Sramota, imenovana V10

"Če boste nasprotovali oziroma če boste poskušali obglaviti mene ali pa slovensko vlado zaradi vilenske izjave, se zavedajte, da obglavljate tudi Evropsko unijo," je pred dobrim letom dejal sedaj že nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Bil je čas neenakovredne kampanje pred vstopom v Nato, o kateri so se razpisale tudi mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s svobodo medijev. In bil je čas priprav na napad na Irak. Bush se je v varnostnem svetu oziral za podporo pri naskoku na Bagdad, Powell pa je mahal z domnevnimi dokazi o orožju za množično uničenje. Slovenija je bila takrat v Natovi čakalnici, bila je med praškimi povabljenkami, a jo je čakala še uradna ratifikacija. Na videz ni imela druge izbire, kot da posluša Brucea Jacksona in podpiše izjavo o "o nujnih in ustreznih ukrepih, s katerimi bi varnostni svet odgovoril na iraško neprekinjeno grožnjo mednarodnemu miru in varnosti". Slovenija je takrat skupaj s preostalimi iz vilenske skupine podprla napad na Irak. Vojaško akcijo, za katero se je naslednje mesece izkazalo, da je bila zgrešena, nedomišljena, da je kljub fantomski vojaški zmagi prinesla politični poraz in diktaturo Sadama Huseina nadomestila z okupacijo, vojnim stanjem in razpadom države. Sramotna izjava sicer ni bila edini slovenski izraz podpore političnim ciljem militarističnega Busha, že nekaj mesecev pred Powllovim govorom v generalni skupščini se je Slovenija skrivaj pridružila prvemu vilenskemu debaklu, izjavi, ki govori o prispevku "k mednarodni koaliciji, da bi zagotovili izpolnitev njenih ciljev in razorožitev Iraka". Slovenska diplomacija je najprej podprla Busheve načrte in jih nekaj mesecev kasneje z vilensko izjavo tudi legitimirala.

Od slovenske podpore Bushu je minilo že leto in pol. Medtem je odšel proameriški zunanji minister, ki pa vendarle ni bil edini krivec za slovensko privoljenje. Izjavo so podprli parlamentarni odbor za zunanjo politiko in nejevoljno tudi Rop in Drnovšek. Skoraj vsem slovenskim politikom se izjava še danes zdi le sredstvo na poti do Nata. Zgolj manjši kompromis, ki smo ga morali skleniti, da bi prišli do tako želenega cilja. Čeprav je slovenska vlada omilila svojo vilensko podporo, se odpovedala aktivnemu sodelovanju v vojaških operacijah in privolila zgolj v inštruiranje nesrečnih vojakov marionetne iraške vlade, se podpori ni odrekla. Ni umaknila niti svojega podpisa, prav tako ni dejavno nastopila v kakšni diplomatski ofenzivi proti zunanji politiki Georgea Busha. Nič podobnega tistemu, kar si je privoščil španski Zapaterro. Če je pristop k ugašajočemu Natu že bil politična odločitev slovenske vlade, ki naj bi bila neizbežna in edino varnostno zagotovilo v teh nemirnih časih, je bila podpora Bushevemu napadu na Irak ravno dokaz, da svetli Nato še zdaleč ni tisto, o čemer so nas prepričevali njegovi pospeševalci. Če bi bil Nato resnično "koalicija držav svobodnega sveta", vstopnica v njegovo zavetje ne bi smela biti podpora ameriškim vojaškim ciljem. Z vilensko sramoto je slovenska vlada dokazala, da se za leporečnimi cilji v mednarodni politiki skrivajo interesi močnejših držav. In če vlada sedaj misli, da je Slovenija v Natu močnejša kot kadarkoli prej, se seveda moti. Slovenija je močna samo takrat, kadar se odloča samostojno in v dogovoru z drugimi, in ne takrat, kadar poslušno podpisuje deklaracije nekega ameriškega prodajalca orožja. To je seveda ironija, Bruce Jackson je namreč nekdanji podpredsednik družbe Lockheed Martin, korporacije, ki med drugim izdeluje tudi vojaška letala, s katerim so ZDA napadle Irak. Powllovi dokazi pred varnostnim svetom, ki so prepričali vilensko deseterico, so se na terenu izkazali za napačne. Ameriški državni sekretar je že pred meseci priznal, da je njegov govor temeljil na napačnih virih. Slovenska vlada pa še zmeraj molči.