Kakor si boste postlali, tako boste ležali!

Izpolnilo se je. Škofovska konferenca se je tudi letos oglasila pred volitvami. Njihova izjava je bila pričakovana, slovenski škofje se namreč oglasijo pred vsakimi volitvami, skorajda pred vsakim referendumom in tudi takrat, kadar se jim zazdi, da bi zbegani kristjani in vsi ljudje dobre volje potrebovali kakšen napotek. In takšen "zbegani čas" je tudi čas odločanja o novih državnozborskih poslancih, o ljudeh, ki naj bi v naslednji štiriletki vplivali na življenje Slovenije, na življenje ljudi in, jasno, tudi na življenje cerkve.

Na prvi pogled je njihovo sporočilo dolgočasno, politično nevtralno, ohlapno in enigmatično, kot so enigmatični vsi sveti spisi. Škofje tako v svoji izjavi ne omenjajo nobenega politika, prav tako ne omenijo tudi nobene politične koalicije, kaj šele nekaj tako izmuzljivega, kot so politične stranke. Takšna izjava je seveda logična, škofi in vesoljna cerkve si očitnega strankarskega simpatiziranja pač ne morejo privoščiti. Z odkrito podporo eni politični stranki bi si namreč cerkev nakopala jezo vernikov, ki imajo različna politična stališča, ravnala bi tudi v nasprotju s sklepi lastnega koncila, po katerih se cerkev ne sme in ne more neposredno povezati s politiko, in nazadnje bi takšna izjava zmedla tudi nekaj duhovnikov in drugih cerkvenih uslužbencev, ki imajo seveda svobodo lastnega političnega prepričanja. A pri jasni politični podpori je nevarno še nekaj drugega, če bi cerkev neposredno podprla neko politično grupacijo, bi s tem pokazala ali na to, da popolnoma zaupa politikom, kar lahko tudi pomeni, da jih ima pod popolnim nadzorom, ali pa bi svojo moč in položaj popolnoma prepustila neki politični skupini. Tako je posredno politično izmikanje v predvolilnih izjavah slovenskih škofov edina logična in diplomatska rešitev največje civilne organizacije na Slovenskem.

A kljub omenjenim zadržkom so bili letos slovenski škofje zelo neposredni. Njihova izjava je tako neposredna, da so cerkveni favoriti jasni. Konkretneje, izjava, ki so jo napisali letos, se od tiste, ki so jo sestavili pred štirimi leti, razlikuje. Razlike so sicer majhne, lingvistične, a dovolj, da kažejo na usmeritev cerkve. Zdi se, da bo cerkev tudi pod drugim nadškofom pozorno spremljala politično dogajanje in tudi s pomočjo politike poskušala uresničiti svoje interese. Kar je, da ne bo spet kakšnega nesporazuma, popolnoma legitimna odločitev neke interesne skupnosti.

Kakšni so torej napotki tokratne izjave pred volitvami? Prvi del je namenjen pozivu na volitve, cerkev namreč v nasprotju z običajnim prepričanjem, da volilna abstinenca koristi pogojno desnim strankam - torej tistim, ki naj bi bile v Sloveniji bližje katoliškim koreninam -, ljudem svetuje, naj gredo na volitve. "Odločili smo se za demokracijo, zato bi bilo neodgovorno, če se volitev ne bi udeležili." Podobno so zapisali pred štirimi leti, takrat so bile volitve izziv "državljanstva in krščanske zavesti" in prikaz, "da nam ni vseeno, kaj se med nami dogaja". Poziv cerkve k aktivnemu političnem angažmaju je seveda pričakovan, cerkev ne more v svojem pisanju ljudem svetovati, naj ne hodijo na volitve, saj bi s tem zanikala papeške napotke o odgovornih državljanih in pa tudi besede blaženega Slomška o tem, "naj se voli modro in izvoli dobro". Zabavnejši je poziv v nadaljevanju. V tokratnem namreč slovenski škofje pravijo, katere poslance naj državljani "volijo", katere poslance morajo "izbrati" in kakšne "potrebujemo". V starem pozivu tako direktnih sintagem ni, pa čeprav so leta 2000 škofje zapisali, da se na osnovi dela poslancev in vlade lahko ugotovi, "kateri ljudje si zares zaslužijo naše zaupanje". Kdo so torej tisti, ki so posebej všeč slovenskim škofom? Verniki naj bi volili tiste, od katerih lahko pričakujemo, "da bodo zagovarjali človeško življenje od spočetja do naravne smrti" (pred štirimi leti so zapisali le "spoštovanje človekovega življenja"), za dobro izbiro je torej letos pomemben odnos politične stranke do splava in evtanazije. Jasno škofi omenijo tudi verouk, konkretneje se zavzemajo za tiste poslance, ki bodo branili pravico staršev, "da brez ekonomske diskriminacije in v skladu s svojim prepričanjem izberejo izobrazbo in vzgojo za svoje otroke". Pred štirimi leti je bila izjava slovenskih škofov bolj nedoločna, zapisali so le, da je prihodnost slovenskega naroda odvisna od ustreznega izobraževanja mladih in izbire tistih, ki bodo omogočali "primerno moralno vzgojo otrok in mladine". Katoliška cerkev pogreša več katoliških šol, pogreša močnejši vpliv na učni načrt, vključeno z uvedbo verouka, in opozarja, da je zasebnih katoliških gimnazij premalo in da je financiranje šolstva neustrezno. Izjava pa je najbolj konkretna malo pred koncem. "Kot katoličani in člani cerkve pa bomo končno gledali tudi na to, da bomo izvolili poslance, ki bodo priznavali velik pomen verskih vrednost v družbi in še posebej pomen naše krščanske dediščine". Tukaj so škofje solidarni, saj pričakujejo, da si bodo ti novo izvoljeni poslanci prizadevali "za celovito ureditev položaja katoliške cerkve ter drugih cerkva in verskih skupnosti". Mimogrede, sedanji predlog zakona o verskih skupnosti, ki ga je pripravil inštitut člana reda malteških vitezov Lovra Šturma, je izrazito naklonjen nekaterim željam katoliške cerkve. Eksplicitnih besed o posebnem pomenu katoliške dediščine v štiri leta starem pozivu ni.

Kdo je torej tista stranka v slovenskem političnem prostoru, na katero slovenski škofje namigujejo, ampak je nočejo imenovati? Katera je tista stranka, ki se zaveda krščanskih korenin, ki se zavzema za verouk v šolah in ki bi razmislila tudi o drugačni ureditvi "tistega sramotnega 55. člena slovenske ustave"? Če spregledamo "necerkvene" vladne stranke, ostanejo le tri stranke Koalicije Slovenije in pridružena SLS. Od vseh treh je cerkvenim stališčem najbližja ravno Nova Slovenija - krščanska ljudska stranka, ki krščansko dediščino nosi že v svojem imenu. Nova Slovenija v svojem programu omenja pluralnosti slovenskega šolstva, ki bi "upoštevalo pravico staršev, da zagotovijo otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki je v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem". NSi se zavzema tudi za družinsko politiko, ki bi spodbujala starševstvo, pa čeprav radikalnega spreminjanje ustavne svobode o odločanju o rojstvo otrok ne omenja. In drugi dve? SDS je za cerkev preveč ateistična, komandant Janša recimo ne podpira uvedbe katoliške pouka o verstvih v javnih šolah. Cerkvenim stališčem je sicer blizu tudi SLS, a s to stranko, njenim združevanjem in razdruževanjem cerkev nima dobrih izkušenj.

Škofi so svoje predvolilno pismo pred štirimi leti končali s pozivom k molitvi za domovino in z besedami "Bog blagoslovi predrago Slovenijo!". Tokrat je zaključek bolj grozeč. Škofje so uporabili več kot sto let star Slomškov citat o volitvah, ki se konča s preroškimi besedami: "Kakor si boste poslali, tako boste ležali!" V Slomškovem času poziva cerkve ljudje niso preveč upoštevali, tedanji katoliški časopis Zgodnja danica je recimo zapisali, da so ljudje le tiste volili, "kateri so nar bolj zgrajali po kerčmah, duhovne in gospodke zaničevali ... največji uspeh so imele vinske veše, ki se le po vinskem močvirju, po kerčmah svetijo". Inventura demokratičnih volitev v Sloveniji pokaže, da različni škofovski predvolilni na volilni rezultat vsaj za zdaj niso imeli odločujočega vpliva.