vlada / Orjaška ali mala koalicija?

Ko je Janez Janša začel volilno kampanjo, se je izogibal sintagmi, ki jo je pogosto uporabljal pred letom 2004: programsko sorodna koalicija. Pred volilno kampanjo ni razglašal, s katerimi strankami je sklenil tesno zavezo. Edina definirana zaveza je bila predvolilna koalicija z Bajukovo NSi. Tudi po volitvah je uporabljal drugačen žargon kot pred leti: v vlado so vabljene vse stranke, vsi lahko sodelujejo v koaliciji, če so le pripravljeni poiskati stične programske točke.

Odločitev, da pred volitvami ne bo jasneje definiral potencialnih vladnih zaveznikov, se je Janši obrestovala. Del volivcev namreč ne želi kupiti že vnaprej definiranega koalicijskega paketa. Povolilno retoriko, s katero je sporočal, da SDS nikogar ne izključuje iz bodoče koalicije, lahko razumemo že kot investicijo v volitve, ki se bodo zgodile leta 2008. Ali to hkrati pomeni, da bodoči mandatar stavi na veliko koalicijo, torej na koalicijo, ki bi po svoji naravi spominjala na Drnovškove velike koalicije? V resnici bodoči mandatar ne stavi na veliko koalicijo.

Zakaj ne? Prvič, velike koalicije so relativno naporna reč. Primerne so za čas, ko je zaradi širšega političnega konteksta potrebno globlje družbeno soglasje. Mandatar za dosego ali ohranitev širšega družbenega soglasja žrtvuje učinkovitost vlade. Med letoma 1997 in 2004 je Slovenija širše soglasje potrebovala, ker je vstopala v EU. Z zgodovinske perspektive se zdi danes logično, da je v dveh velikih koalicijah sodelovala SLS, torej stranka, ki ima korenine v Slovenski kmečki zvezi. Ta pa je bila ob ustanovitvi mešanica stanovske organizacije in kmečkega sindikata. Ker je ob začetku vstopanja v EU veljalo, da bo vstop v EU največ negotovosti prinesel kmečki populaciji, je sodelovanje SLS v velikih koalicijah amortiziralo potencialne družbene napetosti. Drnovšek je leta 1997 in 2000 ob preigravanju možnih smeri razvoja moral upoštevati, da bi lahko SLS, če bi ostala izven koalicije, igrala na karto populističnega evroskepticizma. S tem, ko je SLS vstopila v vlado, je sprejela obvezo, da ne bo kvarila evropske zgodbe.

Ali v tem trenutku obstajajo kakšne posebne zgodovinske potrebe za zidanje velike, izrazito heterogene koalicije? V resnici jih ni. Hkrati bi imela gradnja velike koalicije za mandatarja še eno zoprno posledico. Če bi 29 sedežev, ki jih je osvojila SDS, koalicijsko povezal z 23 sedeži, ki jih je osvojila LDS, bi po eni strani sicer dobil prepričljivo večino. Hkrati pa bi se moral ob samem konstituiranju koalicije z LDS odpovedati koaliciji z Bajukovo NSi. To pa bi pomenilo, da bi prelomil obljubo, dano Novi Sloveniji. Ko se je Janševa stranka pogovarjala z Ropovo stranko, LDS ni sprejela formule 2+1, torej koalicije SDS + NSI + LDS. Ponudba 1 + 1, torej SDS + LDS, pa bi bila nesprejemljiva za Janšo.

Ko so v četrtek in petek k predsedniku republike hodili predstavniki poslanskih skupin, sta podporo mandatarju Janši najprej obljubili NSI, SLS. V petek je usodni "Da!" dahnil še Desus. Janša je tik pred tem, ko je predsednik republike dr. Drnovšek začel pogovore s šefi poslanskih skupin, določil spodnjo mejo potrebne podpore: vlado bo sestavil, če bo imel zagotovljene glasove 49 poslank in poslancev. Matematika je na dlani: če h koaliciji SDS + NSI + SLS dodamo še Desus, je to natanko 49 glasov. Imeli bi torej koalicijo strank, zbrano okoli zbora za republiko, in upokojence. Republikanci + upokojenci? Republikanska koalicija je logična in je bila ob objavi volilnega rezultata predvidljiva. Dodatni štirje glasovi poslancev iz vrst upokojencev predstavljajo posebnost letošnjega procesa izgradnje koalicije.

Je najavljenih 49 glasov podpore dovolj? Ne glede na to, da ima SLS pečat nezanesljive stranke in da Desus ideološko ni blizu republikanski druščini, je 49 glasov relativno zanesljiva večina. Če bi namreč SLS tudi v tem mandatu igrala na karto razbijanja koalicije, bi bila dokončno razglašena za neverodostojno stranko. SDS in NSI bosta gotovo delovali vzorno disciplinirano. Deklarirana opozicija pa bo imela 39 glasov. Dva glasova, ki jih imata poslanka in poslanec manjšin, bosta v rezervi.

Vprašanje, ki se zastavlja ob napovedi, da bo stranka upokojencev glasovala za mandatarja Janšo, pa je, kaj to pomeni za strankino prihodnost. Upokojenci so na volitvah zbrali 39 tisoč glasov. Statistični letopis pa pravi, da v Sloveniji pokojnine prejema 490 tisoč ljudi. To kaže, da za Desus glasuje le ozek segment upokojenske populacije. Ocene analitikov govorijo, da za Desus glasujejo upokojenci, ki bi sami sebe v povprečju uvrščali globoko na levi politični pol. S tem, ko gre stranka upokojencev v koalicijo z desno-sredinskimi strankami, tvega, da izgubi podporo sedanje volilne baze. Hipotetično bi lahko računala na to, da bi se volilna baza do leta 2008 temeljito spremenila. Vendar je hkrati malo verjetno, da bi Desus pridobil desno-sredinsko volilno bazo. Desus torej z vstopom v vlado tvega, da se leta 2008 ne bo kvalificiral niti v parlament. Sklep? Janševo oznanilo, da so v vlado vabljene vse stranke, je prva naložba v rezultat volitev leta 2004. Odločanje Desusa, da gre v vlado, je lahko drugi element, ki bo vplival na volilni rezultat leta 2008.