izbrisani / Dva koncepta

V mirnem nedeljskem jutru je meglica, ki je kraljevala nad Ljubljansko kotlino, obljubljala spokojen gospodov dan. Tudi dvorišče balkanske okrepčevalnice na Kodeljevem, kjer se je imela zgoditi izredna skupščina Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS), ni kazalo pretiranih znakov življenja. Toda že ob vstopu v notranjost gostilne, ki izbrisanim ves čas solidarnostno odstopa prostore za "kongresne" dejavnosti, je izginila vsa lagodnost nedeljskega dopoldneva.

"Izredno skupščino smo sklicali izključno zaradi izvolitve novega predsednika in dveh podpredsednikov društva," je uvodoma spregovoril podpredsednik in zdajšnji v. d. predsednika DIPS-a Marko Perak. Prebral je predlog dnevnega reda in to je bilo dovolj za začetek obmetavanja z besedami, ob katerem se je hitro razkrila razporeditev sil znotraj DIPS-a. V društvu je nastal spor v zvezi z vsebino nadaljnjega delovanja izbrisanih; z vizijo brezkompromisnega aktivističnega delovanja vrv na eno stran vleče nekdanji predsednik Aleksandar Todorović, v nasprotno smer pa z vizijo pravno-formalnega delovanja vrv vlečeta pravni svetovalec Krivic in v. d. predsednika Perak. Slednji naj bi se na izredni skupščini s Todorovićem pomeril na volitvah za predsednika, vendar je bilo po začetnem preštevanju navzočih jasno, da tokratni sklic izbrisanih ne bo dosegel svojega namena. Od približno 570 registriranih članov DIPS-a jih je bilo na Kodeljevem le 74, statut DIPS-a pa določa, da je skupščina sklepčna, če sta navzoči dve tretjini rednih članov. Ker skupščina tako ni mogla sprejeti sklepov, zavezujočih za društvo, so namesto izredne skupščine imeli društveni sestanek, brez večjih popravkov v delovnem načrtu.

Že pred prvo točko dnevnega reda, po kateri naj bi predsedniška kandidata predstavila svoje vizije, se je razvnel spor med izbrisanimi s Primorskega. "Kje je denar od članarine, če pa imamo na Obali toliko članov? Veliko članarin je šlo v poker aparate," se je burno pritožil izbrisani Primorec. Vodja tamkajšnjega odbora pa mu je hitro vrnil udarec: "Želijo moj odstop, da bi lahko na Obali naredili klub za prostitucijo in narkomanijo." Perak, ki je sestanek vodil, je medsebojno blatenje članov prekinjal s klici "to ni gostilniška veselica" in "nismo v svinjaku", po primorskem obračunu pa je prišel čas za predstavitev vizij predsedniških kandidatov. Prvi je besedo dobil dosedanji podpredsednik DIPS-a Marko Perak, čigar ime je javnosti znano predvsem zaradi akcije mežiškega gostinca Jožeta Kreuha, ki je s 1329 podpisi od MNZ-ja zahteval, da Peraku odvzamejo državljanstvo, ker naj bi bil sodeloval v "agresiji na Slovenijo". Med branjem svojega programa delovanja društva je kot pomembne točke poudaril "pridobivanje sredstev za pravno pomoč, pobude na ustavno sodišče zoper sistemski zakon, preprečevanje širjenja nesoglasij in organizacijsko posodabljanje društva". Večkrat je spregovoril tudi o protikandidatu: "Aleksandar se ne zaveda, da se večina ne želi spominjati težkih dnevov iz preteklosti. Ljudje potrebujejo vizijo za vključevanje v nadaljnje življenje, ne pa Don Kihotovega boja z mlini na veter, kot ga izvaja on. Nekdo se je na skupni poti izgubil, ali jaz ali on. To bo odločila skupščina." Perak, ki je očitno pozabil, da skupščina ni sklepčna, je besedo prepustil Todoroviću, ta pa v svojem nastopu ni izbiral besed. Najprej se je spravil nad kredibilnost izvršnega odbora DIPS-a: "V izvršnem odboru mi ni uspelo prodreti z nobeno pobudo. V njem sedi več kot 50 odstotkov pripadnikov JLA, čeprav jih je med izbrisanimi le 2,6 odstotka. To so klienti gospoda Krivica, ki dvigujejo roke tako, kot pravi on." Na uvodni nizki udarec so odgovorili nekdanji oficirji, češ da je "takšno podtikanje sramotno. Mi nismo nikakršni Krivičevi klienti, saj mu za njegovo pravno pomoč nihče nikoli ni plačal niti tolarja."

Todorović vs. Krivic

Sicer pa se je Todorović ob pomoči aktivista Andreja Kurnika na enourno predstavitev svoje vizije delovanja izbrisanih temeljito pripravil. Trditve je podkrepil s predstavitvijo različnih dokumentov, ki po njegovem kažejo na nepravilnosti v društvu. Najbolj ga je razjezil sklep izvršnega odbora, da "društvo do jesenskih volitev ne izvaja nobenih javnih akcij in manifestacij". Za Todorovića je tak sklep kolaboracija s strankami levega bloka (ZLSD in LDS), saj naj bi ga bili po njegovem sprejeli zaradi zmanjševanja škode, ki bi jo lahko povzročili vladnim strankam. Podporniki te odločitve Todoroviću odgovarjajo: "Tak sklep smo sprejeli, ker ne želimo prilivati olja na ogenj. Postali smo politična igrača vseh političnih strank, zato smo jih pustili, naj se izvolijo brez nas." Naslednji predmet Todorovićevega spora z društvom so plakati "Odgovorni za izbris", ki so jih pred časom nekateri izbrisani v sodelovanju z domačimi aktivisti lepili po slovenskih mestih. Plakati so postali sporni, ko se je izvršni odbor DIPS-a odločil, da zaradi žaljive vsebine plakatne akcije ne bo podprl. Plakati z izmaličenimi obrazi politikov, ki naj bi bili tako ali drugače odgovorni za izbris, so po mnenju nekaterih članov DIPS-a neprimerna oblika komunikacije, ki ne pripomore k dialogu med izbrisanimi in oblastniki. Za Todorovića pa so to fašisti, ki si ne zaslužijo drugačnega obravnavanja.

Sledilo je še obujanje spora iz obdobja vstopanja v Evropsko unijo. Potem ko je Todorović v sodelovanju z Andrejem Kurnikom v italijanskem parlamentu organiziral podpisovanje peticije in zbral 46 poslanskih podpisov v podporo izbrisanim, je bilo Prodija ob obisku Nove Gorice treba spomniti nanje. Zapletlo se je pri oblikovanju besedila pisma Prodiju; Krivic se ni strinjal z nekaterimi formulacijami v besedilu, zamenjavo pa je pogojeval s svojo navzočnostjo v Novi Gorici. Večina Krivičevih popravkov je bila v pismu upoštevana, skupnega jezika niso našli le v delu, ki pravi, da bodo z vstopom Slovenije v EU izbrisani postali "evropski izbrisani". Za Krivica je to pravno in politično sporna trditev, saj bi Prodi lahko rekel, da EU ni odgovorna za nezakonitosti, ki so jih vstopajoče države zagrešile poprej, zato se na evropsko slavje v Novo Gorico, kjer naj bi velika skupina izbrisanih s pritiskom na Prodija skušala zagotoviti internacionalizacijo vprašanja, ni odpravil. Zaradi njegove odsotnosti se po Todorovićevem mnenju za akcijo v Gorici niso angažirali niti drugi člani društva, to pa je povzročilo, da je bilo tam poleg stotnije italijanskih in slovenskih aktivistov le kašnih dvajset izbrisanih.

Todorovića je zmotilo tudi junijsko Krivičevo pismo, v katerem je predstavil skupno mnenje članov izvršnega odbora o medijski obravnavi Todorovićevega pisma. V njem je bilo zapisano: "Do jeseni javno o odstopu ne bomo govorili, ampak bomo pojasnili, da je predsednik zaradi utrujenosti in osebnih razlogov za nekaj mesecev vodenje društva prepustil podpredsedniku Peraku." Čeprav so takšne poteze v političnem delovanju nekaj vsakdanjega, Todorović v takšno komuniciranje z javnostjo ni hotel privoliti. Zadnji spor, ki ga je v več kot uro trajajočem govoru predstavil, pa je bil zaplet ob njegovem potovanju v London, kjer naj bi se v sklopu Socialnega foruma udeležil okroglih miz na povabilo organizacije London Action Resource Center. Za Todorovića je bila to priložnost, da predstavi vprašanje izbrisanih evropski javnosti, ker je hrvaški državljan, pa je za vstop v Anglijo potreboval vizum in dobiti ga je želel s pomočjo DIPS-a. Od društva je pričakoval pomoč pri urejanju birokratskih zadev za pridobitev vizuma, namesto na solidarnost pa naj bi bil naletel na nezaupanje, češ da ne vedo, o čem bo v Londonu govoril. Poleg tega ga društvo ni pooblastilo za nastopanje v njegovem imenu.

Debata

Todorovićevemu govoru je sledil odmor, temu pa širša razprava. Prvi so besedo dobili nekateri oficirji, ki so prizadeto replicirali na obtožbe o "Krivičevih klientih", med govornike pa se je vrinil tudi asistent na FDV-ju Andrej Kurnik, ki je sodeloval pri številnih akcijah v podporo izbrisanim: "Konstelacija političnih sil v Sloveniji je napačna, zato smo začeli vprašanje izbrisanih evropeizirati. Rešiti ga želimo s pomočjo evropskih zaveznikov, saj v Sloveniji izbrisani ne boste prišli nikamor. Lahko ste le instrument v rokah političnih strank. Zato skupaj lahko delamo le na evropski ravni." Kurnik je v znak distanciranja od notranjih sporov v društvu nato zapustil dvorano, sledil pa je govor najbolj znanega izbrisanega stalnega prebivalca Milana Aksentijevića: "Razbijanje od znotraj je najbolj umazan način in česa takšnega nisem pričakoval. Aleksandar je anarhist po duši. On ne trpi organiziranosti. Mi smo demokratična organizacija, ki se na vseh poljih bori z demokratičnimi sredstvi. Zato moraš (Todorović, op. a.) spoštovati pravila društva. Hvala ti za vse, kar delaš za nas, vendar nas nikar ne razbijaj."

Po daljšem času je k besedi končno prišel Krivic, ki v omejenem času ni mogel odgovoriti na vse "Acotove neresnice". "Društvo ima pred seboj dve poti. Prva je pravna pot, ki je zapisana tudi v statutu. Cilje bomo dosegli po pravni poti, ne pa z galamo po ulici. Ker vam ne želim lagati, vam povem, da tega problema ni mogoče rešiti v dveh leti. Za rešitev vprašanja odškodnin bomo po pravni poti potrebovali 10 do 15 let. Druga pot pa je galama v Todorovićevem stilu 'jaz malo provociram'. To je najslabše za društvo ... Kurnik vam s propagando po Londonu in Parizu ne bo rešil problema," je povedal Krivic in dal navzočim jasno vedeti, da ga izbrisani za nadaljnji boj potrebujejo bolj, kot on potrebuje izbrisane. Sledilo je še nekaj pozivov k iskanju skupnega jezika, vendar ob koncu sedemurnega sestanka v zraku ni bilo niti sledu konsenzualnega optimizma. Datuma sklica naslednje skupščine, katere sklepčnosti ne more zagotoviti nihče, članstvo ni določilo. Kot se tudi (še) ni odločilo za iskanje skupne poti. Dva koncepta za dosego istih ciljev sta bila v kodeljevskem gostišču predstavljena kot medsebojno izključujoča se, čeprav sta v resnici lahko komplementarna. Aktivistična vizija gverilskega opozarjanja na to, da slovenska država krši človekove pravice, ki jo v društvu pooseblja Aleksandar Todorović, je nesmiselna brez pravno-formalnega boja Matevža Krivica. Ravno tako pa Krivicu v pravniški vojni protesti in javne manifestacije, ki od pozicij moči zahtevajo popravo krivic, storjenih izbrisanim, najbrž samo koristijo.