je izdal (domnevno) zaupen podatek? Nekdanji šef policije Borut Likar se je pred leti že znašel v takšni situaciji, ko so mu očitali, da je povedal preveč, torej uradno tajnost o zadevi Vič-Holmec. Vendar pa je namestnik direktorja policije Anžič že javno izjavil, da ni nobenega posebnega razloga, da bi iz vidika varovanja nacionalne varnosti varovali te podatke. Policija torej od konca 90. let pa vse do prejšnjega tedna podatkov o številu prisluhov ni posredovala javnosti, čeprav za to niso obstajale nikakršne ovire. Na policiji smo zato povprašali, zakaj nam pred dvema tednoma niso želeli razkriti podatkov o prisluhih, ki jih za policijo izvajajo telekomunikacijska podjetja. Tiskovna predstavnica policije Tadeja Kuhar nam je tokrat odgovorila, da so ti podatki kljub Anžičevim besedam "praviloma tajni, ker bi njihovo razkritje lahko škodovalo varnosti, delovanju in izvajanju nalog policije." Nenavadno, da so lahko takšni podatki praviloma tajni. Torej, včasih so, včasih pa niso? Kuharjeva je sicer dodala, da je deloval generalni direktor policije Darko Anželj v skladu s pravili, saj javnosti ni razkril podatkov za tekoče leto niti vsebine izsledkov prisluhov, ampak je javnosti sporočil letne statistične podatke za preteklo obdobje. Mimogrede, tudi Mladina policije ni spraševala po trenutnih prisluhih, ki jih zanjo izvajajo telekomunikacijska podjetja, temveč po vseh dosedanjih prisluhih. Vendar, kot rečeno, pred dvema tednoma policija na to vprašanje ni bila pripravljena odgovoriti.

Razlogi za skrivanje

Podatkov o številu prisluhov državni organi sicer niso skrivali od nekdaj. Kmalu po aferi JBTZ je Slavko Soršak, predsednik takrat novoustanovljene skupščinske komisije za nadzor nad tajnimi službami, javnosti razkril, da so tajne službe leta 1988 nadzorovale komuniciranje 460 oseb, leta 1989 pa dvesto oseb manj. Leta 1993 je policija po besedah takratnega šefa Uprave kriminalistične službe Mitje Klavore od sodišča pridobila okoli 50 dovoljenj za prisluškovanje. Natančni podatki o prisluhih so se v letnem poročilu policije zadnjič pojavili leta 1996. V naslednjih letih je policija v nekaterih letnih poročilih zgolj površno omenjala posebne ukrepe v zvezi z razkrivanjem organiziranega kriminala. Po letu 2000 pa se podatki sploh niso več pojavljali v javnosti. Zakaj je prišlo do tega? Natančni razlogi niso znani, možnih pa je nekaj razlag. Zanimivo je, da obdobje, v katerem so prej javni podatki postali tajni, sovpada v obdobjem boja med policijo in parlamentarno komisijo za nadzor nad tajnimi službami, ki je takrat delovala na precej trhlih pravnih temeljih (kar je kasneje ugotovilo tudi ustavno sodišče). Policija menda komisiji ni želela dajati konkretnejših podatkov od mesečnih poročil in statistike, slednja pa je bila že tako dostopna vsem državljanom. Morda je takrat dozorela ideja, da bi podatke zaupali zgolj parlamentarni komisiji, javnosti pa ne več, s čimer bi dali komisiji lažen občutek pomembnosti.

Druga različica, ki je tudi pogosto pojavlja, je povezana z nekdanjim kriminalistom Dragom Kosom in se nanaša na podatek, da je tistega leta, ko sta Bajukova vlada in generalni direktor policije Marko Pogorevc poskrbela za afero z odprtjem blagajne specialnega fonda na kriminalistični službi, uporaba nekaterih tajnih ukrepov padla za 15 odstotkov. Kos je to primerjal z raziskanostjo organiziranega kriminala v tistem letu in ugotovil, da se podatek ujema z upadom uporabe tajnega delovanja. Nato je na to temo objavil članek, v katerem je s prstom pokazal na Pogorevca, slišati pa je, da naj bi Pogorevc takrat odredil, da tovrstni podatki ne smejo več v javnost. Ti dve različici se pojavljata najpogosteje, kot rečeno, pa natančni razlogi za večletni molk policije in tudi tožilstva niso znani.

Predavatelj s Fakultete za policijsko-varnostne vede in sodelavec Sveta Evrope mag.Goran Klemenčič pa opozarja še na nekaj vidikov neobjavljanja podatkov o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov: "Kakršenkoli koli je že bil razlog, da je bila javnost prikrajšana za sistematičen in verodostojen prikaz teh podatkov, ni bil opravičljiv. Toliko bolj, ker so se pooblastila policije na področju prikritih preiskovalnih ukrepov v zadnjih letih ob sicer boljšemu normativnemu urejanju in večjemu sodnemu nadzoru, ves čas širila. Ustavna pravica do zasebnosti in demokratični standardi pač ne morejo biti talci kapric in občutkov pomembnosti nekdanjih ali še vedno aktualnih predstavnikov državnih represivnih organih, ki so hkrati v javnosti polni lepih besed o spoštovanju človekovih pravic. Poleg tega tovrstna netransparentnost ustvarja plodna tla za politične špekulacije in buri domišljijo o prevelikem nadzoru. Seveda ne gre za to, da bi se morali a priori bati, da se v Sloveniji tisočim prisluškuje in se jih nadzoruje. Gre predvsem za nujen element civilnega nadzora nad delom policije. Javnost, tudi strokovna, mora imeti možnost sama oceniti, koliko so tajni ukrepi dejansko učinkoviti in kolikokrat so dejansko pripomogli k sodnim epilogom v resnih kaznivih dejanjih. Na policiji je dokazno breme, da vse nas prepriča, da jih ne uporablja s preveliko lahkostjo bivanja. Z ustavnega vidika so ti ukrepi dopustni zgolj in samo kot skrajno zlo, ko ostala - milejša -- policijska pooblastila odpovedo, in ne mogoče zato, ker se je v določenem primeru nekomu pač lažje za pol leta priključiti na telefon. Neutemeljna je tudi mantra policije, da je v celoti odgovorna in nadzorovana s strani sodišča in tožilstva. Ne smemo se namreč slepiti - narava predkazenskih postopkov je namreč taka, da sodišče praviloma še vedno prepogosto izve predvsem tisto, kar policija hoče. Verodostojnost prikritih preiskovalnih ukrepov zato stoji in pade z verodostojnostjo in strokovnostjo same policije. Primerjava natančne statistike ukrepov torej nudi tudi odsev (ne) učinkovitosti policije na tem področju. In nekatere jugovzhodne države podatkov ne objavljajo tudi zato. Rad bi verjel, da v Sloveniji ni tako. Prepričan pa bom šele, ko bo policija to storila in to resno in v celoti. Zaenkrat je javnosti vrgla zgolj kost - številke prisluhov. Dejansko pa bi morala podati resen statističen pregled vseh preteklih prikritih preiskovalnih ukrepov. Ta bi moral vključevati tudi pregled kaznivih dejanj, na katere so se ukrepi nanašali, število pobud policije, ki jih je tožilstvo ali sodišče zavrglo, število tajnih nadzorov, ki so bili povsem neuspešni in na podlagi katerih niso bile vložene niti ovadbe, in predvsem, število primerov, če sploh obstajajo, v katerih so nadzorovane osebe, kot je to zahteval zakon o policiji, naknadno obvestili, da so jih nadzorovali, in pridobljene podatke uničili."

Druge metode

Sicer pa je zanimivo, da so se v središču pozornosti znašli ravno telefonski prisluhi. Tudi poslanec Janez Drobnič je minuli teden vzkipel zaradi njih, terjal je celo izredno sejo za nadzor nad tajnimi službami. "Fiksna telefonija, to je ena stvar, drugo je mobilna telefonija in operaterji, ki imajo velike možnosti, da nepooblaščeno nadzorujejo klice državljanov, zlasti pa seveda tistih, ki so pomembni, ki imajo pomembne informacije v poslovnem ali pa političnem življenju," je rohnel Drobnič, ki je predlagal celo, da bi morala komisija preverjati delovanje mobilnih operaterjev, in sicer tako, da bi jih nenapovedano obiskovala in preverjala, kaj počnejo. Vendar po mnenju poznavalcev telefonski prisluhi sploh niso tako sporna oblika nadzorovanja ljudi. Že zato, ker sme tovrsten nadzor odobriti le sodišče. Poleg tega je znano, da osebe, katerih pogovorom bi želela prisluhniti policija, največkrat ne uporabljajo naročniških mobilcev, temveč predplačniške pakete, ki jih je veliko težje izslediti. Telefonsko prisluškovanje je tako danes pomembno v glavnem pri tem, da si prisluškovalci vzpostavijo mrežo oseb.

Bistveno bolj problematične so druge metode, ki jih imajo na razpolago policisti ter varnostne in obveščevalne službe za tajno nadziranje. Denimo tajno opazovanje ali sledenje posameznikov, pri čemer uporabljajo naprave za fotografiranje in snemanje, ali tajno delovanje in uporaba informatorjev. Vse do junija letos, ko je bil spremenjen zakon o kazenskem postopku, sta namreč vse te ukrepe dovoljevala kar generalni direktor policije in njegov namestnik, ne pa sodišče ali tožilec. Namestnik direktorja policije Andrej Anžič je pred dnevi sicer izjavil, da se je prav vrh policije ves čas zavzemal za spremembo zakona. Vendar dejstva kažejo drugače. Ne policija, pač pa ustavno sodišče je bilo tisto, ki je z razveljavitvijo 49. člena Zakona o policiji lansko leto tovrstno stanje spoznalo za ustavno-pravno nevzdržno. Med leti 2000 in 2003, torej v času, ko sta policiji načelovala Pogorevc in Anžič, je bil zakon o policiji večkrat spremenjen, vendar med predlaganimi spremembami ni bilo nikoli zaslediti predloga ključnih mož policije, da bi si omejili svoja široka pooblastila in jih prenesti na tožilstvo in sodišče.