stranke / Desusova zadrega

Mnogi volilci upokojenskega Desusa so bili po volitvah hudo presenečeni, ko so izvedeli, da se misli v tako imenovano desno sredinsko vlado vključiti tudi stranka, za katero so volili. Desus je namreč od ustanovitve leta 1990 oziroma od prvega skoka v parlament leta 1996 veljal za najbolj levičarsko stranko v Sloveniji. Če štejemo seveda tiste, ki so sposobne prestopiti prag parlamenta. Desus je po tihem veljal za stranko Milana Kučana. Celo bolj kot Združena lista, katere člansko izkaznico je ob začetku predsedovanja Sloveniji zamrznil in je na nanjo, kot kaže, že pozabil. Kljub temu Kučan, kljub prošnjam, ki naj bi prihajale iz Desusa, Demokratične stranke upokojencev Slovenije, ni nikoli prestopil v stranko. Pred volitvami se je raje usedel z nekaterimi pomembnimi Slovenci in direktorji. V svojo strategijo ni vključil Desusa in med različnimi pogovori s člani stranke smo dobili občutek, da jih moti, da se jim bivši predsednik ni poskusil postaviti na čelo. Desus naj bi bil namreč pisan na kožo tistim, za katere Združena lista s svojim predsednikom ni več prava izbira. Desus je bil tik pred volitvami, kljub kričavemu predsedniku, razumljen kot stranka, ki bo sodelovala z LDS ali Združeno listo, ne pa z NSi in SDS. Toliko bolj, ker so na evropskih volitvah postavili listo skupaj z LDS, in še toliko bolj, ker so veljali za stranko partizanov, Andrej Bajuk (vedno) in Janez Janša (ponavadi) pa sta se postavljala na stran domobrancev.

Koalicija ali neobvezen sporazum

Vključitev v morebitno desno sredinsko vlado se je takoj po volitvah zdela še bolj neverjetna, ko se je, še pod vtisom zmage, Janšev štab odločil, da je treba Desusove volilne rezultate preveriti. Nekateri so že pisali, da je recept za močnejšo koalicijo izpad Desusa iz parlamenta. Predsednik stranke Anton Rous naj bi se takoj po volitvah menda preveč videval s Tonetom Ropom. No, zdaj mu uravnoteženi mediji ne delajo več težav, saj se dobiva z Janezom Janšo. Ta pa mu v tem trenutku lahko veliko ponudi. Govori se kar o dveh ministrskih mestih, o petih državnih sekretarjih, ki bodo imeli po novem večje pristojnosti in jih bo manj, ter o mestu podpredsednika parlamenta. Rous je večkrat poudaril, da dobivajo več, kot so sanjali. Članstvo pa je kljub temu vsekakor manj navdušeno. "Glede koalicije z Janšo imamo številne intervencije, kjer nas ljudje opozarjajo, da so nas volili zaradi nekoga drugega. Sicer nismo ne levi ne desni, je pa res, da je struktura članov bolj leva, tega ne moremo zanikati. Meni dajejo podporo v trgovini, na cesti, povsod, mislim, da je tako tudi drugod," pravi eden vodilnih mož Stanislav Brglez, ki je sicer predsednik mariborskega odbora Desusa, ki je Rousa podpiral, ko se je zavihtel na čelo stranke, sedaj pa nad njim ni več tako navdušen. Takoj po začetku pogajanj z najverjetnejšim mandatarjem so se namreč razburili ravno Mariborčani. Predsednik mariborskega mestnega odbora Desusa in šef strankine kadrovske komisije pravi: "Predsednik ne spoštuje naših sklepov in ga bomo skušali čim prej zamenjati. Naši ugledni člani nam grozijo, da bodo zapustili Desus, če bo ostal predsednik. Ne smemo si dovoliti, da si kritiki zapomnijo volitve po smešnih izjavah našega predsednika. 4. novembra bo seja organizacijsko-kadrovske komisije, pričakujem, da bo nekaj dni za tem seja izvršnega odbora, nekje med 15. in 20. novembrom pa seja sveta in čez tri ali štiri mesece izredni kongres, na katerem ga bomo zamenjali."

O odhodu Rousa s položaja predsednika stranke so mnogi popolnoma prepričani. In kaj, če si od Janše izprosi ministrski položaj, edinega, ki naj bi ga SDS zagotovo ponujal Desusu? Tudi v tem primeru je Brglez neizprosen: "Če bo v tem času zasedel ministrski položaj, ga lahko, vendar on ne bo naš minister, če ga bo pa vzel kdo drug v svoje vrste, pa tudi prav." To pa pomeni, da pri Desusu Antona Rousa, bivšega predsednika NK Olimpije, predsednika izvršnega sveta Maribor in direktorja Integrala že ocenjujejo kot nekakšnega novega Cirila Pucka ali Polonco Dobrajc.

Rous se brani, da oba očitka, ki naj bi jih imeli njegovi nasprotniki v stranki, ne zdržita. Prvi očitek, da se pogaja z Janšo, se mu zdi nesprejemljiv, saj so na seji izvršilnega odbora stranke to izglasovali kar s 14 glasovi proti enemu. Toda izglasovali so pogajanja z Janšo in ne podpis koalicijske pogodbe. Mislili so, da se bo Rous o posameznih korakih odločal skupaj s stranko, ne pa sam, in da bo na koncu izbran sporazum, ki bo Desus in SDS oziroma morebitno vlado povezoval zgolj v nekaterih programskih točkah. Pokojninah in socialni politiki. Rous pa naj bi se že od samega začetka hvalil, kaj vse mu je Janša ponudil in kaj vse mu bo dal. Po drugi strani so v četrtek dnevniki že pisali, da ima pogajalska skupina kljub načelnemu zadovoljstvu še vedno pripombe oziroma dopolnitve predvsem na pokojninskem in zdravstvenem področju. To pa seveda pomeni, da jih stiskajo ravno tam, kjer bi morali biti najmočnejši. Je že tako, da razen Rousa pomembni člani Desusa Janši ne zaupajo, hkrati pa je pri njih tudi še vedno živ spomin na LDS oziroma Toneta Ropa, ki jim v vladi kljub obljubam ni dal praktično ničesar. Dogovorjeni so bili za enega ministra in štiri državne sekretarje. "Smo za konstruktivno sodelovanje. Ne rabimo nikakršnih ministrov in funkcionarjev, saj nam konec koncev tudi do zdaj nobena koalicija ni koristila," pravi Stanislav Brglez.

Glede drugega očitka, češ da je volilni rezultat Desusa prenizek in bi moral zanj odgovarjati predsednik stranke, se Rous brani, da v resnici ni slab: "Z rezultatom na volitvah smo zelo zadovoljni, ker smo v hudi konkurenci dosegli enako število poslanskih mandatov kot na prejšnjih volitvah. Upoštevajoč ostale objektivne okoliščine in zahtevnejšo konkurenco. Naši cilji so bili višji in še zmeraj ostajajo. Če LDS pade za toliko in ZLSD pade za toliko, ne more imeti Desus, ki je bil član koalicije, bistveno večjega rezultata." Rous seveda pozablja, da je sam pristal na to, da bodo zvišali prejšnji rezultat. Glede na to, da mu v samem vodstvu stranke očitajo preveč avtokratsko vodenje in neupoštevanje pobud posameznih članov ter organov teritorialnih organizacij, pa ima "duhoviti" Rous že pripravljen odgovor: "O odstopu s predsedniškega mesta ne razmišljam, ravno obratno. Kar pa se tiče očitkov, da sem preveč avtoritaren, pa moram reči, da v nobeni stranki ni toliko samoupravljanja kot v Desusu."

Stari očitki Rousu

Dejstvo je na žalost tudi, da Anton Rous, kljub menda dobremu vodenju stranke na volitvah, ni doživel kakih pretresljivih visokih osebnih rezultatov. Tako se mu niti ni uspelo uvrstiti v državni zbor. Izgubil je torej priložnost, da štiri leta prejema solidno plačo in da za majhen denar stanuje v prestolnici. Zato je njegova želja po službi v vladi veliko bolj razumljiva. Še posebej, ker člani ljubljanskega dela Desusa, ki ga niso nikoli hoteli za predsednika, že nekaj časa govorijo, da gre za zelo dragega predsednika. Bivši veliki socialistični direktor je najprej, da bi ga le izvolili, trdil, da ima veliko denarja in da mu predsednikovanje pomeni tako rekoč dobrodelno dejavnost. Tudi prevozi iz Ljubljane, kjer so vse institucije, v Maribor, kjer živi, mu naj ne bi delali težav, ker ima v Ljubljani stanovanje njegov sin. Ko je bil izvoljen, je seveda na to pozabil in postal revnejši. Zato si je začel nakazovati povprečno mesečno plačo in visoke potne stroške za relacije Maribor-Ljubljana-Maribor, kot da v Ljubljani ne bi bilo sinovega stanovanja. Če gre v tem primeru za očitke finančne narave, so v drugem delu člani jezni na Rousove politične odločitve.

Pri predsedniških volitvah jim je bil menda dr. Anton Bebler, ki ni nikoli veljal za Desusovega človeka, tako rekoč podtaknjen. Čeprav je večina zahtevala, da se izbere za kandidata član stranke, ki bi s tem Desus dodatno približal volilcem. Bebler, Rousov kandidat, pa sploh ni želel biti član stranke, in to je tudi povsod razlagal. In potem dobil 1,85 odstotka glasov. To je bilo veliko manj, kot je bil takrat vreden Desus. Mnogi mislijo, da so se na predsedniških volitvah podredili liberalcem, tako kot tudi kasneje na evropskih. Članstvo pa je očitalo Rousu, da kljub veliko ljubezni do LDS ni uspel niti pri zdravstveni niti pri pokojninski politiki. O bližini LDS in iskanju zaslombe pri velikih pa govori tudi Rousov predlog tajnega glasovanja o razrešitvi predsednika stranke 4. novembra 2003: "Izjava Antona Rousa za sredstva javnega obveščanja, da bi moral mag. Anton Rop voditi vlado vsaj še pet let, zanika eno največjih pridobitev demokratičnega večstrankarskega parlamentarizma, to je volitve, hkrati pa izkazuje brezpogojno podporo ponižnost in odvisnost od LDS, kar je njegova stalna praksa, saj je na peti seji sveta javno izjavil, da je predsednika LDS in vlade RS prosil za pomoč pri 'discipliniranju' Ivana Kebriča, podpredsednika stranke in vodje PS Desus." Morda bo sedaj za pomoč pri discipliniranju poslancev prosil Janeza Janšo?

Izbira naslednika

Zasedanja novega parlamenta se praktično še niso začela, Vili Rezman, novi poslanec Desusa, pa že ponavlja stari očitek, da Rous vodi stranko preveč avtoritarno: "... kar sem mu tudi pisno sporočil, žal pa zdaj ni dosegljiv za nikogar." Vasja Klavora, novi podpredsednik parlamenta, pa trdi, da so zamere v stranki sicer stvar preteklosti, da pa je predsednikovo javno nastopanje tako, da marsikoga moti. To vsekakor drži. Rousova opozicija je celo prepričana, da moti preveč. Novi kandidat za predsednika naj bi bil tako Franc Žnidaršič iz Trebnjega, ki je sicer zdravnik, hkrati pa je tudi postal poslanec v državnem zboru, kjer je vodja Desusovove poslanske skupine. Vendar tudi njega ne štejejo za idealnega, saj je tudi on med tistimi, ki se želijo pogajati z vsemi, tudi z Janšo.

Drugih kandidatov praktično ni. Po drugi strani pa je vprašanje, kaj je predsednik SDS Antonu Rousu zares ponudil. Morda samo eno ministrsko mesto. Ali bi to pomenilo konec še ene majhne slovenske stranke, je seveda vprašanje. Z veliko gotovostjo pa lahko trdimo, da volivci Desusa niso ljubitelji Janeza Janše. Če bi jim pred volitvami Rous obljubljal koalicijo s SDS in NSi, verjetno ne bi prestopili volilnega praga.