nove tehnologije / Horuk v nove čase

Šef Slovenske demokratske stranke so ob volilnem zmagoslavju že kovali načrte, kakšna bo videti prihodnja vlada. Imela naj bi enako število ministrstev kot sedanja, le ministrstvo za informacijsko družbo (MID) naj bi odpravili. Najmanjše ministrstvo s 50 zaposlenimi se pač ukvarja s premalo obsežnim področjem delovanja. Nadomestilo naj bi ga ministrstvo za birokracijo (z uradnim posladkanim imenom ministrstvo za javno upravo), ki naj bi ga vodil Gregor Virant, zet dolgoletnega podšefa SDS Mihe Brejca in sedanji vrhovni državni birokrat. Vsaj na videz se zdi to kot nekakšna nagrada za zvesto pripadnost stranki. Vse razen naziva minister bi bilo za Viranta degradacija. Funkcija državnega sekretarja bi se slišala kot kazen, saj je bil Virant pod vladavino LDS bistveno več kakor to. Kakorkoli, MID naj bi v glavnem razparcelirali na ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter ministrstvo za gospodarstvo. Ali bo to pomenilo zavrtje razvoja informacijske družbe na Slovenskem? Janša in kameradi imajo še pred uradnim ustoličenjem vlade v glavah alternativne načrte, kako streči tehnološkim izzivom prihodnosti. Prejšnji ponedeljek nam je prišlo v roke vabilo na predavanje in pogovor o Odprti kodi - poslovni priložnosti za Slovenijo, ki ga je v "desničarski bazi", prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, pripravil strokovni svet SDS. O tako imenovani odprti kodi oziroma prosti programski opremi je bilo v Sloveniji že veliko izrečenega. Je pač alternativa softverskim multinacionalkam, kot so Microsoft, Oracle ..., ki od uporabnikov po vsem svetu molzejo mastne denarje, njihovi lastniki pa se naokoli prevažajo z največjimi jahtami na svetu. O tem, da bi bilo prosto programje treba uvesti tudi v Sloveniji, kot ga uvajajo po svetu, in s tem malce razbremeniti proračunske stroške, je bil že govor. Toda prejšnja oblastna garnitura ni bila naklonjena radikalnim potezam in je hotela stvari spreminjati precej bolj zmerno. Med drugim se je izgovarjala, da je tako rekoč nemogoče poslati na dodatno računalniško opismenjevanje divizije slovenskih birokratov, ki za kaj takšnega nimajo ne časa ne volje.

V dvoranici globalnega kongresa Slovencev smo pred predavanjem iz pogovorov prisotnega ljudstva razbrali, da so v glavnem prišli računalniško prosvetljeni možakarji iz gospodarske ali akademske sfere. V prvih vrstah pa je bilo nekaj takšnih, ki so bili tam najbrž zgolj zato, da bodo lahko namenili glasen aplavz, če bodo imeli srečo, pa morda še celo stisnili roko svojemu ljubljenemu "voždu" (morda jim delamo krivico). Toda čeprav je bila tedaj temperatura v slovenski prestolnico pomladna in ne jesenska, svojega Zelenega Jurija alias Janeza Janše, znanilca slovenske pomladi, razočarano niso uzrli. Odvetnik Tomaž Toplak, vodja odbora za gospodarstvo pri Janševem strokovnem svetu, morda celo bodoči minister, je razložil, da najverjetnejšega bodočega predsednika vlade ne bo, ker je zadržan.

Toplak, najvišji po činu izmed tamkaj prisotnih predstavnikov SDS, je občinstvo poučil, zakaj se je zbralo. Naslovno temo so izbrali iz preprostega razloga, ker so se v gospodarskem programu osredotočili na definiranje ključnih dolgoročnih dejavnikov gospodarske rasti, ki lahko Slovenijo premaknejo na boljše. Ena teh zadevščin je tudi odprta koda, dotakniti so se nameravali tistega področja, ki bi v prihodnosti lahko pospešilo gospodarsko rast. Strokovni svet je izbral zanimive predavatelje iz gospodarstva in - v glavnem - iz šolstva, iz osnovne, srednje in visoke šole. Dva na prvi pogled stereotipna učitelja Andrej Koložvari in Iztok Osredkar sta prišla iz OŠ Franceta Prešerna v Kranju in iz Velenjskega šolskega centra, dr. Tomaž Amon je podjetnik in raziskovalec, dr. Martin Terbuc pa docent na računalniški in elektrofakulteti v Mariboru. Vloga moderatorja je pripadla državnemu podsekretarju na šolskem ministrstvu Bernardu Hermanu. In se je začelo.

Recept

Ob prihodu gospoda Koložvarija na govorniški oder se je kar nekaj prisotnih malce nespodobno muzalo, saj se je govorilo o odprti kodi, prenosni računalnik z oznako www.sds.si, namenjen grafičnemu prikazu, pa je bil opremljen z Microsoftovimi Windowsi XP in predstavitev osnovnih skrivnosti odprte kode je potekala v klasičnem Microsoftovem Powerpointu. Sledila je kratka lekcija v slogu Osnove računalništva 1 za višjo stopnjo osnovne šole: "Licenca je dokument, ki določa, v katere namene se lahko programska oprema uporablja. Programske hiše večinoma razvijajo lastniško oziroma plačljivo programsko opremo. Lastniška programska oprema od uporabnika zahteva, da pri tem dobi soglasje lastnika. Gre za podrejeni odnos lastnik - uporabnik. Plačljiva programska oprema se razvija v podjetjih z namenom denarnega plačila. Antipod temu je brezplačna programska oprema, ki je z javnimi sredstvi razvita na univerzah ali pa jo razvijajo nekateri zanesenjaki. Uporabnikom je na voljo brezplačno ..." Dodana so bila pravila igre pri odprtokodnem programju in pojasnilo, da nastaja v tako imenovani Open Source Community, ki je notranja organizacija z visoko razdelano strukturo in disciplino. Prav to omogoča visoko kakovost programskih izdelkov. Posledica tega naj bi bila, da je odprta koda povzročila korenite spremembe na trgih informacijske tehnologije, ker prinaša drugačen razvojni model. "Uporabniki Open Source Community so povezani med sabo po medmrežju. Po vsem svetu so lahko povezani med sabo." Uporaba odprte kode pomeni zmanjšanje stroškov v gospodarstvu in državni upravi, ker pomeni konkurenčnost. Brez tolarja za programsko opremo. Podjetniku, ki odpira podjetje, je že tako težko pri zagonu.

Naslednji referat je imel Iztok Osredkar iz Velenjskega šolskega centra, zbranim pa je pripovedoval o svojih izkušnjah pri delu v šoli. Kako sprva ni imel kaj veliko pojma in kako se je za delo z odprtokodnimi programi prijavilo nepričakovano veliko dijakov. Prva naloga pa je bila postavitev šolskega strežnika. Nekateri dijaki so bili pravi profesionalci, ki so si s programiranjem v odprtokodnem okolju Linux služili vsakodnevne priboljške. S seboj je pripeljal tudi enega izmed teh čudežnih dečkov, dijaka Ota Brgleza mlajšega, mladca v širokem džinsu, razpeti srajci, skejterskih supergah, iz žepa pa mu je štrlel trak za ključe. Povprečen srednješolski imidž pač. Oto, na njegovi spletni strani smo odkrili, da je njegov vzdevek Zver, se pač rad posveča programiranju in je zbranim malo razložil, kaj počne in da je še veliko drugih možnosti. Eno takšnih je predstavil dr. Tomaž Amon. Povedal je, da je po osnovni profesiji biolog nevrofiziolog, ki je leta 1986 doktoriral iz živčevja pri murnu. V začetku leta 1993 se mu je porodila zamisel, da bi v učbenikih poleg slik in besedila lahko bila prisotna tudi animacija. V začetku novega tisočletja je skupaj s sodelavci naredil prvi učbenik s 3D-prikazom delovanja človeškega telesa. Zbrani smo potem občudovali potovanje po človeškem ušesu v navidezni resničnosti in izvedeli, kakšni so iz virtualne perspektive videti bobnič, nakovalce in stremence. Sledila je še kratka predstavitev simulacije kačjega pastirja v izbranem ekosistemu. Dr. Amon je povedal, da vlada za njegove projekte veliko zanimanje in da jih financira tudi že EU. Njegova glavna zamisel pa je, da bi avtorji učbenike izdajali sami, brez birokratskega aparata založb. Izbrali bi le nekoga za urednika, enako kot pri nastajanju znanstvenih revij. Sponzorji pa bi plačevali zgolj avtorsko delo. Pri zdajšnji založniški ureditvi pomeni avtorstvo le 20 odstotkov stroškov. Brez založnikov bi torej privarčevali kar 80 odstotkov sredstev.

Univerzitetni predavatelj dr. Martin Terbuc je zbranim pojasnil, da so vsa orodja na voljo na spletu in da je večina aplikacij, ki so sicer navadno plačljive, do določene mere zastonj. To naj bi bilo zlasti ugodno za podjetnike. Kar se tiče šolstva, pa je poudaril, da mora vzgajati kader, kajti podjetja nimajo časa za šolanje svojih zaposlenih. Moderator Herman je potem še enkrat razložil zamisel odprte kode. "Uporabljamo monopolne rešitve, ki jih plačujemo prek licenčnin. Veliko denarja gre za to. Trend v svetu je, da se javne uprave odločajo za uporabo odprte kode." Ta usmeritev je po njegovem prisotna v azijskih in južnoameriških državah, prodira pa tudi v Evropo. Ugotovljeni naj bi bili veliki prihranki pri nabavi strojne in programske opreme ter zanesljivost in lažje vzdrževanje. Tudi v slovenski državni upravi se skuša nekaj narediti, kar zadeva odprto kodo. Treba bi bilo narediti odločnejše korake, razvoj poteka s takšnim tempom, da mu ne sledimo. Vsak državljan pa bi moral imeti svoj PC in dostop do interneta. "Država lahko zagotovi ugodne kredite, zagotovi davčne olajšave, z razbijanjem nekaterih monopolov se lahko doseže več ponudnikov interneta in tako bi enostavno ceneje prišli do interneta."

Realnost

Sledila je razprava, v kateri naj bi sodelovalo tudi občinstvo. Toda odziv je bil nekoliko ostrejši, kot so najbrž pričakovali organizatorji. Sosed na moji desni je prihajal iz računalniškega podjetja, ki se vrsto let ukvarja s programskimi rešitvami, temelječimi na odprti kodi, in je naravnost dejal, da ga je prizadelo, ker so se veliko omenjale brezplačne stvari. "Moram povedati, da tega ni. Brezplačnega ni. Bistvo prostokodnih rešitev ni, da bomo pobirali tuje lastništvo in uporabljali tuja znanja, temveč je alternativni način razvoja. Bolj se je treba usmeriti v poslovne rešitve, ne pa v stvari, ki so del infrastrukture, operacijski sistemi, medsebojne aplikacije, mreže... to je nekaj, kar je od boga dano." Glavna skrivnost naj bi bila v dodani vrednosti. "Podjetju plačate za licenčnino 60 odstotkov, za dodano vrednost pa le 40 odstotkov. Ali ni boljše, če bi vseh tistih 100 odstotkov enot namenili dodani vrednosti. To ima dvojni učinek. Po eni strani imate naročnika, ki dobi večjo dodano vrednost - ali v obliki šolanja ali v obliki storitev -, po drugi pa spodbujate domača podjetja, ki izvajajo stoodstotno storitev." Govornike je še poučil, da nobena zavarovalnica, loterija ali banka ne bo dala odprte kode na internet, ker je to pač njihova poslovna skrivnost. Argumenti z druge strani so bili precej neprepričljivi. Eden izmed slušateljev, Žiga Turk z ljubljanske univerze, pa je poudaril, da je odprta koda prišla iz raziskovalnih projektov v ZDA. Tam mora biti dostopno, kar se naredi na univerzah. To je osnovna razlika med ZDA in Evropo. Če delaš na univerzi, na raziskovalnem inštitutu, za davkoplačevalski denar, morajo izdelki postati javnosti prosto dostopni. V Sloveniji bi lahko naredili pool znanstvenih člankov, programske opreme, dokumentov, na podlagi katerih bi ljudje lahko razvijali naprej. "Evropska direktiva pravi, da morajo biti prenosi v evropskih nogometnih pokalih dostopni na javni neplačljivi nekodirani televiziji. Ironija je, da ni podobne evropske direktive, ki bi zahtevala, da morajo biti rezultati evropskih davkoplačevalskih raziskovalnih projektov dostopni na brezplačnih medijih." Proti koncu razprave je prišla na plano tudi zamisel o zloglasnih programskih patentih v EU, ki naj bi uničili odprtokodno kulturo. "To je velika grožnja, ki lahko uniči celoten razvoj, ne samo odprte kode," je opozarjal moderator Herman. Lahko naj bi celo patentirali matematične enačbe. "Evropski parlament je bil proti temu, toda evropske komisije delajo proti volji Evrope. Če bomo šli po tej poti, se nam slabo piše." Hermanovi iluziji morebitne črne prihodnosti je oporekal predstavnik avtorske agencije ZAMP. "Kar je bilo rečeno o sporni direktivi, da bo ustavila razvoj, je bolj ali manj prazna retorika. Računalniški programi so avtorsko že zaščiteni." Ideja zloglasnih patentov naj bi bila v tem, da bi se posebej zaščitila specifika posameznega računalniškega programa in da bi našli nekoliko pravičnejše ravnovesje med uporabniki in imetniki pravic. Matematične enačbe pa se nikakor ne bi mogle patentirati. "Iz te debate, ali je odprta koda zastonj ali ne oziroma kaj je zastonj, malo kaže na temeljno nejasnost, kaj je bistvo odprte kode. V nadaljnih debatah bo treba razčistiti tudi pravne interese," je bilo opozorilo predavateljem. Tomaž Toplak pa je vso to odprtokodno kolobocijo končal v slogu, da bo treba še veliko razprav in premisleka na to temo.