stranke / Vrnitev odpisanih

Nekdanji predsednik SLS in podpredsednik vlade Marjan Podobnik se po štiri letih skozi stranska vrata vrača na domače politično prizorišče. Prejšnji teden je bil namreč soglasno izvoljen za predsednika Narodne zveze pri SLS. Na tem položaju je zamenjal dosedanjega predsednika Joška Jorasa, ki naj bi bil Podobnika tudi predlagal za svojega naslednika. Funkcija ni tako nepomembna, kot se morda zdi na prvi pogled. Treba je vedeti, da bo predsednik ene od strankinih zvez avtomatično vabljen na seje izvršilnega odbora - strankinega operativno-političnega organa, ki sprejema vse pomembne odločitve. Še več. Samodejno je postal tudi član glavnega odbora stranke, katerega najpomembnejša pristojnost je odločanje o koalicijski povezavi, pa tudi o izstopu iz nje. Ali bo SLS ostala v vladi ves mandat, bo po novem precej odvisno tudi od Marjana.

Spomnimo naj, da se je iz politike umaknil leta 2000, ko ga je takratna Bajukova vlada kljub pomanjkljivim izkušnjam in izobrazbi iz agroživilstva imenovala za predsednika uprave Telekoma. Nekaj mesecev pozneje, natančneje aprila 2001, ga je nova Drnovškova vlada z direktorskega položaja razrešila. Na dan razrešitve Marjan ni mogel iz svoje kože: javnosti je predstavil eno od svojih številnih teorij zarote. Trdil je, da naj bi bila LDS tudi s pomočjo predsednika vlade Janeza Drnovška Telekom nameravala privatiziral tako, da bi si zagotovila dovolj denarja za 15-letno neomajno vladavino. On sam naj bi bil v tej zgodbi moteči element, zato so ga morali odstraniti. Zaradi Marjanove razrešitve je vrh SLS sicer nekaj časa žugal z odhodom iz vladne koalicije, a grožnje ni uresničil.

Zavržen od vseh se je Marjan podal v ne ravno uspešno zasebno podjetništvo. Najprej je v Srbiji kupil eno največjih piščančjih farm in v sodelovanju s podjetjem Kolonijal iz Vršca napovedal množično proizvodnjo piščancev za jugoslovanski in ruski trg pod blagovno znamko Koko-bel. Toda že nekaj mesecev po udarnih medijskih napovedih je projekt zaradi sporov med partnerji propadel. Hkrati se je leta 2002 v Srbiji lotil še naložbe v največji trgovski center na Balkanu. Toda z več kot 500 milijonov evrov vrednim trgovinskim kompleksom, ki naj bi ga v okolici Beograda skupaj s partnerji zgradil do začetka letošnjega leta, ni bilo nič. Marjanova edina možnost je bila vrnitev na domače politično prizorišče.

Vrnitev je bilo mogoče zaslutiti že julija letos, ko se je na prošnjo svojega brata in predsednika SLS Janeza Podobnika kot svetovalec pridružil strankinemu predvolilnemu štabu in pomagal pri pripravi predvolilne strategije. Potem je za nekaj mesecev poniknil, znova pa se je pojavil septembra letos, ko se je skupaj z bratom zapletel v incident s hrvaško policijo na mejnem območju ob Dragonji. Po parlamentarnih volitvah je odločno podprl vstop SLS v Janševo vlado, hkrati pa je premieru že pri koalicijskih usklajevanjih dvigoval pritisk z zavzemanjem za to, da se pomemben del državnega premoženja ohrani v slovenski lasti. Menil je, da bo razprodaja državnega premoženja na način, predviden v koalicijski pogodbi, velika napaka. "Želim si, da bi se nova vlada zavedala, kako veliko odgovornost pred volivci prevzema nase, če bo ta projekt izpeljala na takšen način," je pripovedoval predstavnikom sedme sile. Kot svetovalec se ni ravno izkazal. Ljudski stranki kljub njegovim nasvetom ni uspelo ponoviti odličnega volilnega izida iz leta 1996. Klavrno pa jo je odnesla tudi nesojena ministrica iz vrst SLS Darinka Mravljak, saj se je pod Marjanovim tutorstvom zelo slabo pripravila na zaslišanje pred poslanci in se nato kar sama izločila iz bitke za ministrski položaj.

Ko se je SLS odločala za vstop v Janševo vlado, je Marjan medijem ponosno razlagal, da je k političnim spremembam na zadnjih volitvah veliko prispevala prav ljudska stranka, kar je podkrepil s tole analizo: "Celo nekdanji predsednik sveta LDS Gregor Golobič je dejal, da je bila največja napaka, da je prejšnja vlada v koalicijo vzela SLS, torej je priznal, da smo jih načeli od znotraj." Ali to pomeni, da bo SLS nadaljevala tradicijo razdiranja vladnih koalicij? Če sodimo po programu Narodne zveze, vsekakor. Po Marjanovi viziji naj bi se glavni del najkakovostnejšega in strateško pomembnega državnega premoženja, še zlasti v slovenskih bankah, zavarovalnicah, telekomunikacijah in energetiki, privatiziral tako, da bi postal last prvega pokojninskega stebra. Tako naj bi poleg ohranitve dela najkakovostnejšega premoženja v slovenski lasti hkrati postavili dober temelj za graditev stabilnega pokojninskega sistema, kar je po njegovem nujno za razbremenitev gospodarstva in zmanjšanje javnega dolga. Marjanov predlog seveda ne pomeni privatizacije v pravem pomenu besede, pač pa zgolj prenos premoženja iz ene državne vreče v drugo. Pri tem ga očitno ne moti, da je SLS takšno rešitev neuspešno zagovarjala že v koalicijskih pogajanjih ob sestavi nove vlade oziroma da je ta del programa Narodne zveze v nasprotju s cilji, zapisanimi v koalicijski pogodbi.

Marjanovo prizadevanje za varovanje tako imenovanega nacionalnega interesa sicer ni novost. Leta 1997, ko je v takratni Drnovškovi vladi opravljal naloge podpredsednika vlade in ministra brez listnice, se je na primer lotil velike zgodbe reševanja uvelega gospodarskega giganta Litostroja. Ko je že kazalo, da se bo Litostroj iz težav izvlekel tako, da se bo povezal s švicarsko-švedsko multinacionalko ABB, je Marjan razglasil, da obstaja tudi tako imenovana slovenska različica reševanja Litostroja, po kateri bi podjetje rešili izključno z domačo pametjo, znanjem in kapitalom. Vlada se je nazadnje odločila, da Litostroj ne potrebuje transfuzije tujega kapitala, posledice pa so bile katastrofalne: delavci so ostali brez služb, Litostroj pa je danes le še bleda senca nekdanjega velikana jeklarske industrije.