ministri / Vsi enaki, vsi Janezi

Saj človek ne ve, ali naj se zjoka, zavija z očmi ali se smeji, ko iz ust Janeza Drobniča, ministra za delo, družino in socialne zadeve, sliši stavek: "V tej državi je nenavadno, da si nagrajevan, če se odločiš za samohranilstvo." To je gospod minister izrekel na tiskovni konferenci po srečanju z ribniškim županom.

Gospod minister bo gotovo spet rekel, da je bila njegova izjava iztrgana iz konteksta, a glej ga zlomka, v mapi Drobnič je še iz časov njegove poslanske kariere polno podobnih "neposrečenih" izjav. Tako da človek začne razmišljati, ali je gospod minister Drobnič retorično res tako neizbrušen, da se mu izrekajo bistroumnosti navedenega tipa, ali ni nemara le brez osnovnega znanja o načelih politične korektnosti. Saj vam je znan cvetober njegovih retoričnih biserov. Ste že pozabili? No, osvežimo spomin.

Janez Drobnič je strokovnjak za veliko področij. Recimo za medvede. Ko so v parlamentu razpravljali o številnosti medvedje populacije v Sloveniji in o tem, koliko zveri lahko postrelijo, je izustil tole legendarno ugotovitev: "Otroci, po koncu pouka naj bi šli v cerkev oziroma župnišče, to je najmanj dva, tri kilometre daleč, vemo, kakšna je grožnja v zvezi z medvedi." Po gozdu so kar nenadoma hodile Rdeče kapice, na katere so prežali hudobni medvedje.

Julija 2002 je postal izvedenec za kulturo, ko je v parlamentu postavil vprašanje, kako je mogoče, da ministrstvo subvencionira festival Break 21, ko pa se tam dogajajo "bizarna, povsem nemoralna in kazniva početja posameznikov".

Ne, ne, ni bil na tem festivalu, le povedali so mu, da je tam tako. In se je kot priznan umetnosti kritik spraševal: "Kako je lahko spolno občevanje s trupli, vlivanje delov trupel v čokolado, pribijanje spolnih organov z žeblji ali vrtanje v lobanjo - umetnost?" Ponudil je tudi rešitev: "Lepo bi bilo, da bi izvajalci takšnih norih, bizarnih in žaljivih početij, ki so bila predstavljena na festivalu Break 21, vrnili denar in odšli, od koder so prišli."

Vse to morebiti res ni drugega kot veleum poslanca. A kaj, ko ista miselnost seka na površje tudi v topikah, ki se tičejo sedanjega Drobničevega ministrskega resorja. In to me navdaja s skrbjo. In začetni posmeh njegovim preprostim izjavam se je spremenil v stanje, ki bo povečalo število gub na obrazu marsikatere ženske, Roma in homoseksualca.

Pravzaprav ravno ta izjava o umetnikih, ki naj se vrnejo, od koder so prišli, nakazuje srž preproste veleslovenskosti Drobničevih izjav, ki v sebi skriva skorajda strah pred multikulturnostjo. Kot da nas bi ta lahko le ogrožala, ne pa bogatila. To se najbolje vidi pri izjavah o Romih. Prvič je zablestel leta 2003 na okrogli mizi v Novem mestu, posvečeni romski problematiki, ki je delovala kot shod klenih Dolenjcev, ki se borijo, da bi svojo grudo obvarovali pred Romi. Gospod, takrat še poslanec, Drobnič se je obregnil ob radodarnost države, ki Romom gradi naselja, ker je po njegovem "težko pričakovati, da bi se to prebivalstvo, ki je po svoje zašlo v neko slabšo civilizacijsko obliko obnašanja, da bi jih preokrenili v krajšem času". Da so Romi pač nedelavni, da nimajo učnih navad in da bi se morali naučiti "obvladovanja časa, urnika in dela", ker bi le tako lahko zapopadli "obvladovanje življenja v moderni družbi". Sicer jih je treba spraviti v rezervate, kar pa tudi ne bi bilo dobro, ker "spraviti neko nacijo v geto, to pomeni predvsem več kriminala". Sedaj, ko je minister, ni spremenil svojega mnenja - na že prej omenjeni tiskovni konferenci po srečanju z ribniškim županom je pressu zaupal, da ima rešitev romskega vprašanja - ne vidi smisla v multikulturnosti, temveč v integraciji Romov. Le če bodo mali Brajdiči postali Janezi, bo Slovenija lahko živela kot popolna dežela. Podobno je njegovo mnenje o invalidih - kajti po Drobničevo niti Romov niti invalidov ne gre povzdigovati, temveč integrirati. Vsi enaki, vsi Janezi.

Pa se bližamo povodu tega besedila - družinski politiki, ki jo je minister Drobnič nakazal v svojih izjavah. V dobrih treh tednih ministrovanja se ni obregnil le ob Rome, ampak tudi ob homoseksualce. Pravzaprav se je v disput zapletel že med svojo ministrsko predstavitvijo. A propos njegovim preteklim antigejevskim izjavam mu je Mladi forum Združene liste želel izročiti plakat

z napisom "Razumem drugačnost", evropsko konvencijo o človekovih pravicah plus poslovnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Akciji so se pridružili člani Društva Legebitra. Pa zaradi prezasedenosti ni mogel sprejeti darila. Ravno takrat se je pripravljal na parlamentarno predstavitev, v kateri je izjavil, da vprašanje istospolnih partnerstev ne sodi v njegov resor, temveč v resor ministrstva za zdravstvo. S položajem prostitutk pa naj se ukvarja policija. Ja, sedaj bi se človek res že lahko zjokal. A kaj, ko je tudi v preteklosti že trosil podobne ideje. Homoseksualnost je zanj patologija: "Nagnjenje se ne prenaša genetsko, temveč s socializacijo in je z vidika družbe vseeno neke vrste patologija v medosebnih odnosih. Zakaj pa potem ne uzakonimo enakih pravic še za mnogoženstvo, mnogomoštvo, zakaj pa tega ne? To so traparije in tu ne gre za nobeno enakost, temveč je lahko to čista civilizacijska dekadenca: pazite, vse civilizacije, ki so to uvedle, so doživele pokop. Kar poučite se o tem."

Moj bog, ni čudno, da se je potem, ko ga je zaradi metanja istospolnih partnerstev na področje medicine, okaral varuh človekovih pravic, gospod minister Drobnič le zasmejal in dejal, da se je Hanžek gotovo šalil. Oh, ja. Sedaj sem že resno zaskrbljena.

A ker sem ženska, me, vsaj kar zadeva ministra Drobniča, dotolče njegovo mnenje o družini in položaju žensk v družbi. S tem smo se dodobra seznanili leta 2001, ko je potekala razprava ob referendumu o umetni oploditvi. Bistvo takratnega spora je bilo, ali imajo pravico do umetne oploditve tudi samske ženske, ali je to pravica, ki pripada izključno poročenim in ženskam v zunajzakonskih skupnostih. Desnica je bila bitko za družino. Med najglasnejše zagovornike družine sta spadala Franc Cukjati in Janez Drobnič, takrat oba poslanca, sedaj "ablast". Res, njune izjave so segale v višave zdrave pameti. Legendarna je Cukjatijeva o ženskah in psihiatrih: "Če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični odpor do moških, da je naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč." Janez Drobnič pa je blestel s kombinacijo ksenofobnosti in družine: "Tudi ni računati, da se bomo s tem izognili potrebam po uvozu recimo temu eksotične delovne sile, rumene rase ali kaj podobnega. Lahko se nam sicer zgodi, da bomo uvozili takšno seme, ki bo tudi takšne rase pač tukaj razširilo. Ampak v to se ne bi vtikal, ker nočem biti rasist." Zavzel se je tudi za moške: "Kje je tu vloga moških, kje so pravice moških v odnosu do pravice otrok do moškega? Ni, so zunaj tega konteksta." Potem pa še za pravice otrok: "Jaz pač poudarjam oziroma menim, da je pravica otrok močnejša, kot je pravica do materinstva." Zelo jasno je tudi izrazil mnenje o družini, ki je očitno lahko v eni sami možni obliki: ata, mama in otroci. Kajti "predlagatelji novele sicer želijo vsiliti mnenje, da gremo naprej, se civiliziramo s tem, ko vzpostavljamo družine istospolnih partnerjev. To ni res. Predlagane spremembe pomenijo korak nazaj."

Splača se poročiti

Sedaj, ko je minister za družino, mu ne bo težko uresničevati svojih vizij idealne družinske politike. V ministrski predstavitvi je predstavil to vizijo. "Strateško vprašanje Slovenije je povečanje rodnosti. Zato je treba zagotavljati ugodne razmere za rojstvo otrok in nastanek družin. Koalicija si bo prizadevala, da s političnim odnosom do starševstva in družine ustvari pozitiven odnos javnosti do družine. Cilj je razvijati v družbi pozitivno vzdušje, ki bo naklonjeno družini, kar bo pripomoglo k lažjemu odločanju za prvega in vsakega naslednjega otroka." Do sem je vse skupaj še navaden politični bla bla bla. Potem pa sledi druga alineja poglavja o družini, ki pravi, da bodo "spremenili zakonodajo, po kateri so družine z otroki diskriminirane v primerjavi s pari brez otrok ali samohranilkami, da se jim bo splačalo, da se poročijo". Ob tem pa je tudi moja strpnost do drugače mislečih izpuhtela. Ne le da bi se človek zjokal in zaskrbljeno kremžil čelo, ob izjavah o nujnosti porok me napade le še bes. Kajti če sumiramo Drobničeva izvajanja, bi lahko rekli, da je najbolj moteč člen podalpske idile lezbična, samska, samohranilska Rominja, ki je po poklicu bodyartistka in ima za domačega ljubljenčka medveda. Dobrodošli v slovenski pomladi.

Da ne bo pomote - vsakdo ima pravico povedati svoje mnenje. Drobničevo razumevanje družine in porok se v bistvu v ničemer ne razlikuje od stališč Nove Slovenije. Toda politik na oblasti se mora zavedati, da je v službi ljudstva in da je njegova naloga služiti ljudstvu, se pravi vsem prebivalcem Slovenije, ne samo poročenim. In da je bistveni postulat sodobne demokracije omogočati vsem državljanom prosto izbiro življenjskega statusa. A minister Drobnič jim ponuja univerzalno rešitev - poroko. Torej prstan na vsak slovenski levi prstanec, pa bomo rešeni.