Virtualna šminka

Novi mediji, ki so v tokratnem mandatu dobili tudi svoje ministrstvo, so seveda pomembni tudi v predvolilnih kampanjah. In če so se stranke leta 2000 še malo sramežljivo ukvarjale z internetnimi vsebinami, če je internet na predsedniških volitvah postal vpliven mediji, se zdi, da je na sedanjih še huje. Po vsebini, obliki, neuporabnih domislicah in virtualni šminki sodeč je že tako. Stranke so namreč pred volitvami postavile nove, preglednejše, prepleskane in jasno tudi "lepše" internetne strani. Hec pri tovrstnem mediju je namreč ravno v tem, da morajo biti virtualne vsebine dnevno obnovljene in sveže, zaprašene internetne strani so podobne včerajšnjim časopisom.

Predvolilna internetna kampanja se je pravzaprav začela že pred meseci; prvi sta se pri svojih internetnih straneh potrudili SDS in NSi, velika LDS pa se je nanje spomnila šele po evropskih volitvah. Konec avgusta so imele vse parlamentarne pa tudi nekatere neparlamentarne stranke prenovljeni virtualni obraz. Večina izmed njih ponuja zapiske o mnogoterih kandidatih, povezave na njihove osebne strani, strankarske programe, propagandna sporočila in ostalo predvolilno navlako. Nekaj pa jih je šlo še korak dlje. LDS si je recimo privoščila dnevniške zapise svojih ministrov in poslancev, ki navdušeni nad slovenski krajino potujejo s predvolilnim avtobusom in se "pristno stikajo" z volivci. Tako lahko beremo, da so lokalci vedno začuden, ko skupaj s Kebrom popijejo kozarec vina, da so štirje ministri Cerarjevi zapeli za rojstni dan in da je v razposajenem avtobusu "vlogo dolgolasca, ki ob ognju zbrani družbi brenka na kitaro, prevzel prometni minister Marko Pavliha". A LDS to ni bilo dovolj, za vse tiste, ki jih zanima, pod katerim slovenskem klancem se poti predvolilni avtobus, je priloženo virtualno sledenje avtobusu po zemljevidu. Takšno tehnologijo sicer razvija Ultra. Tudi druge stranke so na svoje strani prilepile virtualne neumnosti. Tako Bajukova NSi poleg oglasov o kmetu, študentki, poslovnežu in mami - vsi prisegajo na novo pot - ponujajo volilno pesem Aleksandra Mežka. Podobno kot pri plakatih so tudi na internetnih straneh portreti strankarskih politikov postali "estetski virtualni emblem": pri SDS se tako na predvolilni strani vsakič pojavi Janez Janša, obdan z drugačno prijateljsko druščino kandidatov in z drugim pokrajinskim ozadjem, s strani ZLSD pa se zmeraj smehlja nekandidat Pahor in obljublja enake možnosti. Z vabljivim internetom so se nerodno spopadli tudi pri modrem Desusu in pri gotskem SNS, ki poleg množice sporočil za javnost ponuja tudi povezavo na stran o venetski zgodovini Slovencev. Še najbolj asketski so pri SLS in SMS, katerih volilne strani resnično ponujajo zgolj informacije o kandidatih.

A kljub bleščečim obrazom, okorni računalniški animaciji, različnim multimedijskim dodatkom in ostali virtualni navlaki je večina predvolilnih strani neuporabnih. Poleg poimenske predstavitve kandidatov namreč ne ponujajo ničesar novega. Ne ponujajo niti zabave niti interaktivnosti, kaj šele kakšne resnično poglobljene razprave o "pereči družbeni problematiki". In še nekaj, med seboj so si zelo podobne. Zato tudi ni čudno, da se še ni pojavil kakšen heker, ki bi izmaličil strankarske predvolilne strani. Pojavila se tudi ni kopija kakšne strani, ki bi obliki spremenila vsebino in se "norčevala" izvornim stavkom. Očitno je volilna kampanja tudi v virtualnem svetu enaka kot zunaj njega. Obe sta dolgočasni in nezanimivi (vsaj do tedaj, dokler se ni pojavil fenomen Podobnik).