Kopačeve luknje

Učinki vladne stanovanjske politike so dokaj klavrni. Prek javnega stanovanjskega sklada je bilo ponujenih premalo tržnih stanovanj po ugodnejših cenah in še manj najemnih stanovanj, s katerimi naj bi vlada rešila stisko mladih družin in socialno ogroženih prebivalcev. Leta 2000 je na primer obljubljala, da bo vsako leto svojega mandata zagotovila tisoč novih najemnih neprofitnih in socialnih stanovanj, toda sklad jih je zagotovil manj kot 500 na leto. Nič čudnega torej, da ima Slovenija z osmimi odstotki najmanjši delež najemnih stanovanj med vsemi članicami EU. Za primerjavo povejmo, da ima Nemčija 41 odstotkov najemnih stanovanj, Švedska pa 38 odstotkov. Za Evropo zaostajamo tudi po drugih merilih: po številu oseb na stanovanje zaostajamo za 14 odstotkov (v Sloveniji 2,5 osebe na stanovanje, v EU pa 2,2 osebe), po velikosti stanovanja na prebivalca pa za 21 odstotkov (v Sloveniji 75 kvadratnih metrov, v EU pa dobrih 90 kvadratnih metrov). Ne bo torej držalo, da v Sloveniji primanjkuje le nekaj tisoč stanovanj, s čimer nas skuša tolažiti minister za okolje Janez Kopač. Stvar je precej hujša. Po izračunih novega direktorja stanovanjskega sklada in nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za okolje Jožeta Novaka v državi primanjkuje najmanj 120.000 stanovanj.

Ker povpraševaje občutno presega ponudbo, cene stanovanj rastejo v nebo. Med letoma 1995 in 2002 je povprečna letna rast cen stanovanj v Sloveniji znašala 10 odstotkov, to pa nas uvršča na vrh svetovne lestvice. Pred nami so le Irska, Nizozemska in Velika Britanija, daleč za nami pa Francija, Švedska, Belgija, Italija, Španija, Nemčija, ZDA in Kanada. Najhujše so razmere v Ljubljani, kjer so se cene od junija 1995 do maja 2004 skoraj podvojile. Cena kvadratnega metra stanovanja znaša od 1800 do 2200 evrov, to pa je po podatkih Economista blizu cenam v Bruslju, kjer je kupna moč prebivalstva bistveno višja kot v Ljubljani.

Vlada je, da bi povečala dostopnost stanovanj, izumila nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo, vendar se je ta v petih letih izkazala za enega njenih najmanj premišljenih projektov. 'Ugodno varčevanje' v shemi je le malo ugodnejše od siceršnjega varčevanja pri bankah. Pri čemer to varčevanje ni ugodno zaradi kakovostne finančne sheme, ampak zaradi dodatne premije, ki jo varčevalci vsako leto dobijo iz žepov vseh davkoplačevalcev. Za tak izum seveda ni potreben poseben intelektualni napor. Hkrati je trošenje denarja vseh davkoplačevalcev vprašljivo, saj se je izkazalo, da je shema pritegnila predvsem varčevalce, ki v lasti že imajo kakšno nepremičnino, torej srednji in višji srednji sloj prebivalstva. To pomeni, da država denar za premije deli predvsem tistim, ki si stanovanje lahko kupijo brez njene pomoči, ne pa tistim, ki ga zares potrebujejo. Še več, varčevalci so začeli realno izgubljati kvadratne metre stanovanj, saj so se ti dražili bolj, kot so se plemenitili prihranki. Z izračunom, ki ga je v Financah objavil strokovnjak za vodenje projektov Bojko Jerman, je bilo dokazano, da so varčevalci na nekaterih lokacijah izgubili tudi do 50 odstotkov kvadrature, ki bi jo dobili, če bi na primer ob hipotekarni shemi stanovanje kupili takoj. Tisti, ki je torej stanovanje zares potreboval, z varčevanjem ni dosegel nič. Poleg tega so pogoji za najetje posojil v komercialnih bankah zaradi znižanja obrestnih mer postali ugodnejši od pogojev, ki jih je država ponujala ob nastanku sheme. Ne preseneča torej napoved sklada, da bodo najpozneje leta 2007 končali vpisovanje novih varčevalcev v shemo.

Če bi vlada res želela rešiti stanovanjsko stisko, ne bi odlašala z uvedbo hipotekarnega bančništva kot osnovnega vira financiranja nepremičnin ali z uvedbo davka na nepremičnine, ki bi vplival na zniževanje cen kvadratnega metra. Z drugačno davčno politiko bi lahko spodbudila tudi odprodajo ali oddajo v najem več kot 30 odstotkov za zdaj še neizkoriščenih oziroma nezazidanih gradbenih parcel. Toda vsega tega v zadnjih štirih letih ni speljala. Je pa zato pred dnevi stanovanjskemu skladu naročila, naj pripravi ugodnejšo posojilno shemo za ljudi, ki jim je zadnji potres v Posočju poškodoval objekte, v katerih nimajo stalnega prebivališča. Povedano drugače: vlada je nameravala z javnim denarjem financirati obnovo počitniških hišic, namesto da bi prednostno reševala stisko prebivalcev, ki nimajo niti prvega stanovanja.

Naravni škodljivec

Pred dobrim letom je na stoodstotno recikliranem papirju izšla publikacija Umanotere, nevladne organizacije, ki si prizadeva za trajnostni razvoj, za vzpostavljanje ravnotežja med človekom in okoljem. Ogledalo vlade, kakor je publikacija poimenovana, podrobno analizira in vrednoti vladno politiko glede okolja, kakšne so njene ugotovitve, pa je razvidno že z naslovnice. Na platnicah je upodobljen dolgonosi Ostržek. Vladna okoljska politika je torej neučinkovita in nesprejemljiva, daleč od vladnih zavez in obljub. "Ogledalo je sicer staro že dve leti, a bistvenih sprememb žal ni bilo," o vladni okoljski politiki danes meni Erika Oblak, direktorica Umanotere.

Kakšne so torej Ostržkove ugotovitve? Vladi okoljevarstveniki očitajo velike razlike med opredelitvijo za trajnostni razvoj in izvajanjem sprejete zakonodaje, očitajo ji prepočasno postavljanje komunalnih čistilnih naprav, preveliko porabo fitofarmacevtskih sredstev v Sloveniji (pesticidi so obdavčeni le z 8,5-odstotno davčno stopnjo), stihijsko uvajanje ekološkega kmetijstva, prepozno sprejetje zakona o gensko spremenjenih organizmih, opozarjajo na težave z uresničevanjem zavez iz kjotskega sporazuma in na neučinkovitost okoljskih inšpektorjev, zmotili sta jih tudi napačna prometna politika, ki je do nedavnega dajala prednost cestam, in slaba energetska učinkovitost ... Daleč najslabše ocene je vlada dobila pri podnebnih spremembah, pri gensko spremenjenih organizmih, pri kemikalijah in pri odpadkih. "V Sloveniji je neučinkovitost dela vlade na okoljevarstvenem področju velika. Včasih je to težko pokazati, ker se neučinkovitost pogosto še skriva za razmeroma dobro ohranjenim stanjem naravnega okolja. Vprašanje je, kako dolgo bo to še mogoče," je eden od sklepov iz poročila.

Seveda pa poročilo ni edina stvar, ki opozarja na nedomišljeno zeleno politiko sedanje vlade. Tipičen primer napačnega reševanja okoljskih vprašanj je Natura 2000, evropsko omrežje posebnih varovanih območij, ki ga minister Kopač šteje za enega izmed svojih največjih uspehov. Natura 2000 je bila narejena na hitro in s slabo komunikacijo med ministrstvom, lokalnimi skupnostmi in naravovarstveno stroko. Narejena je bila na podlagi kompromisov med zahtevami kapitala in narave. Konkretneje, območij, ki bi bila na podlagi strokovnih mnenj lahko uvrščena med območja Nature 2000, pa je v zvezi z njimi obstajal kakšen drug interes, v Naturi 2000 ni. Tako je bilo recimo pri Volovji rebri, kjer so zmagale vetrne elektrarne, pa pri Pohorju, kjer so zmagala smučišča, pa na Muri, kjer naj bi gradili hidroelektrarno ... Zaradi popuščanja energetskemu lobiju je o Naturi 2000 razpravljalo ustavno sodišče.

Na vladno politiko glede okolja je postala pozorna tudi Evropa, Evropska okoljska agencija je konec minulega leta Slovenijo razglasila za edino izmed držav "nove Evrope", ki do leta 2010 najverjetneje ne bo dosegla ciljev iz kjotskega sporazuma. Ministrstvo se je takrat neprepričljivo izgovarjalo, da je evropska napoved pripravljena na podlagi slovenskih predvidevanj. Sicer pa so direktive evropskih institucij lahko tudi slaba izbira. Okolje v Evropi je bistveno bolj uničeno kot v Sloveniji in slepo izpolnjevanje evropskih zahtev lahko pomeni tudi nadaljnjo degradacijo okolja. Tako je recimo Slovenija zaradi vstopa v EU znižala merila za mejno vrednost koncentracije prizemnega ozona.

Kakšen je resničen odnos vlade do okolja, pa pokažejo tudi poskusi uvajanja zelene davčne reforme. Ideja zelene davčne reforme je preprosta, država bi lahko povečala davek na onesnaževanje in hkrati zmanjšala davek na delo, tako da ne bi bilo velikih proračunskih sprememb. Okoljski davki in takse se sicer zvišujejo, vendar ni sprememb na sistemski ravni, država pa za ceno socialnega miru večjim onesnaževalcem rada pogleda skozi prste. Tako je bilo recimo pri ekoloških taksah za krško papirnico.