Policijske notranje zadeve

Slovenska policija je doktrino, da je preventiva boljša od kurative, lansirala nekaj mesecev pred 11. septembrom 2001. Na Brdu pri Kranju je slovenska država gostila predsednika Busha in Putina, v Ljubljani, 30 kilometrov od kraja velikega dogodka, pa so veljali najostrejši varnostni ukrepi. Številčno razmerje med mirnimi demonstranti in policisti je bilo skorajda izenačeno, protestniki pa so naleteli na nenavadno bohotno demonstracijo sile. Slab priokus, ki je pri tem ostal, se je čez čas izkazal za upravičenega. Policisti so univerzitetnemu učitelju in aktivistu antiglobalizacijskega gibanja dr. Dariju Zadnikarju zgodaj zjutraj pozvonili pri vratih in ga povabili na pogovor na ljubljansko policijo, češ da naj bi bil pred italijansko veleposlaništvo odvrgel steklenico z vnetljivo tekočino. Kasneje se je izkazalo, da je zgodba o odvrženi molotovki čisti konstrukt, vodstvo policije pa je celo želelo navezati pristnejše medčloveške odnose z aktivisti novih gibanj.

Ima policijsko ravnanje kaj skupnega z vladno politiko? Na videz ne, saj naj bi bila policija pri svojem strokovnem poslovanju samostojna. Kljub temu zakonodaja ministru nalaga, da mora policiji sporočiti smernice delovanja. Če je policija sklenila izvajati doktrino, da je preventiva boljša od kurative, bi moralo biti samo ministrstvo na to doktrino posebej pozorno. Vprašanje je namreč, ali policija sme ukrepati, še preden obstajajo indici, da bi bil lahko storjen prekršek ali kaznivo dejanje. Policija je, denimo, pred Pen klubom hotela legitimirati štiri člane direkcije Rolanja po sceni. Ti osebnih izkaznic niso želeli pokazati, saj razloga za legitimiranje ni bilo. Policija jih je odvedla na eno od ljubljanskih policijskih postaj, razlog za pridržanje pa naj bi bil ta, da so se zadrževali nedaleč od ameriškega veleposlaništva. Soroden incident se je pripetil soprogi muftija islamske verske skupnosti, ko se je pred blokom, v katerem živi, gibala brez potnega lista. Čeprav je mufti Đogić potni list prinesel, so soprogo odvedli na policijsko postajo. Res pa je, da se je policija za incident opravičila.

Zdi se, da kasneje policija doktrine, da je preventiva boljša od kurative, vendarle ni izvajala dosledno. Med manifestacijo novembra 2001, ko je anarhistično nastrojena mladina za dalj časa zaprla promet na osrednjem ljubljanskem križišču, policija ni ukrepala. Pa bi morda celo imela razlog, saj je zapora prometa poseg v svobodo drugega. Svoboda posameznika pa se konča, ko trči ob svobodo drugega. No, ob zapori prometa policija ni ukrepala niti prejšnji konec tedna, ko je protestnik Joško Joras zaprl promet na mednarodnem mejnem prehodu ob Dragonji.

Najodmevnejša policijska zadeva zadnjih let je povezana s preiskavo napada na novinarja dnevnika Večer Mira Petka. Dve leti in pol po brutalnem poskusu umora je policija objavila, da je prijela osumljence. Proces proti petim osumljencem še teče, zato je preuranjeno govoriti, ali je prijela prave storilce. Skrbi pa podatek, da je policija eni od obremenilnih prič za nastop pred preiskovalnim sodnikom plačala štiri milijone tolarjev nagrade. Policija sicer trdi, da v zakonu obstaja pravna podlaga za izplačevanje nagrad prinašalcem koristnih informacij. Načeloma policija res lahko ponudi nagrado, če - navajamo hipotetičen primer - kdo pokaže, v kateri kleti se skriva Radovan Karadžić. Koristna informacija v tem primeru policijo pripelje do konkretnega dokaza. Sporno pa je, če policija pooblastilo o nagradah interpretira tako, da nagrajuje obremenilne priče, torej osebe, ki ne prinašajo informacij o dokazih, pač pa za dokaz vzamejo zgolj njihove obremenilne izjave. Ima takšna policijska interpretacija zakonodaje kaj z ministrom za notranje zadeve? Gotovo ima. Če je minister odgovoren za to, da policijo opremlja z usmeritvami, mora opazovati tudi, ali policija pooblastila, ki jih ima, interpretira v luči ustavnega reda.