verska enakopravnost / Vprašanje za 47.488 vernikov

Zgodba o ljubljanski džamiji očitno še ni končana. Ravno nasprotno, sedaj, ko se je za hip zdelo, da bo islamska verska skupnost vendarle odkupila določeno zemljišče, da se približujejo gradbeno dovoljenje, arhitekturni natečaj in temeljni kamen, ko se je razširil optimistični duh, ko se je upehala ksenofobna politika in so politični zagovorniki gradnje vendarle začeli pritiskati prave gumbe, se je stvar zapletla. Doživeli smo absurden zasuk, takšnega, ki si ga ne bi izmislili niti politiki, ki so v boju zoper džamijo izstopali s skrajnimi stališči. Kaj se je pripetilo? Časnik Delo je minulo soboto razkril, da del zemljišča, namenjenega za gradnjo džamije, sploh ni v lasti mesta Ljubljana. Še več, del zemljišča, ki ga je Mestna občina Ljubljana v prostorskem načrtu namenila džamiji, je še v postopku denacionalizacije. Denacionalizacijski upravičenci pa niso državljani kar tako, ampak so to lazaristi. Misijonska družba, katere član je tudi prefekt Rode, nekdanji slovenski metropolit, ki je pred nekaj leti v teh krajih v božičnem intervjuju za POP TV namigoval na spopad civilizacij in na džamijo kot politični center neke kulture. Lahko bi rekli, da je bil ravno Rode tisti, ki je v slovenski prostor lansiral idejo o spornih političnih konotacijah versko-kulturnega objekta na robu Ljubljanskega barja. Ponovimo, mesto Ljubljana je hotelo za džamijo nameniti tudi del zemljišča, ki si ga kot denacionalizacijski upravičenec last katoliška družba, ki ima v opisu del in nalog med drugim zapovedano evangelizacijo. Absurd ali sabotaža? Politična past ali nevednost? Malomarnost ali nepomembna banalnost?

Najprej o zemljišču. Mesto je za gradnjo islamskega kulturnega centra namenilo nekaj parcel v Trnovskem predmestju. Površina za džamijo namenjenega zemljišča je slabih 18.000 kvadratnih metrov. Zapletlo se je pri parceli, ki nosi evidenčno številko 545. Na robu te parcele poteka denacionalizacijski postopek za 2890 kvadratnih metrov velik kos zemlje. Lazaristi so zahtevek za denacionalizacijo vložili že na začetku devetdesetih let. Nekoč so imeli namreč v Trnovskem predmestju veliko zemlje, gospodarstvo, ki je "preživljajo" brate v mestu. Potem je prišla nova oblast in podružbljanje. Pravzaprav je zahtevek lazaristov bistveno obsežnejši od tistega kosa zemlje, ki naj bi bil namenjen ljubljanski džamiji. Večina zahtevane zemlje leži na drugi, primestni strani Malega grabna, tam, kjer je sedaj recimo dispečerski oddelek slovenske pošte. Kos, namenjen džamiji, je pravzaprav zlezel na drugo stran Malega grabna. Pred desetletji je mesto reguliralo neubogljivi potok in tok prestavilo proti mestu. In zdelo se je, da so na tisti "ubogi" travnik vsi pozabili. Obrat se je zgodil, ko so se konec avgusta v medijih pojavile natančne številke v zvezi s predvideno džamijo. Odvetnik Stanislav Fortuna, ki zastopa lazariste, je prebiral časopise in opazil, da je poleg islamske skupnosti za del predvidenega zemljišča zainteresirana tudi njegova stranka. Seveda je o tem obvestil Mestno občino Ljubljana in mešihat. "Vemo, da je to zemljišče naše, nikakor pa nismo vedeli, da je v kompleksu, ki je predviden za džamijo. Ponavljam, da smo to izvedeli pred dvema mesecema. To je pravzaprav opazil naš odvetnik," razkritje pojasnjuje Jože Planišček, ekonom lazaristov. "Pred več kot desetimi leti smo vložili zahtevek za vračilo. A za zdaj na upravni enoti ni bilo nobene razprave." In kaj bi denacionalizacijski upravičenci sploh želeli narediti s to zemljo, bi se v dobro medreligijskega sodelovanja zemljišču odpovedali, bi gradnji nasprotovali? "Vse skupaj je malenkost v primerjav s tem, kar smo nekoč izgubili. Za zdaj pa sicer ne vidim nobenih razlogov, da bi gradnji nasprotovali. A o tem zelo težko govorim, ker nam zemljišče sploh še ni vrnjeno."

Seveda je glavno vprašanje, kdo je pozabil pogledati v evidence. Neverjetno se namreč zdi, da mesto želi prodati zemljo, ki sploh ni v njegovi lasti. In to za takšen medijsko izpostavljen in politično občutljiv projekt, kot je bila, je in bo gradnja džamije. A podatki kažejo drugače. Mestna uprava je upravno enoto Vič-Rudnik že pred štirimi leti povprašala, ali je za parcele, predvidene za džamijo, vložen kakšen zahtevek za denacionalizacijo. Takrat so mestu poslali dopis, v katerem je z veliki črkami zapisano, da za parcelo 545 "NI VLOŽEN" denacionalizacijski zahtevek, da je bil za sosednjo sicer vložen, "vendar je bil s sklepom zavržen". Kasneje pa so se od nekod "pojavili" lazaristi. "Projekt 'ljubljanska džamija' sem dobila v fazi osnutka, iz njega smo naredili predlog in poudarjam, da nikoli nismo bili opozorjeni, da na predvidenem zemljišču poteka postopek denacionalizacije. Nasprotno! Ko smo povprašali upravno enoto Vič-Rudnik, ali je za tisto ozemlje kakšen denacionalizacijski zahtevek, smo dobili odgovor, da ne. Poudariti moram, da so v tem primeru mestne službe delale korektno, za zaplet pa je kriva država oziroma upravna enota in ne ljubljanska mestna uprava," pravi ljubljanska županja Danica Simšič. Na upravi seveda trdijo drugače. Egon Breitenberger, ki danes vodi upravno enoto, trdi, da je mesto zanimala le evidenca kmetijskih zemljišč, druga, v katero je bil vpisan denacionalizacijski zahtevek, pa ne. "Očitno evidence za vloženi zahtevek niso bile točne. Pri nas denacionalizacijske zahtevke rešuje več oddelkov." Izgovor mesto seveda zavrača. Nataša Turšič, načelnica oddelka za gospodarjenje z zemljišči, pravi, da so takšne trditve smešne. "Tudi sama sem nekoč delala na upravni enoti, in če smo dobili poizvedbo za zemljišče, smo pač pogledali v različne evidence." Zaplet je resnično smešen, mesto je pred štirimi leti upravno enoto povprašalo o vloženih zahtevkih za denacionalizacijo, upravna enota pa sedaj pravi, da je mesto takrat postavilo napačno vprašanje. "V Mestni občini Ljubljana smo bili presenečeni, ko se je septembra letos na občini zglasil denacionalizacijski upravičenec in nas obvestil, da na delu zemljišča poteka postopek denacionalizacije. Presenečeni smo bili tudi zato, ker se o predmetni gradnji verskega centra govori že nekaj let. Pri tem je treba poudariti, da je bil prostorski akt javno razgrnjen. Prav tako v zemljiški knjigi za navedene parcele ni vpisana nobena plomba," pojasnjuje Turšičeva. Pri nenavadnem odkritju pa ni nenavadna le vloga upravne enote. Tudi lazaristi ali njihovi pravni zastopniki bi lahko v letih, ko se je govorilo o lokaciji za ljubljansko džamijo, pogledali javno razgrnjeni prostorski akt in ne njem opazili svoj travnik. Mimogrede, okvirna in površno zaokrožena vrednost tistih spornih 3000 kvadratnih metrov je okoli 130 milijonov tolarjev.

Vendarle brez ovir?

Islamska verska skupnost ima kljub očitno nesposobnim birokratom vseeno nekaj sreče. Ker parcela, za katero je vložen zahtevek lazaristov, leži na robu za džamijo predvidenega zemljišča, naj to ne bi bistveno vplivalo na potek gradnje. Mesto bo pač izrezalo tisti košček, ki ni njegov, in drugo prodalo islamski verski skupnosti. Drugače bi seveda bilo, če bi bil denacionalizacijski zahtevek vložen za zemljo sredi parcele 545. "Tisto zemljišče je ob vodi, za nas pa je preostanek dovolj velik, da na njem zgradimo center skupaj s parkirnimi prostori," pravi tajnik islamske verske skupnosti Nevzet Porić. V skupnosti sicer že nekaj časa zbirajo denar za odkup zemljišča (to bo sedaj manjše in zato tudi malenkost manj vredno) in gradnjo. "Med ramadanom smo o poteku gradnje džamije podrobno obvestili vse vernike in odziv je bil dober. Če pa se bo proces gradnje vlekel še vnaprej, se lahko zgodi, da bodo postali bolj skeptični."

Poleg zemljiškolastniških in birokratskih težav je vsaj do sedaj islamski verski skupnosti grozila tudi politika. Zanimivo je, da kljub novi vladni ekipi s posamezniki, za katere bi težko trdili, da spadajo v krog do muslimanov strpnih politikov, oba glavna nasprotnika ljubljanske džamije ne mislita, da bo gradnja sedaj ustavljena. Mihael Jarc pravi, da zaplet ne bo prinesel bistvenih sprememb. "Zemljišče v postopku denacionalizacije bo pač izvzeto, sam se v proces ne bom mešal, to je delo urbanistov." Podobnega mnenja je alkaidovec Andrej Umek iz SLS. "Odkriti denacionalizacijski zahtevek kaže le na slabo delovanje mestnih služb ali pa na delovanje države. A bistveno vprašanje je drugačno, zaplet z zemljiščem ne spreminja dejstva, da je mesto to zemljišče v proračunu izredno hitro predvidelo za prodajo. Ne spreminja tudi dejstva, da je bila odločba ustavnega sodišča vsaj po mojem enostranska. Postavila se je na stran zaščite manjšine, pozabila pa je na zaščito večine." In Janševa vlada? "Kljub vsem napakam mislim, da spremembe ustave ne bo. Ne mislim, da bo v parlamentu kakšna velika reakcija. V zvezi z džamijo pa bodo seveda še nove težave glede konkretnih stvari, glede gradbenega dovoljenja. A upam in želim si, da bodo takrat demokratični postopki drugačni." Tudi Danica Simšič, očitno že vajena različnih političnih pasti, optimistično zre v jutrišnji dan. "Politika se, četudi bo kmalu prisegla nova vlada, v gradnjo džamije ne bo mešala. Mestni svet je sprejel odločitev, objavljena je bila v Uradnem listu. Težko bi verjela, da bi katerakoli oblast demokratično odločitev, ki jo je sprejel najvišji organ ljudi, ki so bili v mestu izvoljeni, posegla v to odločitev. Kaj takšnega bi se mi zdelo neverjetno, tudi zavoljo odločitve ustavnega sodišča."

Postopki v zvezi z gradnjo džamije naj bi torej na okrnjenem zemljišču počasi tekli naprej. Mestna občina je že opravila cenitev okrnjenega zemljišča, sedaj se pripravlja postopek ureditve meje, novembra naj bi bila na terenu izpeljana tudi obravnava, na katero bodo vabljeni še lastniki mejnih zemljišč. Po pravnomočni odločbi geodetske uprave se bo začel postopek prodaje zemljišča za gradnjo verskega objekta. Mestna občina Ljubljana je sicer pred meseci napovedovala, da bo že konec oktobra islamski skupnosti ponudila zemljišče v odkup, a se to še ni zgodilo. Lahko dodamo, da Ljubljana tudi po tridesetih letih čakanja očitno še zmeraj ni niti politično niti upravno pripravljena na gradnjo nečesa tako vsakdanjega, kot je navaden verski objekt.