vlada / Evro, naš petletni plan

Čisto na kratko: ko so se ministrski kandidati predstavili parlamentarnim odborom, so obljubili več. Več bo investicij v zdravstvo. Več bo denarja za znanost. Več bomo imeli profesionalnih vojakov, pripravljenih, da vsak trenutek krenejo v svetovna krizna območja. Več bomo lahko brali, ker bo davek na knjige nižji. Sodstvo bo bolje podprto z informacijskimi tehnologijami, zato bo storilnost večja. Rast penzij bo bolj kot do zdaj sledila rasti plač.

En minister pa je obljubljal manj. Dr. Bajuk pravi, da bo javna poraba v prihodnosti manjša. Javna poraba v deležu BDP-ja naj bi se znižala za dve odstotni točki. Najmanj dve. Kako bo šlo to skupaj? Od države naj bi dobili več, javna poraba bo hkrati nižja, vrhovno vodilo poslovanja nove vladne administracije pa bodo kriteriji, ki jim mora Slovenija izpolniti, če hoče prevzeti evro. Bo nova državna administracija zagotovila dramatično bolj učinkovito trošenje proračuna? Bo tako oklestila korupcijo, da bo proračunski prihranek viden tudi z aviona? Bo dosegla sporazum s socialnimi partnerji, zlasti tistimi, ki so plačani iz proračuna, in bo sindikate prepričala, naj pristanejo na nekoliko nižjo plačo, ta za odtenek nižja plača pa bi posredno zagotovila višjo gospodarsko rast? S tem izračunom je nekaj mesecev pred volitvami nastopila Ropova vlada, ko je predstavljala strategijo razvoja Slovenije. Hkrati je podobna strategija rdeča nit predsednikov vlad od leta 1992 naprej. Ko se je davnega leta 1992 Marko Voljč sicer neuspešno potegoval za mandatarja slovenske vlade, je objavil program nekakšnega razrednega miru. Sindikati naj bi pristali na rahlo zaostajanje plač za rastjo produktivnosti, v zameno pa bi dobili nekoliko večjo gospodarsko stabilnost ter zagotovilo, da se socialna kriza ne bo zaostrovala. Idejo vzpostavljanja razrednega miru je potem bolj ali manj uspešno uveljavljala Drnovškova vlada. Leta 1997 je vlada s pokojninsko reformo skušala zagotoviti, da se pokojninski sistem ne bi zlomil, po drugi strani pa je politično zastopstvo samih upokojencev pristalo na počasnejšo rast penzij. Seveda je politika vzpostavljanja razrednega miru in medgeneracijske solidarnosti zapletena reč. Če politični razred v okolico ne pošlje jasnega signala, da se je tudi sam pripravljen odreči določenim privilegijem, ne more pričakovati, da bi bili na odrekanje pripravljeni drugi sloji. To je ena od točk, na kateri je koaliciji, ki jo je vodila LDS, spodletelo.

Nova vladajoča koalicija se je sicer zavezala, da bodo vodilni ljudje političnega razreda z osebnim zgledom zagotovili, da bo poslovanje države izgledalo varčno. To je dobro. Ob tem pa še ni znano, kje namerava vlada to unovčiti. Natančneje: kje namerava varčevati?

Če lahko sodimo po predstavitvah ministrskih kandidatov, koalicijski pogodbi in imperativu, da mora Slovenija izpolniti kriterije za prevzem evra, se znotraj vlade obeta zanimiva členitev politične moči. Po eni strani bodo ministri terjali uresničitev tistih določil koalicijske pogodbe, ki naj bi povečevali obseg državnega servisiranja. Po drugi strani bo finančni minister dr. Bajuk terjal uresničitev tistega dela koalicijske pogodbe, ki govori o izpolnjevanju kriterijev za prevzem evra. Na ta potencialni konflikt je novo vlado opozoril tudi poslanec Milan M. Cvikl, sicer nekoč državni sekretar, zadolžen za sestavljanje proračuna.

Dodati pa velja, da je bil konflikt med ministri, ki so želeli več denarja, in finančnim ministrom, značilen že za vse prejšnje vlade. Tisto, kar je značilno za novo ekipo, je dejstvo, da finančno ministrstvo prvič vodi predsednik ene od koalicijskih strank. Kako so razmerja med finančnimi ministri in ostalimi člani vladnega kabineta izgledali v preteklosti? Dr. Marko Kranjec, finančni minister v Peterletovi vladi, ni bil strankarski človek. V vlado je prišel iz akademskega okolja. Če se s finančnimi posledicami določene politike ni strinjal, je lahko ponudil odstop. V trenutku, ko se je prva vladajoča koalicija ob diskusiji o načinu privatizacije razšla, je takoj po odstopu dr. Mencingerja, podpredsednika vlade, odstopil tudi sam. Drugi finančni minister, Dušan Šešok, je v vlado prišel iz industrije. Prav tako ni nikdar pokazal strankarskih barv. Finančni minister v Drnovški vladi, Mitja Gaspari, je sicer bil simpatizer LDS, a se je za prvo kandidaturo na volitvah odločil šele leta 2000, potem pa se ni več vrnil na finančno ministrstvo. Njegov naslednik Tone Rop je bil v trenutku, ko je prišel na čelo finančnega ministrstva, podpredsednik LDS in najverjetnejši prestolonaslednik. Zadnji finančni minister, dr. Dušan Mramor, je bil pred prihodom na ministrstvo univerzitetni učitelj. Ljudi, ki so vodili finančno ministrstvo, torej lahko razdelimo v tri skupine. Tone Rop je imel kot finančni minister in podpredsednik LDS močno politično zaledje. Zvone Ivanušič, ki je posle finančnega ministra opravljal v času Bajukove vlade, je imel kot finančni minister morda najbolj zoprno situacijo. Po eni strani je bila njegova specifična politična teža relativno majhna. Po drugi strani pa vendarle ni imel tolikšne avtonomije, kot so jo imeli ministri, politični outsiderji. Ti outsiderji so lahko, če so menili, da so finančne posledice predlagane politike sporne, brez taktiziranja žugali z odstopom. Dejstvo, da jim taktiziranje ni bilo potrebno, jim je zagotavljalo večjo stopnjo avtonomije. Status političnega outsiderja pa je - paradoksalno - krepil njihovo specifično politično težo. Po eni strani si je lahko finančni minister zaradi bolj avtonomnega statusa privoščil več. Po drugi strani ravnanja finančnega ministra, ki je krotil apetite ministrskih kolegov, ni bilo mogoče brati skozi očala medstrankarskega konflikta.

S tem, ko vodenje finančnega ministrstva prevzema predsednik druge najmočnejše koalicijske stranke, se obeta zanimiva situacija. Potencialni konflikti med finančnim ministrom in ostalimi resorji bi dobili tudi pečat konflikta med predsednikom druge najmočnejše koalicijske stranke ter ostalimi koalicijskimi strankami. Dr. Bajuk kot predsednik koalicijske stranke torej ne bo mogel brez taktiziranja žugati, da bo odstopil, če bi imela kakšna politika negativne proračunske posledice. Zato se zastavlja vprašanje, ali bo imel novi finančni minister zadostno politično moč, da bo uveljavil ključni strateški koalicijski cilj, prevzem evra?