tajne službe / Sovini krvavi kremplji?

Trditve Zvonimirja Vojske zahtevajo, da jih postavimo v pravni okvir, ki določa poslovanje Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Zakon o Sovi je nastal na začetku leta 1999 - torej nekaj mesecev pred zločinom. Zakon določa, da se Sova ukvarja z zbiranjem podatkov, ki naj bi bili pomembni za zagotavljanje političnih, varnostnih in gospodarskih interesov države. Sova je torej specifičen obveščevalni servis, ki vladi prinaša težko dostopne podatke, potrebne za sprejemanje kvalitetnih odločitev. Sova naj bi bila torej napol znanstvena institucija, nekakšen inštitut, ki vlado servisira z analizami, te pa temeljijo na posebej občutljivih, pogosto tajno pridobljenih podatkih. Ob skrbi, da je vlada ustrezno obveščena s podatki, pomembnimi za nacionalne interese, se Sova ukvarja še z varnostno problematiko. Zbira in analizira podatke o ljudeh in organizacijah, ki bi lahko ogrožali nacionalno varnost države. Sova je torej hkrati obveščevalna in protiobveščevalna ter varnostna služba. Ob tem je pomembno vedeti, da je delokrog Sove predvsem tujina. Grožnje nacionalni varnosti, ki jih raziskuje Sova, naj bi prihajale iz tujine "ali v povezavi s tujino". Sova se torej ne ukvarja z "notranjo" problematiko. Ne ukvarja se z običajnim kriminalom. Tudi če nek dogodek predstavlja varnostno grožnjo, pa nima mednarodne dimenzije, ne sodi v okvir delovanja Sove.

Kaj pa, če Sova med svojim rednim delovanjem trči ob kriminalen dogodek, ki nima mednarodne varnostne dimenzije? Zaradi specifičnih oblik poslovanja ta možnost ni zgolj hipotetična. Obveščevalni svet ima namreč stične točke s svetom kriminalnega podzemlja. Zakonodaja je dovolj jasna: če Sova "pri izvajanju svojih nalog ugotovi, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje oziroma pripravlja ali organizira izvršitev kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora o tem obvestiti generalnega direktorja policije in pristojnega državnega tožilca." Povedano drugače: če Sova med svojim poslovanjem naleti na kriminal, mora o tem obvestiti policijo in tožilstvo. In potem se z običajnim kriminalom ukvarja policija. Obstaja pa izjema. Lahko se zgodi, da Sova ob zbiranju pomembnih tajnih informacij spotoma naleti še na kriminal. Če bi bliskovita policijska reakcija ogrozila uspešno zbiranje zaupnih podatkov o pojavu, ki ogroža nacionalno varnost, lahko direktor Sove na tožilstvo naslovi posebno zahtevo. In potem tožilstvo policiji naloži, da ta začasno odloži svoje akcije. Vendar sme direktor Sove takšno odložitev policijske akcije zahtevati zgolj v primeru, ko ni podana nevarnost za življenje ter zdravje ljudi.

In kako naj bi reči tekle pred petimi leti? Zvonimir Vojska trdi, da je pred petimi leti sodeloval s Sovo, kot sodelavec pa naj bi obveščevalno-varnostno agencijo seznanil z namero organizatorja ugrabitve. Operativec naj bi mu posredoval napotilo, naj gre zraven. Če je trditev točna, se zastavlja vprašanje, kakšne podatke, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, bi si Sova sploh lahko obetala od tega, da se sodelavec infiltrira v kriminalno združbo. Bi bila vlada bolje obveščena? In drugič: Vojska trdi, da je uslužbenca Sove obvestil, da gre za nevarno združbo. Če je uslužbenca res opozoril na nevarnost, da se lahko ugrabitev konča z umorom, je zadeva toliko bolj resna. Kot rečeno: Sova pod določenimi pogoji lahko vstopa v obveščevalne igre s kriminalnim podzemljem, vendar so takšne obveščevalne igre nedopustne, če je podana nevarnost za zdravje ali življenje ljudi.

O tem ostaja kup drugih nejasnosti. V zakonu o Sovi je nejasen že sam status sodelavca Sove. Vojska trdi, da je bil sodelavec Sove. Zakon pa le na enem mestu govori o tajnih sodelavcih, sicer pa uporablja manj jasno slovnično obliko. Govori namreč o metodah tajnega sodelovanja. Namesto jasnega samostalnika sodelavec, s katerim bi označili osebo, ki bolj ali manj redno dela za Sovo, a hkrati ni uslužbenec Sove, zakonodaja uporablja nejasen glagolnik, besedo sodelovanje. Le v členu, ki uradnim uslužbencem Sove zagotavlja benificirano delovno dobo, je uporabljena jasna besedna zveza tajni sodelavec. Poenostavljeno: tisti uslužbenec Sove, ki ima stike s tajnimi sodelavci, ima pod določenimi pogoji pravico do benificirane delovne dobe. Glagolnik sodelovanje je sicer uporaben za opis metode, hkrati pa nič ne pove o statusu samih sodelavcev.

In kako je z verodostojnostjo trditev Zvonimirja Vojke? Nekatere njegove trditve bodo lahko preverile le institucije, ki imajo preiskovalna pooblastila. Nedvomno se bo morala z njegovo izpovedjo ukvarjati parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb. Dodati pa velja, da je parlamentarna nadzorna komisija leta 2001 že naletela na del zgodbe, ki jo je tokrat izpovedal Vojska. Parlamentarna komisija je namreč trčila ob podatek, da je Sova prodrla v kriminalno združbo, ki je bila povezana s tatvino orožja iz postojnske vojašnice, ter da je odkupila del ukradenega orožja. Ob tem se je zastavljalo vprašanje, ali Sova sploh ima pooblastilo, da se ukvarja s krajo orožja. Med poizvedovanjem parlamentarne nadzorne komisije, ki jo je vodil poslanec Jožef Jerovšek, naj bi se izkazalo, da je želel orožje, ukradeno iz postojnske vojašnice, kupiti naročnik iz tujine. Podatek, da je bil v postojnsko orožarsko afero vpleten tudi "tuji" faktor, pa naj bi opravičeval angažma Sove.