arheologija / Med denarjem in okostji

Že od nekdaj je investitorje, ki želijo graditi v Celju, na smrt strah. "Kjerkoli začnemo kopati, najdemo kosti ..." je že pregovorna ugotovitev tistih, ki dobro vedo, kaj se zgodi potem. Če najdejo kosti, morajo o tem obvestiti "žličkarje", kakor po domače rečejo arheologom, in počakati, da ti opravijo svoje delo. To lahko traja mesec ali pa leto dni, kot je bilo pri gradnji Celeia parka, ogromnega kompleksa iz treh objektov ob Aškerčevi cesti. Poslovni interes investitorjev in počasnost arheologov sta kriva, da je pod ogromno stavbo zakopan velik del pomembnega antičnega grobišča, ki so ga nepričakovano našli šele po tem, ko so že začeli graditi.

"V Evropi in tudi pri nas velja, naj se posegi v spomenik, tudi v arheološko najdišče, zmanjšajo na najmanjšo možno mero - drugače od prejšnjih obdobij, ko je bila želja, da bi čim več raziskali in tako pridobili čim več podatkov," pravi Anka Aškerc, direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine - Območna enota Celje (ZVKD - OE Celje). Zakon o varstvu kulturne dediščine kritje stroškov za zaščitne arheološke raziskave nalaga investitorju, ki je poseg povzročil. Težave nastanejo, kadar je arheološki potencial najdišča večji od predvidenega in se to ugotovi šele med gradnjo. Temu se je mogoče sicer delno izogniti s poprejšnjimi nedestruktivnimi raziskavami, ki pa ne odgovorijo vedno na vsa vprašanja. "Zato si že dolgo prizadevamo, da bi se arheološke raziskave, še posebej na območjih, kot je Celje, opravile, še preden bodoči investitor pridobi zemljišče. Način financiranja, iz katerih sredstev financirati raziskave, kako in v kateri fazi vključiti investitorja, je treba še doreči. Vsekakor bi bilo to bolje za investitorja, saj bi bil vnaprej v celoti seznanjen z razmerami in s stroški gradbišča, pa tudi za strokovnjake, saj bi raziskave lahko opravili v optimalnejših razmerah. In kar se zdi najpomembnejše: večja bi bila možnost predstavitve pomembne najdbe na mestu samem, saj bi jo bilo mogoče vključiti tudi v bodoči projekt," pravi Aškerčeva in dodaja, da "so na celjski občini pokazali razumevanje za takšno rešitev".

Med najpomembnejšimi antičnimi najdbami zadnjih let v Celju je odkritje ostankov rimskih in keltskih naselbin ob Mariborski cesti, ki pa so bili zaradi gradnje podvoza po opravljenih arheoloških raziskavah skoraj v celoti uničeni. "Uspelo nam je rešiti rimsko svetišče, ki smo ga izkopali, zdaj pa se dogovarjamo, kam ga bomo prestavili, da bo na ogled," pravi Danijela Brišnik, arheologinja ZVKD - OE Celje. Podobno pomembna je bila najdba grobišča na območju t. i. Celeia parka ob Aškerčevi cesti - le da je bil tam velik del najdišča zaradi nadaljevanja gradnje uničen. Ob arheoloških izkopavanjih na najdišču Celeia park je bilo leta 2002 odkrito skeletno grobišče, ki je v poznorimskem obdobju nastalo na desnem bregu Voglajne. Na raziskanem delu najdišča je ležalo 31 grobov, nekateri od njih so bili večkratni, redki grobni pridatki pa dopuščajo datacijo nekropole poznorimske naselbine v čas med 4. in koncem 6. stoletja. Od 26. avgusta do 30. oktobra 2002 so na najdišču Celje - Celeia park potekala arheološka izkopavanja. Opravljene so bile sondirne arheološke raziskave na območjih objektov A, B in C. Odkriti sta bili paleostrugi Savinje in Voglajne s pripadajočimi sedimenti, ki so vsebovali rimske arheološke najdbe. Odkrito je bilo tudi zahodno obrežje Savinje z utrjenim sistemom vertikalnih hrastovih brun s prepletom vejevja v smeri sever-jug. V južnem delu območja objekta B je bilo odkrito skeletno grobišče staroselskega prebivalstva, datirano v čas od 4. do 6. stoletja. Mrtvi so bili pokopani v vrstah, pogledi pokojnikov so bili usmerjeni proti vzhodu. "Sondirne raziskave so pokazale, da se grobišče širi proti jugu - po celotni površini območja objekta C. Območje objekta B je bilo z razširjenimi sondami do konca raziskano z arheološko metodo in sproščeno za gradnjo," pojasnjuje Danijela Brišnik. In dodaja: "Tridesetega oktobra 2002 sta investitorja prekinila nadaljnje financiranje arheoloških raziskav. Območje objekta C je ostalo arheološko neraziskano. ZVKD - OE Celje je investitorja z dopisom opozoril, da na območju objekta C kulturnovarstveni pogoji niso izpolnjeni in da gradnja tam ni mogoča. Kljub temu sta investitorja marca 2003 nadaljevala gradbene posege, ki so deloma uničili neraziskani del grobišča."

Grobovi so, gobov ni

Pogled investitorjev je seveda drugačen. "Dokler sem se spraševala, kaj delamo narobe, smo se trudili, da bi arheologom v vsem ustregli. Denar je kar odtekal, gradnja pa je stala," pravi Darja Erhatič, direktorica družbe Projekt MR Inženiring, ki sodi v skupino Trimo. Družbi sta z namenom, da bi zgradili poslovno-garažni kompleks, sestavljen iz objektov A, B in C, od Mestne občine Celje kupili zemljišče ob Aškerčevi cesti. Začeli so se postopki za pridobitev potrebnih dovoljenj. "Ker smo vedeli, da za gradbeno dovoljenje potrebujemo soglasje ZVKD, smo dali georadarske raziskave izdelati podjetju ZRMK - Inštitutu za graditeljstvo, opravil pa jih je 29. januarja 2002. Ko smo na ZVKD zaprosili za okoljevarstveno soglasje k pridobitvi gradbenega dovoljenja, so nam 5. aprila 2002 odgovorili, da poročilo ZRMK ne ustreza zahtevam arheološke stroke in da morajo meritve, ki bi pokazale, ali je pod zemljiščem morda kakšno najdišče, nujno izdelati še arheologi. Na zavodu so nam pojasnili, da je edina oseba, ki v Sloveniji lahko opravlja te raziskave, dr. Brane Mušič. Prišel je in raziskave opravil s pomočjo študentov ter v sodelovanju s podjetjem Zorty, d. o. o., iz Ljubljane," pravi Erhatičeva. "Iz poročila, ki ga je izdelal dr. Mušič, je bilo očitno razvidno, da pod zemljo ni arheoloških najdišč. ZVKD je 2. julija 2002 izdal okoljevarstveno soglasje k enotnemu gradbenemu dovoljenju za vse tri objekte. Tega smo dobili in lahko bi začeli zidati. Ko smo pripravili vse potrebno za začetek gradnje, so nas z ZVKD opozorili, da je treba opraviti še dodatne raziskave," nadaljuje Erhatičeva. "Na ZVKD so izbrali podjetje Arhej, d. o. o., iz Sevnice, ki opravi večino tovrstnih del na Celjskem. Čeprav se nam je mudilo, ker smo bili vezani na roke, so nam sredi julija povedali, da Arhej arheoloških raziskav nikakor ne more začeti pred koncem avgusta ... Tako je podjetje Arhej opravilo prvotne raziskave na območju objekta A (6.044.448 tolarjev) in B (5.978.102 tolarjev). Nato so predlagali še tretji aneks k pogodbi za raziskave na območju objekta C in bilo je videti, da nas bodo izžemali, dokler bomo plačevali. Ko je ob vsem tem, ker smo po navodilih arheologov na območju objekta C kopali pregloboko, udarila še podtalnica, sanacija nastalih razmer pa je stala dodatnih 50 milijonov tolarjev, se je prelomilo."

Kot pravi Erhatičeva, so zaradi visokih stroškov, ki so se obetali zaradi nadaljnjih raziskav, razmišljali, da bi se odrekli gradnji objekta C. Na ZVKD so jim skušali pomagati, saj so Upravo za kulturno dediščino zaprosili za interventna sredstva Ministrstva RS za kulturo v višini 10 milijonov tolarjev. Z obrazložitvijo, da v proračunu za leto 2002 in 2003 nimajo za to namenjenih sredstev, je bila prošnja zavrnjena. Investitorja pa sta kmalu zatem ugotovila, da če se odrečeta gradnji objekta C, ne bosta dobila tehničnega dovoljenja za prva dva objekta.

Takoj zatem, ko so se raziskave na območju objekta B končale, so se v vodstvu obeh družb 28. oktobra 2002 odločili, da bodo nadaljevali gradnjo objekta C. "Naročila sem, naj postavijo količke za točkovne stebre in jih zabetonirajo. Ko so za to izvedeli na ZVKD, je zavladala prava panika. Tridesetkrat na dan so klicali policijo, poklicali so gradbeno inšpektorico, a je ugotovila, da je gradbeno vse v redu. Potem je Inšpektorat za kulturno dediščino izdal sklep, da se mora gradnja takoj ustaviti. Prve odredbe nismo upoštevali, drugo so poslali na napačen naslov, saj se je ime enega od investitorjev v tem čas spremenilo iz Projekt MR Inženiring v Celeia park, d. o. o."

Najbolj se je zapletlo lani spomladi, ko so se odločbe Inšpektorata za kulturno dediščino, naj takoj ustavijo gradnjo, kar vrstile. Ker gradnje ni bilo mogoče ustaviti, saj se je med drugim postavljalo vprašanje, kateri inšpektorat je za ustavitev sploh pristojen, je okrožna državna tožilka Erhatičevo in investitorja ovadila "zaradi suma kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju poškodovanja in uničenja stvari, ki so posebnega zgodovinskega pomena". Zadeva je še v postopku preiskave, Erhatičevi pa grozi do pet let zapora. "Policisti so zasegli dokumente, jaz pa sem dobila vabilo, da moram naslednji dan v pripor, čemur sem se s pomočjo odvetnika izognila."

Nekaj mesecev pred koncem gradnje je Janez Kromar, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 10. junija 2003 odločil, da lahko "gradbene dejavnosti investitorjev na objektu C nad arheološkimi plastmi, ki so opredeljene v gradbeni dokumentaciji, nemoteno potekajo naprej po programu ter ob nadzoru spomeniške službe in vsakokratni predhodni obveščenosti". "Šele ko smo se dogovorili, da ovadba proti meni ne bo umaknjena, so nam na celjskem ZVKD končno izdali tudi soglasje za pridobitev tehničnega dovoljenja," pravi Darja Erhatič.

Celotno dogajanje je imelo usodne posledice - za vedno uničeno pomembno arheološko najdišče. Škodo imata tudi investitorja: "Škoda, ki smo jo pretrpeli zaradi arheologov, je neizmerljiva. Petindvajset milijonov je šlo neposredno za arheološke raziskave, 50 milijonov je stal tampon, ki ga je bilo treba namestiti po udaru podtalnice, preostala škoda se meri v več sto milijonih. Poleg tega se je načrtovani čas gradnje podaljšal za skoraj leto dni. Večina partnerjev, ki so nameravali kupiti poslovne prostore, se je v tem času znašla po svoje, skoraj vsi so odšli drugam. Ob odprtju smo ostali sami, s praznimi objekti. Namesto da bi prvo leto imeli 330 milijonov čistega dobička, imamo 250 milijonov izgube." Ponudbo občine, da bi odkupili še parkirišče nasproti Celeia parka in tam morda zgradili stanovanjski blok, je Erhatičeva hvaležno zavrnila. "Če so že pod tem zemljiščem odkrili takšno najdišče, kaj je šele na drugi strani ceste? Kupili bi ga le pod pogojem, da bi bile raziskave zemljišča opravljene pred prodajo zemljišča. Vsega tega si niti v sanjah ne želimo še enkrat doživeti. Še ena podobna arheološka raziskava bi nas uničila ..."