cerkev / Dobri človek izpod Šmarne gore

"Presenečenje!" se je šušljalo po hodnikih škofovskega dvorca, ko se je začela nekaj minut pred dvanajsto v največjo sobano sedeža ljubljanske nadškofije stekati množica ljudi. "Presenečenje!" so sušljali tisti, ki so sodili med najbolje obveščene, in se grizli v jezik, da skrivnosti ne bi razodeli pred trenutkom, ko jo bo sporočil apostolski nuncij Santos Abril y Castello. "Presenečenje!" je bila edina beseda, ki jo je nekdo od posvečenih v skrivnost izustil, ko je profesor teološke fakultete, znan po ostrem peresu, radovedno poizvedoval o novem ljubljanskem nadškofu in ob tem pripomnil, da bo raje sedel, ker ga lahko ob razglasitvi udari kap. Potem je v žepu mojega reporterskega suknjiča nekaj zavibriralo. Telefon. SMS. In na sporočilu je pisalo: "Alojz Uran". Sporoča Mateja Hrastar. Zadoneli so zvonovi. In kar zvonili so. Potem so se vrata, skozi katera naj bi prišla novica, odprla. Kdo prihaja? "Ste to vi?" so fotografi začudeno gledali proti neznanemu obrazu. Ne. Bil je eden od uslužbencev nadškofije. Ko so se vrata drugič odprla, je skozi vrata stopil apostolski nuncij in za njim Alojz Uran, obsijan z nenavadnim spokojnim nasmeškom.

Kako je lahko kolegica ob 11.59 poslala sporočilo, kdo je novi nadškof, če pa tedaj niti zvonovi še niso peli? "Ob 11.59 je že bilo na internetu," me je tresknila z macolo, mene, ki sem bil prepričan, da bom za novico izvedel takoj za peščico tistih, ki so vredni največjega zaupanja. Internet je torej prehitel zvonove. Prehitel je tudi apostolskega nuncija, ki se je potrudil in v spodobni slovenščini prebral pomembno novico. Nekaj trenutkov po dvanajsti uri je ponovil ime, zapisano v SMS sporočilu. "Alojz Uran". V dvorani se je razlegel glasen aplavz. Tudi profesor, znan po polemičnem peresu in kritikah liberalcev, je glasno ploskal. Je že tako, da je Sveti oče nezmotljiv. Papež Janez Pavel 2. pa je imel za presenetljivo potezo očitno tudi dovolj tehtne razloge.

Razlogi za presenečenje

Zakaj se je zdela novica o imenovanju Alojza Urana na mesto novega ljubljanskega nadškofa presenetljiva? Če pogledamo biografije škofov in nadškofov, ki so slovensko katoliško cerkev vodili po letu 1945, najdemo nekaj skupnih imenovalcev. Prvi povojni nadškof, Anton Vovk, je bil leta 1952 žrtev atentata: ljudje, povezani z režimom, so ga polili z bencinom in zažgali. Njegov naslednik, nadškof dr. Jožef Pogačnik, je bil med letoma 1946 in 1950 v zaporu. Sledila sta dva nadškofa, ki sta v Slovenijo prišla po dolgoletnem bivanju v tujini. Dr. Alojzij Šuštar je vodenje ljubljanske nadškofije leta 1980 prevzel potem, ko je slaba štiri desetletja služboval v Švici. Dr. Franc Rode je leta 1997 vodenje nadškofije prevzel potem, ko je 16 let služboval v Vatikanu.

Alojz Uran ni niti nekdanji politični zapornik niti ni dolga leta bival v tujini. V njegovi biografiji sicer lahko zaznamo, da je bil deležen šikaniranja. Ena od biografij, denimo, omenja, da je prvih pet razredov osnovne šole obiskoval v Šmartnu pod Šmarno goro, ker pa ga je ravnatelj zaradi ministriranja ter petja na koru šikaniral, je šolanje nadaljeval za Bežigradom. Kljub osnovnošolski neprijetni izkušnji s šolskimi oblastmi je šolanje nadaljeval na ugledni bežigrajski gimnaziji. Drugi biografski podatek govori, da je 18-mesečni vojaški rok odslužil v kazenskem bataljonu v makedonskem Ohridu. Vendarle pa ima sorodne izkušnje iz obdobja komunizma na deset tisoče ljudi. Kazenski bataljon in zoprn ravnatelj - ni kakšna epska zgodba.

Če je od leta 1980 naprej veljalo, da je za vodenje slovenske katoliške cerkve najbolj primerna osebnost, ki v Ljubljano prihaja iz sveta, za Alojza Urana velja, da je v Ljubljano prišel izpod Šmarne gore. Rojen je namreč s Spodnjih Gameljnah, novo mašo je bral v Šmartnu pod Šmarno goro, pred prihodom na položaj pomožnega škofa pa je bil med letoma 1980 in 1992 župnik v župniji Šentvid in dekan dekanije Šentvid. V tujini je bival med letoma 1973 in 1977, ko je študiral na papeški salezijanski univerzi, študij pa je končal z magisterijem o katehezi odraslih. Dr. Šuštar in dr. Rode sta nedvomno svetovljana. Dr. Šuštar, ki je svojo duhovniško kariero začel v mondenem švicarskem letovišču St. Moritz, je med drugim opravljal funkcijo stalnega tajnika sveta evropskih škofovskih konferenc. Ta položaj mu je omogočal, da je bil v stalnem in tesnem stiku z dogodki v Evropi. Hkrati je bil dr. Šuštar kot akademski teolog zaželen gost na mednarodni teološki sceni.

Dr. Rode je nekaj let živel v Argentini, šolal se je v Parizu, po profesorski karieri na ljubljanski teološki fakulteti je poldrugo desetletje bival v Rimu. Dr. Rode je človek iz kurije. Alojz Uran je prej domačijski človek kot svetovljan. Z veseljem gre na romanje, a ve se, da je doma pod Šmarno goro.

Od leta 1963 naprej je veljalo, da slovensko katoliško cerkev vodi osebnost, ki je na določenem področju vrhunska teološka avtoriteta. Dr. Pogačnik, ki je ljubljansko nadškofijo vodil med letoma 1963 in 1980, dr. Šuštar in dr. Rode so avtorji številnih teoloških knjig, objavljali so v svetu in v Sloveniji. Škofovske kariere so pogosto povezane s profesorsko kariero na teološki fakulteti. Bibliografija Alojza Urana je skromna, ni človek akademske kariere. Alojz Uran ni teoretik. Je izrazit praktik.

Sveti sedež se je torej odločil, da na čelo slovenske katoliške cerkve ne bo postavil žrtve bivšega režima. Ne bo postavil akademika, teoretika, vrhunske teološke avtoritete. In ne bo postavil osebnosti, ki bi se ponašala s svetovljanskim pogledom na širni svet. To seveda ne pomeni, da slovenska katoliška cerkev takšnih osebnosti ne premore. Odločitev Vatikana je gotovo slonela na temeljiti oceni stanja v sami slovenski katoliški cerkvi ter na analizi širšega socialnega in političnega konteksta. In šele po temeljiti oceni stanja je bila izbrana osebnost, katere osebnostni profil najbolj ustreza aktualnim potrebam slovenske katoliške cerkve. Ob pomoči izbrane osebnosti lahko za silo rekonstruiramo tudi, kakšna je ocena stanja.

Najprej o zgodovinskih kontekstih in škofovskih imenovanjih. Škof Gregorij Rožman je bil na položaj ljubljanskega škofa postavljen leta 1930, let dni po tem, ko je bila v SHS uvedena diktatura. Anton Vovk je vodenje ljubljanske škofije prevzel v obdobju revolucije leta 1945. Dr. Jožef Pogačnik je vodenje slovenske cerkve prevzel leta 1963, torej tri leta pred tem, ko sta Sveti sedež in SFRJ podpisala protokol, ki je napovedal vzpostavitev diplomatskih odnosov. Že znatno pred podpisom protokola, od začetka šestdesetih let, pa so potekali diskretni pogovori med Beogradom in Vatikanom. Na imenovanje dr. Jožefa Pogačnika lahko gledamo skozi optiko izboljševanja razmer med SFRJ in Vatikanom. Preudarni dr. Alojzij Šuštar je bil na položaj ljubljanskega nadškofa imenovan februarja 1980, v negotovem času umiranja Josipa Broza Tita.

Po letu 1990 je slovenska katoliška cerkev odnose z državo gradila okoli vprašaja materialnih temeljev poslovanja cerkve. Začetek denacionalizacijskih postopkov in možnost ustanavljanja zasebnih cerkvenih šol sta procesa, ki sta zaznamovala prvo polovico devetdesetih let. Dr. Rode je bil na položaj ljubljanskega nadškofa imenovan nekaj tednov zatem, ko je Slovenija dobila veliko koalicijo, temelječo na osi LDS - SLS. Zdi se, da je os LDS - SLS omogočila začetke resnih pogajanj o pravnem statusu RKC, to zgodovinsko obdobje pa se je končalo s podpisom ter ratifikacijo meddržavnega sporazuma med Svetim sedežem ter Slovenijo. Dan po ratifikaciji sporazuma je bila objavljena novica, da dr. Rode zapušča Slovenijo in da bo premeščen na visok položaj v Vatikanu. Dr. Rode je torej z ratifikacijo sporazuma svoje poslanstvo v Sloveniji opravil. Dejstvo, da je bil dr. Rode takoj po ratifikaciji poklican v Vatikan, so bolj pikri komentatorji pospremili s tezo, da je bil povišan zato, da bi se ga znebili. Ker je vodenje kongregacije za redovne skupnosti tudi v okvoru vesoljne cerkve odgovorna naloga, se zdi teza, da je bil dr. Rode povišan, da bi bil odstranjen, nekoliko vratolomna. Bolj verjetno je, da je Sveti sedež ocenil, da je dr. Rode sicer pravi človek, ki pa zaseda napačen položaj. S tem, ko je bil v času njegovega vodenja slovenske katoliške cerkve podpisan medržavni sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo, je opravil nekakšen sprejemni izpit za položaj prefekta kongregacije.

Popisna katastrofa

Leto 2004 je povezano z dvema pomembnima zgodovinskima okoliščinama. Prvič, Slovenija je dokončno postala članica EU. Dokončno je torej postala del globaliziranega sveta. Drugič, na volitvah je zmagala koalicija, za katero bi lahko predpostavljali, da je bolj naklonjena katoliški cerkvi. Ko je apostolski nuncij objavil novico o imenovanju novega naškofa, je pomenljivo omenil, da je bila odločitev o postavitvi sprejeta Alojza Urana sprejeta "prejšnji teden", torej med 18. in 24. oktobrom. Spotoma je dodal, da so bile od premestitve dr. Rodeta do imenovanja novega nadškofa počitnice. In da je proces imenovanja, če upoštevamo, da so bile vmes počitnice, v resnici tekel zelo hitro. No, ko je apostolski nuncij omenil počitnice, najbrž ni povedal vse resnice. Zdi se namreč, da so bile počitnice predvsem primeren izgovor za odlašanje s sprejetnem odločitve, saj je Sveti sedež najverjetneje čakal na objavo volilnih rezultatov.

Ob širšem političnem in socialnem kontekstu je vatikanska diplomacija nedvomno zaznala še en podatek. Po eni strani je širši politični in socialni kontekst katoliški cerkvi občutno bolj naklonjen kot pred letom 1990. V poldrugem desetletju po spremembi režima je imela katoliška cerkev možnost, da uredi materialne temelje poslovanja. V zadnjih petih letih je bil postavljen pravni okvir poslovanja RKC. Kljub ugodnim okoliščinah pa je leto 2002 prineslo za RKC katastrofalne rezultate popisa prebivalstva.

Če je leta 1991 71 odstotkov prebivalstva izjavljalo, da pripada katoliški veroizpovedi, je leta 2002 katoliški veroizpovedi pripadalo 58 odstotkov prebivalstva. Popisni rezultati kažejo, da se je leta 2002 za katolike opredelilo skoraj 250 tisoč ljudi manj kot leta 1991. Kljub temu, da metodologiji popisov leta 1991 in 2002 nista povsem enaki, je iz statističnih kazalcev razvidno, da sta pravoslavna in evangeličanska veroizpoved izgubili minimalno število vernikov, islamska veroizpoved pa se je med popisoma celo občutno povečala. Spremembe pri popisni metodologiji, ki so predvsem ponujale več prostora za to, da ljudje na vprašanje o veroizpovedi niso odgovorili, pri ostalih večjih veroizpovedih niso imele hudega učinka. Ne glede na to, da je ob interpretaciji popisnih vprašanj zaradi spremenjene metodologije potrebna previdnost, Sveti sedež mimo popisnih podatkov enostavno ni mogel iti. Obstaja namreč še ena pomembna okoliščina. Papež Janez Pavel 2. svojo vzhodno politiko označuje s pojmom reevangelizacija. Področja, ki jih je po 2. svetovni vojni zajel komunizem, naj bi ponovno evangelizirali. Tudi na ozemlju Slovenije je Sveti sedež vodil aktivno politiko reevangelizacije. Konec koncev, papež Janez Pavel 2. je v enem desetletju dvakrat obiskal Slovenijo, Antona Martina Slomška je razglasil za blaženega, celotna devetdeseta leta so bila prekvašena z idejo reevangelizacije. V devetdesetih letih slovenska cerkev ni dobila zgolj novih ekonomskih virov, pač pa bi lahko prek političnih zavezništev občutno povečala svoj socialni kapital. Hkrati je Sveti sedež v Slovenijo investiral znatno količino simbolnega kapitala. Kljub vsem tem investicijam statistični kazalci ne kažejo, da bi bil projekt reevangelizacije Slovenije zgodba o uspehu.

Prižiganje luči

Prve izjave Alojza Urana so bile sicer diplomatske, a hkrati dovolj pomenljive. Dejal je, denimo, da se ne bo ukvarjal s preganjanjem teme, pač pa bo prižigal luč. Tvegajmo s tezo, da je z metaforo o preganjanju teme mislil na politiko, kakršno je vodil nadškof dr. Franc Rode.

Pomenljivo je najavil, da bo nadaljeval zelo zavzeto delo svojih predhodnikov, "posebno v prejšnjem stoletju", saj naj bi ti postavili zdrave temelje. Najavo, da bo nadaljeval delo predhodnikov posebno iz prejšnjega stoletja, lahko s kancem drznosti interpretiramo tudi kot najavo, da ne bo nadaljeval metodologije dela edinega predhodnika iz tega stoletja. Iz izjav, ki vsebujejo pomenljive polemične elemente in diplomatsko distanciranje od predhodnika, lahko razberemo tudi, da premore dovolj samozavesti.

Ali ima Alojz Uran kakšne značilnosti, ki jih njegov predhodnik dr. Franc Rode ni imel? Prvič, Alojz Uran izjemno dobro pozna razmere v slovenski cerkvi. Ne bo potreboval prišepetovalca, ki bi mu razlagal, kdo je kdo. Ena od ocen pravi, da mu samozavest daje predvsem izjemno poznavanje notranjih razmer. Hkrati naj bi mu to omogočalo veliko stopnjo avtonomije. Drugič, ker je kot pomožni škof zlasti ljubljansko nadškofijo prekrižaril po dolgem in počez ter se z velikim veseljem odzival na vabila s terena, Alojz Uran temeljito pozna tudi splošne slovenske razmere. Obstaja vtis, da je dr. Franc Rode pogosto nastopal z izjemno vehementnimi izjavami, ki pa so bile v slovenskem kulturnem, socialnem in političnem kontekstu povsem zgrešene. Če bi dr. Rode bolje poznal slovenske razmere, ne bi vehementno izjavljal, da je določen ustavni člen "sramoten". Boljši poznavalec razmer se ne bi zakadil v ustavni člen, ki onemogoča prepoved abortusa. Možnosti, da bi prišlo do ustavne reforme, med katero bi "sramotni" člen črtali, so namreč neznatne, zato je odpiranje teme o "sramotnem" ustavnem členu za samo cerkev kontraproduktivno. Polemike, ki jih je dr. Rode sprožal, praviloma niso dvigovale ugleda slovenske katoliške cerkve.

Če je dr. Rode vzbujal vtis, da je bojevnik, je Alojz Uran po osebnostnem profilu pastir. Kljub temu, da njegovi znanci poudarjajo dobrodušno naravo novega nadškofa, ne gre spregledati, da je leta 1996 vodil cerkveni del organizacijskega odbora, ki je pripravljal prvi papežev obisk. Ni torej le dobri človek izpod Šmarne gore, pač pa tudi organizator. Če drži, da je bil prvi papežev obisk za slovensko katoliško cerkev v devetdesetdesetih letih osrednji dogodek, je ugled, ki si ga je pridobil kot organizator, pomemben dejavnik.

Človek kontinuitete?

Bo torej Alojz Uran povsem presekal z dediščino, ki mu jo je zapustil dr. Rode? Je novi nadškof Uran morda levičar, rdečkar? Leta 1991, ko je še vodil župnijo Šentvid, so ob vhod v cerkev vzidali dve spominski plošči, na kateri piše: "Žrtvam komunističnega nasilja, 1941 - 1945. Postavili šentviški župljani." Na eni spominski plošči so vkesana imena 25 oseb, na drugi pa imena 26 oseb. Leta 1991 so bila spominska obeležja, posvečena žrtvam komunističnega nasilja, redka. Tudi sicer se zdi, da Alojz Uran ne bo dramatično sekal zgodovinske kontinuitete.

Ob prvem nastopu po objavi novice, da prevzema položaj ljubljanskega nadškofa, je omenil nadaljevanje reševanja odprtih vprašanj v odnosih z državo. Predvsem naj bi cerkvenim dostojanstvenikom priznali, da opravljajo "koristno delo za skupno dobro naše države". V formulaciji, da RKC opravlja družbeno-koristno delo, bodo ljudje z boljšim zgodovinskim spominom in smislom za humor našli nenavadno asociacijo. Po letu 1948 je namreč veljalo, da ljudje, ki jih je oblast poslala na Goli otok, opravljajo družbeno koristno delo. Formulacija, da katoliška cerkev opravlja družbeno koristno delo, se ne nanaša na tolčenje kamenja, pač pa je bolj povezana s tem, kakšen pravni status bo imela. Če bi namreč zakonodajalec sklenil, da verske skupnosti opravljajo družbeno koristno delo, bi si s tem zagotovile boljši pravni status.

Dr. Rode je leta 1997, ob objavi novice, da prihaja v Ljubljano za nadškofa, kot ključno prioriteto navedel šolstvo. Alojz Uran vprašanja šolske problematike ni črtal s prioritetne liste. Hkrati pa je v tedniku Družina na vprašaje, kako se namerava lotiti tega sklopa vprašanj, odgovoril z besedo: "Počasi". Ob tem je dodal, da gre za zelo kompleksno področje, kjer hitro spremembe niso možne.

Če sodimo po osebnostnem profilu novega nadškofa, se bo slovenska katoliška cerkev v prihodnosti več ukvarjala sama s seboj ter predvsem s praktičnimi vprašanjih, ki se tičejo notranjih vprašanj. Že dr. Rode je sklical sinodo, ki naj bi odgovorila, na kakšen način naj se slovenska katoliška cerkev loti prenove. Vprašanje pa je, ali se je napovedana notranja prenova že začela uresničevati. Zdi se, da so sprejeti sklepi ostali brez izvedbe. Tudi to utegne biti razlog, zakaj se je Sveti sedež odločil, da na položaj nadškofa postavi osebnost, ki se ukvarja predvsem s pastoralo, torej s praktičnim pastirskim delovanjem.

In dr. Rode?

Takoj zatem, ko je apostolski nuncij prebral novico o imenovanju novega nadškofa, so sledile čestitke. Prva javno prebrana čestitka je prihajala iz Vatikana, poslal pa jo je dr. Franc Rode, Uranov predhodnik. Še isti dan pa je dr. Rode na vprašanje, ali je Sveti sedež upošteval njegov predlog, kdo naj bo naslednik, za RTV Slovenija odgovoril. "Moram reči, da se to, eee, ni natančno uresničilo." Alojz Uran očitno ni bil Rodetov favorit. Alojz Uran tudi ni bil favorit ekipe, ki je zadnja leta delovala v nadškofiji. Ko je dr. Rode prevzel vodenje ene od vatikanskih kongregacij, je Alojz Uran skladno s pravili kanonskega prava za krajši čas prevzel vodenje nadškofije. Potem pa je zbor svetovalcev ljubljanske nadškofije za nadškofijskega upravitelja izvolil pomožnega škofa msgn. Andreja Glavana. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Alojz Uran favorit upokojenega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Dr. Šuštar je imenovanje novega nadškofa pozdravil z zanosnim glasom ter zelo prisrčnimi besedami.

In ko je takoj po objavi novice o postavitvi novega naškofa sledil prvi fototermin, se je Alojz Uran postavil ob portret ljubljanskega škofa Antona Vovka. Ob tem je dal vedeti, da je nadškof Anton Vovk tista zgodovinska osebnost iz prejšnjega stoletja, ki mu je po osebnostnem profilu najbližja.