vlada / Ta veseli dan

"Ah, eden redkih!" so mojo najavo na zaslišanje bodočega notranjega ministra komentirali v recepciji državnega zbora, saj so novinarske brigade neprimerno masovneje preplavile še eno v vrsti soočenj Dimitrija Rupla z bivšimi strankarskimi pobratimi. Mladina zna ponavadi celo bolj kot kdo drug ceniti, kako zimzeleno fascinanten gospod je naš dosmrtni zunanji minister, vendar smo se tokrat vseeno raje odločili za neznano kvaliteto: Dragutin Mate, vojak med policaji, je pred odbor za notranjo politiko prišel z običajno urejeno krtačko, strumno hrbtenico in težko oficirsko čeljustjo, svojo predstavitev pa je razparceliral na tri osnovne sklope: policija, upravne notranje zadeve in migracije, kamor po koalicijski opredelitvi po novem sodijo tudi izbrisani.

Tri zaslišanja

Na področju policijskega dela je izpostavil preprečevanje kriminala, preden sploh nastane. Ni sicer elaboriral, kako natanko si to predstavlja in ali že premišljuje o množičnem nakupu opreme iz Minority Reporta, je pa dodal, da bo šlo za zapleten dolgotrajen proces, v katerem bo najpomembnejši partner policije splošno prebivalstvo. Potem se namerava kandidat temeljito posvetiti kadrovskim prerazporeditvam, na cestah bomo imeli bistveno več preventive in nič dodatne represije, meja se bo varovala na schengenski način, več se bo izobraževalo in usposabljalo, informatizirali se bodo matični registri; izbrisani se bodo reševali z ustavnim zakonom, če bo seveda parlament za to.

Za konec je sam od sebe naslovil tudi v prejšnjih dneh medijsko obremenjene teme, saj ima "javnost pravico vedeti". Kar se tiče državljanstva leta 1991, je vse teklo gladko. O ambasadorju Mirošiću ni nikoli pisal poročil, tisto slavno poročilo mu je v bistvu v svoji pisarni pokazal sam ambasador, ki ga je dobil kot anonimno pismo, Mate pa je potem o njem poročal nadrejenim v Ljubljano. Ti so bili najprej deset dni tiho in niso bili na voljo niti za pogovor na to temo, nakar je zadeva izbruhnila v medijih. Andreju Lovšinu ni nikoli sledil ali o tem pisal poročila, je pa spisal sedem zabeležk o njunih srečanjih. Nasploh želi izpostaviti, da ni bil v povezavi z nobeno izmed potencialno spornih dejavnosti, v preteklosti nikdar ovaden in torej sklepa, da ni nikoli kršil zakonov. Vse protizakonite ukaze, ki so prišli s strani nadrejenih, je ali ignoriral ali naravnost zavrnil.

V času, odmerjenem za vprašanja, so delovali poslanci LDS in Združene liste presunljivo letargično, defetistično, kot da bi se tudi njim zdelo, da so hiringi itak bolj ena taka nesmiselna zadeva, ki ne odloča o ničemer in pomeni predvsem tratenje našega skupnega časa. Pristop LDS, ki se je na koncu glasovanja glede kandidata celo vzdržala, nasploh morda najbolje pooseblja dejstvo, da sta eno poslanko v roku dveh ur kot leteči hokejski menjavi nadomeščala kar dva druga poslanca, je pa res, da je bila nadomeščana Darja Lavtižar Bebler, tako da to neki smisel vseeno ima. Še največ strasti in čustev so interogatorji pokazali v zvezi z grozeče približujočim se novim zakonom o cestnoprometnih predpisih. Ob tem vprašanju se je kandidat lahko postavil tudi s tisto tako zaželeno osebno noto, pomankanje katere so mu prej zmrdujoče očitali.

Povedal je, da vidi med svojimi popotovanji po domovini ogromno radarjev, skoraj nikoli pa ne, da bi se po avtocesti z odmerjeno omejeno hitrostjo peljali policaji in tako preprečevali nesreče. Ravno to je tista žlahtna preventiva, o kateri je bil govoril: "Sploh ne gre za to, da te policist ustavi in ti zaračuna, ker ti manjka en flajšter v prvi pomoči!", ne, gre za iniciativo, ki jo pooseblja neki njegov prijatelj načelnik, ki je zasnoval načrt, po katerem policisti del tistega časa, ki bi ga drugače preživeli po delovnih sobah, patruljirajo po mestnih ulicah, kjer je bil v preteklosti zabeležen največji delež kaznivih dejanj.

Prijatelj je bil svoj načrt predstavil nadrejenim, ki so mu odobrili zeleno luč, policisti so se odpravili na ulice - nikogar niso nič spraševali ali legitimirali, samo sprehajali so se - in stopnja kriminalnih dejanj je kmalu padla za petdeset odstotkov. "Če pridem opolnoči sam na železniško postajo in so tam sami neki čudni ljudje, potem me je seveda strah, a ne? Pa sem odrasel moški, relativno pri močeh, kako mora torej biti za neko gospo, ki se je pravkar pripeljala iz Salzburga ali Nemčije?" Je pa seveda treba paziti, da preventiva ne preraste v represijo: res ne gre, da bi organi hodili po ulicah in zasliševali ljudi, to bi bilo namreč "kontraproduktivno". Ni prav, da bi državljani policista gledali predvsem "kot nekoga, ki samo čaka, kdaj ti lahko zaračuna pet jurjev, ker nimaš s sabo v avtu žarnice, ki si jo moral prejšnji dan zamenjati!" Jasno je, da je treba ljudi disciplinirati, saj smo vsi nagnjeni k temu, da česa, kar bi morali, pač ne naredimo, bi šlo pa morda tudi policiste vzgajati k temu, da najprej izrečejo kakšno opozorilo ali dve. Ta opozorila bi se seveda beležila in na tej podlagi sčasoma tudi sankcionirali posamezniki, ki "izigravajo sistem".

Kolikor je bilo sicer navdušujoče poslušati te sveže in predvsem take ljudske ideje o modernem sožitju pendreka in slehernika, se je, prekrivajoč, v gornjem nadstropju že začelo zaslišanje gospe Darinke Mravljak. Janez Janša je v predvolilnem soočenju za mlade (Ej ga, na volitve pejt!) na POP-u sicer nasršeno dahnil, da prav nič ne mara ženskih kvot v politiki in da naj bi se za funkcije potegovalo predvsem na podlagi objektivnih zmožnosti, zato je seveda še toliko bolj zanimivo, da sta obe dami, ki se jima je vendarle uspelo prebiti na njegovo udarno listo, na hiringe prispeli otovorjeni vsaka s svojim sumom niti približno nedolžne korupcijske afere.

Brez zlohotnih navedb o petindvajsetih milijonih mojega in vašega denarja, ki jih je ta menedžerka desetletja v štirih letih na račun kupoprodaje vrtnarije odščipnila državi, bi šlo bržčas za enega medijsko manj zanimivih hiringov, tako pa se je zbrala več kot solidna novinarska zasedba. Kandidatka je v svoji predstavitvi povedala, da bo plačevala posebno rento občinam, ki imajo veliko rjavih medvedov, poleg tega pa se bo potrudila tudi, da Prekmurci ne bodo več umirali tri leta pred ostalimi.

Prijatelj Janez je trem medijsko najbolj napadanim kandidatom med generalko očitno namignil, naj zagrabijo bika za roge, saj je v zaključku predstavitve tudi gospa Mravljak sama od sebe načela vprašanje domnevne afere, le da je bila v primerjavi z Matejem precej bolj jedrnata in je povedala zgolj to, kar je že povedala za vse televizije: 1992 je postala najemnica prostorov vrtnarije ob Dravi, '94 je bila javna licitacija, na kateri je lahko sodeloval vsak, 1998. je vse skupaj prodala državi, ker je šla čez obvoznica. To je to. Predsedujoči Pavle Rupar, vedno galanten in zaščitniški, je navzočim razložil, da ga zanimajo samo konkretna vprašanja v zvezi z obravnavanimi temami, nekorektnih pa ne bo dopuščal: "Upam, da se razumemo." Zdelo se je, da so te možate besede zasliševalce resnično zastrašile, saj so pustili sočno mesnato kost precej pri miru, kar je delovalo glede na to, s kakšno vnemo so nasprotniki zadnje štiri leta nanje lajali - včasih tudi na podlagi izrazito bornejšega domnevno korupcijskega tie-ina - precej bedasto.

Čast umirajoče koalicije je rešila Cvetka Zalokar Oražem, ki se je o zadevi precej razgovorila in ob tem s precejšnjo naslado streljala ne samo konkretne citate iz takratnih kolumn sedanjega soborca Mira Petka (ki je z jezikom v licu pisal, da bo menedžerke, ki zna tako lepo poskrbeti zase, nedvomno vesela vsaka stranka in vsaka funkcija), temveč tudi preme navedke same gospe kandidatke, ki je po prodaji javno strgala korenček z izjavo: "Vsem, ki vam je zdaj žal, da niste storili tega koraka, želim več sreče prihodnjič!" To je pri na nasprotni strani mize posedeni gospe z ljubkimi oranžnimi prameni izvabilo čustveno reakcijo, pravzaprav pravo povodenj sentimentov ubogega malega človeka: "Vedeti morate, da sem bila samostojni podjetnik in bila od te vrtnarije odvisna! Nisem je kupila iz špekulantskih razlogov, temveč za preživetje!" In glejte, kako fenomenalno je preživela.

Zaslišanje druge osumljene dame, SDS-ove ministrice za kmetijstvo Marije Lukačič, je potekalo povsem brez zapletov in konfliktov. Poleg tega, da bo izobraževala kmeta in se z vso težo obesila na monetarna vimena EU, je tudi ona, če temu lahko tako rečemo, naslovila sporna vprašanja iz preteklosti: nasploh se ji zdi nefer naložiti kritiko nekomu, ki za očitane zadeve sploh ni bil pristojen, tistih 360 milijonov je bilo v Triglav naloženih brez njene vednosti, Kaligarič pa ni samo eden, ampak sta v bistvu dva, in z obema se je zelo resno pogovorila, častna beseda! Predsedujoči Alojz Sok se ji je za jekleno odeta pojasnila zahvalil in članom odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razložil, da tako verjetno ne bo prav nobene potrebe, da bi se ta vprašanja ponovno izpostavljala. Prijazni kolegi z nasprotnega okopa so ga pridno ubogali, nikogar ni zanimalo nič več, smešno pa je bilo, kako so se kandidatke skušali lotiti s strokovne ravni, kar je konkretno pomenilo, da so jo oštevali, v kakšnem groznem položaju je slovensko kmetijstvo danes. "Malemu Janezu odbijamo trideset tisočakov za kravo dojiljo zato, ker ni prave barve!" je nanjo besnel LDS-ovec Borut Sajovic, ki se je ob tem pridušal, da vsi dobro vemo, kdo je imel čez kmetijstvo do sedaj. Kar je res, vsi namreč zelo dobro vemo, da ni zanj celo desetletje zanj skrbel nihče drug kot LDS-ove kravje koalicije.

Izvolitev

V premoru do petkovega parlamentarnega glasovanja je najglasneje odjeknila bomba o samoiniciativnem odstopu Mravljakove, ki se sicer seveda še vedno čuti čista kot solza, a s to umazano podtaknjeno afero nikakor noče kompromitirati izhodiščnega ugleda vlade. V svojem pismu mandatarju je izpostavila odgovornost in visoko etičnost svoje odločitve in dodala, v kako velik ponos ji je, da je spoznala Njega, ki je v 14 letih "prešel vse čeri najhujših obtožb". Janša je odstop sprejel in ob tem na določena ugibanja odgovoril, da ni z ničimer vplival nanjo, saj da ga je Mravljakova neposredno pred svojo odločitvijo obiskala in mu predočila neke papirje, ki jih na hiring sicer ni vzela s sabo, v njih pa je jasno dokazana njena nedolžnost v očitani aferi. Kar se vse skupaj sliši res res smiselno.

Tudi brez Mravljakove se je v petek brez zapletov lahko glasovalo o vladi. Mandatar je bil v svojem nagovoru po poizvolitveni bonaci glede razmer v državi spet strahovito kritičen, vsi se moramo namreč zavedati, pred kakšnimi strašnimi izzivi je nova vlada. Verjetno nisem bil edini, ki mu je pulz koprneče vztrepetal, ko je pred govorniški oder kot prva prikorakala krasotna Eva Irgl, in sicer kot strnjevalka ocen in emocij SDS. Svoj ognjeni krst je samozavestna in dodatno naličena poslanka SDS preživela imenitno, če seveda odmislimo, kakšno totalno budalaštino je morala zagovarjati, namreč da je prvi in osnovni porok za "pošteno, solidarnejšo in pravičnejšo vlado" etični kodeks, ki so ga njeni člani podpisali, in to končno! Med nekim nedavnim intervjujem jo je prešinilo: politika je kupčkanje z vrednotami, in ker zanjo denar in oblast nista vrednoti, bo z veseljem podprla vlado Janeza Janše. Tone Rop je povedal, da bo vlada za izpolnitev koalicijske pogodbe potrebovala tudi do 370 dodatnih milijard tolarjev sredstev in da upa, da bodo gospodje v stotih dneh vendarle dovolj modri, da bodo prišli na dan z realnejšim programom, ali pa da vsaj ne bodo več v isti sapi hlastali o nižanju javne porabe. Alojz Sok je svoje ministre in ministrico pozval, naj ne pozabijo na pravno državo, majhnega človeka in slovenski narod, ki se ga spodkopava z različnimi oblikami moralne erozije (kurbe, droge, oplojevanja ...). Jakob Presečnik je dobesedno obljubil, da SLS v vladi ne bo najšibkejši člen, čeprav je Franc Kangler kasneje pol ure tarnal in posredno očital Janši, da ni v vladi zopet nobenega Štajerca. Med prezentacijo Saša Pečeta o tem, kako bo tudi pod novo garnituro tujec očitno vreden več od Slovenca, je mandatar raje počel pametnejše reči in pod mizo nekaj bral.

"Liberalci" so sovražnikom očitali vse, kar jim je prišlo na misel: "dane razmere", Mrkaiča, Drobniča, Rupla, polkovnika, pomanjkanje vizije, proračun kot javno finančno bombo, strahopetnost, razdiraštvo, nastopaštvo, naivnost, lažnivost, nestrokovnost, mračnjaštvo, karkoli že. Velika večina letošnjih poražencev je iz ropotarnice pod skalpom pač potegnila prvi in najočitnejši kliše, ki je prišel pod roko, nasprotniki pa so se jim oddolžili s skrbno sestavljenimi in še skrbneje prebranimi sestavki s krovnim naslovom Zakaj imam rad Janeza Janšo: vsak je bil celo še bolj bizaren kot prejšnji glede na to, da so bili vsi enaki. V bitki večnih resnic in na tekmovanju, kdo bo povedal bolj ničevo misel ob Prešernovem rojstnem dnevu, ni zmagal nihče, točneje, kot se bo to sedaj rutinsko dogajalo nova štiri leta, so zmagali tisti, ki kontrolirajo več tipk.

Janez Janša je v sklepnem govoru izpostavil, da je položaje v vladi ponudil tudi bolj zvenečim imenom, pa so sodelovanje zavrnila, ker so njihove trenutne službe udobnejše, bolje plačane in manj odgovorne. O zelo podobnih problemih v preteklosti da mu je pojambral tudi Drni, vendar to ne pomeni, da predstavljena ekipa ni optimalna. Na koncu je bila vlada sprejeta z 51 proti 37. Zapeli so šampanjci, ženin in petnajst nevest je zakorakalo v prvega izmed stotih dni. Vsi skupaj lahko po tem prvem okusu ustanovitvene seje pomirjeni živimo v vednosti, da ob zori tretjega tisočletja v hramu modrosti in demokracije v primerjavi s prejšnjim sklicem ne sedi opazno manj gospodov, ki bi - če ne bi imeli te možnosti v državnem zboru - svoje duhovite in navdihnjene poglede na politični položaj štiri večere od sedmih gotovo razlagali v najbližjem bifeju.