davki / Znanje za izbrane

Vlada in poslanci državnega zbora radi poudarjajo, da razvoj Slovenije temelji na učeči se družbi. Pričakovali bi torej, da nam bodo čim bolj olajšali pot do dodatnega izobraževanja. Na primer, da nam bodo olajšali pot do znanja tujih jezikov, brez katerih v globalnem svetu enostavno ni več mogoče konkurirati. A praksa kaže, da je učenje tujih jezikov privilegij, rezerviran za delavce v državnih in občinskih uradih, ne pa tudi za delavce v podjetjih. Državna in občinske uprave imajo v svojih proračunih sredstva, ki so posebej rezervirana za to, da z njimi zaposlenim omogočajo učenje tujih jezikov. Rezervirana sredstva niso majhna. Mestna uprava občine Ljubljana je spomladi omogočila jezikovno usposabljanje 133 uslužbencem, jeseni pa jih je na usposabljanju ostalo sto, tako da bodo skupni stroški tečajev v letošnjem letu predvidoma znašali šest milijonov tolarjev. Mestna uprava občine Maribor bo še pred koncem letošnjega leta 15 uslužbencem omogočila tečaj angleškega jezika, za kar bodo porabili 1,5 milijona tolarjev. Kar ni veliko, če podatke primerjamo z državno upravo. Ministrstva, vladni uradi in vladne službe so v letošnjem letu jezikovno usposabljanje omogočili približno 800 uslužbencem, za kar bodo do konca leta porabili več kot 70 milijonov tolarjev. Stroški jezikovnega usposabljanja šestih uslužbencev ministrstva za informacijsko družbo bodo letos znašali dobrih 454.000 tolarjev, osmih uslužbencev ministrstva za gospodarstvo 725.000 tolarjev, 26 uslužbencev ministrstva za notranje zadeve 1,370.500 tolarjev, 51 uslužbencev policije 9,2 milijona tolarjev, enajstih uslužbencev urada predsednika vlade 772.000 tolarjev in tako naprej. Največ uslužbencev na jezikovne tečaje pošiljajo ministrstva za zunanje zadeve, obrambo, finance, notranje zadeve, kmetijstvo, delo in promet ter center vlade za informatiko, služba vlade za evropske zadeve in služba vlade za zakonodajo. Tako je na primer ministrstvo za obrambo v šolskem letu 2003/2004 v različne jezikovne tečaje vključilo 175 delavcev upravnega dela ministrstva in Slovenske vojske, v šolskem letu 200/2005 pa 198 delavcev. V ta namen bodo potrošili dobrih 30 milijonov tolarjev na šolsko leto. Tovrstno izobraževanje je še posebej izdatno proti koncu leta, ko ministrstva in državni uradi kar tekmujejo, kdo bo poslal na tečaj več uslužbencev, da bodo tako za prihodnje proračunsko leto upravičili v ta namen rezervirana sredstva. Čeprav so stroški visoki, dodatnemu izobraževanju ne oporeka nihče. Zakaj le? Tudi najbolj ortodoksnim varuhom proračuna je jasno, da je znanje tujih jezikov pomembno.

Znanje jezikov seveda ne koristi le državni in občinski upravi, pač pa tudi podjetjem. Vendar za njih veljajo pravila, ki učenja ne spodbujajo. Podjetje stroške tečaja sicer lahko odšteje od svoje davčne osnove in tako plača manj davka od dobička. V davčni zakonodaji ta možnost obstaja, toda le, če podjetje dokaže, da je jezikovno usposabljanje delavcev nujno potrebno za poslovanje podjetja. Ali povedano drugače: podjetje mora dokazati, da svoje dejavnosti ne more opravljati, ne da bi njegovi delavci obvladali tuje jezike. Logično? Seveda. Zakaj bi država dajala popust kar tako? Težava je v tem, da se podjetju delavce na jezikovne tečaje splača poslati le, če dokaže, da je upravičeno do davčne ugodnosti. To pa ni preprosto. Davčna zakonodaja je namreč tako nenatančna, da davkariji omogoča zelo arbitrarno odločanje o tem, kdo je do ugodnosti upravičen in kdo ne oziroma kdo zakonske pogoje izpolnjuje, kdo pa zakon skuša izigrati.

Po zadnjih spremembah zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki veljajo od 1. januarja 2003, se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so "neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov". Dlje od tega zakon ne gre. Natančnejša pravila igre določa pravilnik, ki ga je leta 2003 podpisal minister za finance. Ta v 4. členu pravi, da se "za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški za izobraževanje, kot so stroški seminarjev, vključno s potnimi stroški v zvezi s seminarji, šolnine, štipendije in literatura, delavcem, če so plačani za pridobitev izobrazbe oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje davčnega zavezanca". Popust je torej postavljen zelo ohlapno, kar pomeni, da mora davkarija vsak konkreten primer oziroma vsak konkreten odhodek podjetja obravnavati ločeno. To pa ji omogoča subjektivno presojo. Najbolj ironično v celotni zgodbi pa je, da podjetje med davčno priznane odhodke brez težav lahko uvrsti stroške, ki jih ima s plačilom prevajalca nekega članka iz tuje revije, ni pa jasno, ali lahko isti davčni popust dobi tudi, če za prevajanje članka usposobi enega izmed zaposlenih delavcev.

Da bi bila zadeva še hujša, problematični niso le jezikovni tečaji, pač pa vsako dodatno izobraževanje, na primer tudi tečaji računalništva ali računovodstva. Nič čudnega, da podjetja svoje delavce vse redkeje pošiljajo na dodatno izobraževanje. Če vlada in državni zbor resno stojita za trditvijo, da je znanje pogoj za napredek, potem morata spisati in potrditi preciznejšo zakonodajo ali pa v pravilnik dodati tolmačenje, ki bo preprečevalo samovoljno presojo davkarije.