Svet 2004

Leto 2004 je bilo leto Evropske unije. Unija se je razširila, Unija je dobila ustavo, Unija je dobila novo vodstvo, Unija je napovedala pogovore z novima kandidatkama, s Turčijo in Hrvaško. Gotovo prelomni dogodki, ki so jih tudi evroskeptiki pričakali z zadržanim navdušenjem. Blišč rumenih zvezd pa je zakril nekaj pomembnih malenkosti. Recimo to, da nove članice v uniji enakopravnih narodov vendarle niso enako enakopravne kot stare članice. Primer so omejitve pri zaposlovanju tujcev. Veselje je zagrenilo tudi to, da je pod Michelangelovimi freskami podpisana ustavna pogodba za zdaj le debel sveženj papirja, ki ga morajo države članice še potrditi. Nekatere grozijo z referendumom, drugim ni všeč, da v ustavi niso omenjene krščansko-judovske korenine. Veselje so grenili tudi neusklajena zunanja politika, saj nekatere članice "nove Evrope" raje kot Bruselj poslušajo Washington, velike razvojne razlike med državami in prizadevanje starih članic, da bi tudi v novi sestavi ohranile prevladujoč položaj. V sami EU pa se je zgodilo še nekaj, kar bo imelo za njeno delovanje pomembne politične posledice. Evropski parlament, kjer po novem sedijo tudi slovenski poslanci, je zaradi skrajnih izjav italijanskega komisarskega kandidata Buttiglioneja zagrozil, da ne bo potrdil predlagane ekipe predsednika evropske komisije Barrosa. Buttiglione se je kandidaturi odpovedal in nova komisija je bila, skupaj s slovenskim komisarjem Potočnikom, potrjena.

Leto 2004 ni bilo leto Nata. Podobno kot EU se je uradno razširil tudi Nato, a povečanje umirajočega vojaškega pakta Sloveniji in svetu ni prineslo velikih sprememb. Prišel je sicer nov generalni sekretar, Nizozemec Jaap de Hoop Sheffer, in Natu se je uspelo dogovoriti o vodenju operacije v Afganistanu, ki pa je za zdaj omejena le na Kabul. V državi, ki ji je uspelo izpeljati volitve, je peščica slovenskih vojakov. Drugače je z Irakom, na carigrajskem vrhu je bil dosežen le načelni dogovor o usposabljanju iraških častnikov, ne pa o večji in dejavnejši prisotnosti slovenskih vojaških sil v tej državi. S previdnim Natom so bile najmanj zadovoljne ZDA. O posebnih bojnih skupinah, ki naj bi bile podobne nastajajočim Natovim silam za hitro posredovanje, sicer razmišlja tudi EU.

Jure Trampuš

Mednarodni terorizem

Poleg upora v Iraku in tragičnih dogodkov v Rusiji je največji teroristični napad v minulem letu doživel Madrid. Enajstega marca, le tri dni pred španskimi parlamentarnimi volitvami. Na glavni madridski železniški postaji Atocha in dveh drugih železniških postajah je eksplodiralo več podtaknjenih bomb. Končna bilanca je bila 191 mrtvih in več kot 1900 ranjenih. Španska vlada tedanjega premiera Joseja Marie Aznarja je za napad brezkompromisno obtožila baskovsko teroristično organizacijo ETA, čeprav so poznavalci opozarjali, da ETA, preden udari, vedno opozori na napad, to pa se v Madridu ni zgodilo. Glavna posledica Aznarjevega sprenevedanja in obtožb je bil njegov poraz na volitvah. Kasneje se je izkazalo, da je za napade odgovorna teroristična celica, povezana s teroristično mrežo Al Kaida. Aznarja je na čelu države zamenjal socialist Jose Luis Rodriguez Zapatero in ukazal takojšen umik španskih enot iz Iraka. Največji teroristični napad v Evropi je še okrepil evropski boj proti terorizmu, EU pa je po madridskih napadih imenovala posebnega koordinatorja za boj proti terorizmu Gijsa de Vriesa.

Poleg Madrida je bil na evropskih tleh najodmevnejši uboj nizozemskega režiserja Thea van Gogha, ki ga je sredi dneva ubil domnevni islamski skrajnež. Van Gogh si je nakopal srd islamskih priseljencev na Nizozemskem, ker je posnel precej kritičen dokumentarec o življenju arabskih priseljenk v državi. Po uboju Thea Van Gogha so na Nizozemskem izbruhnili rasni nemiri, v katerih je pogorelo nekaj muslimanskih šol in molilnic.

Med večjimi terorističnimi napadi, ki so se zgodili po svetu, je bil tudi bombni napad filipinske skrajne islamske skupine Abu Sajaf na trajekt z okoli 900 potniki. V napadu je umrlo več kot sto ljudi. Podobno tragične posledice je imel teroristični bombni napad na Sinajskem polotoku v Egiptu. Avtomobila bombi, ki sta zapeljala v hotelsko preddverje oziroma restavracijo v letovišču Taba, sta terjala 34 življenj, pa tudi ranjenih je bilo precej. Večinoma so bili to Izraelci, ki so tradicionalno letovali v egiptovskem letovišču v bližini izraelske meje. Teroristični napadi talibanov v Afganistanu so se zadnje leto spet močno okrepili, še posebej pred predsedniškimi volitvami.

Gregor Cerar

Rusija na poti v diktaturo

Enainpetdesetletni Vladimir Putin je na začetku odhajajočega leta brez težav zmagal na volitvah. Ni se udeleževal predvolilnih nastopov kandidatov na televiziji, ni se sramoval očitne neenakosti kandidatov, kar zadeva pojavljanje v medijih, in nikogar ni presenetil z zmago. Ljudstvo ga enostavno ljubi. Letos je tiho minila deseta obletnica začetka vojne v Čečeniji. Toda več kot 70 odstotkov prebivalcev Ruske federacije še naprej podpira nekdanjega šefa KGB, ki se je letos dokončno zasidral na seznamu diktatorjev.

Imperij je pretresal terorizem. Najprej je nekajkrat odjeknilo v moskovski podzemni, avgusta sta hkrati strmoglavili dve letali in na začetku šolskega leta smo doživeli Beslan. Toda kaj natančno se je zgodilo v Severni Osetiji, javnost še vse do danes ne ve. Niti tega, kaj so pravzaprav zahtevali teroristi. Potoki krvi v beslanski šoli (338 ubitih, 24 sirot) so očistili pot za uvedbo nekaterih Putinovih zakonskih novosti. Za večjo varnost vodij okrožij Ruske federacije ne bo več volilo ljudstvo, ampak jih bo imenovala Moskva. Poleg tega se za stolček v parlamentu ne bodo mogli potegovati neodvisni kandidati, kandidirali bodo lahko samo člani strank. Ker se je že izoblikovala največja in najmočnejša stranka oblasti Združena Rusija, ki ji zaradi številnosti sedanjih ministrov in drugih uradnikov pogosto rečejo Združeni birokrati, dogajanje v dumi vse bolj spominja na čase enopartijskega režima.

Zaporedje terorističnih dejanj je prisililo spodnji dom parlamenta, da je sprejel proračun, v katerem je v primerjavi z lanskim letom 3,4 milijarde dolarjev več sredstev namenjenih zagotavljanju varnosti. Ruski minister za obrambo je novembra dejal, da so za leto 2005 naročili štiri jedrske rakete, devet vojaških satelitov in še nekaj drobiža, vse za boj proti terorizmu. A to še ni vse. Vladimir Putin je izjavil, da bo Rusija kmalu imela nov sistem jedrske oborožitve, kakršnega ni in ga še lep čas ne bo v drugih državah.

To, da znotraj ruskih meja vse ne deluje, kakor bi moralo, je prodrlo tudi v zgrešeno rusko zunanjo politiko. Stava na Viktorja Janukoviča, v mladih letih dvakrat obsojenega kandidata za predsednika Ukrajine, je, če nič drugega, osmešila Putina in ga umestila v klub politikov tipa samodržca Lukašenka. V skladu z nastajajočo rusko zakonodajo pa smeh na račun predsednika ali kakšno drugačno "očitno nespoštovanje Rusije" za tuje novinarje pomeni očiten konec bivanja v tej državi.

Ksenja Hahonina

Abu Graib

Ko je Bush mislil, da bo razmeroma mirno popraznoval prvo obletnico svojega prvomajskega oznanila, da je "misija končana" in da je v Iraku konec "večjih vojaških operacij", je TV mreža CBS v oddaji "60 Minutes II" predvajala posnetke surovega mučenja, sadističnega trpinčenja, sarkastičnega zlorabljanja in spolnega poniževanja iraških ujetnikov, zaprtih v kompleksu Abu Grajb pri Bagdadu. Ti posnetki so bili odvratno srhljivi: ameriškim vojakom in vojakinjam, članom 800. brigade vojaške policije, se je očitno zdelo, da snemajo svoj mali film, svoj mali reality-show. Iraški ujetniki so bili videti kot inštalacije, kot dementna različica socialističnih spartakiad - ameriški vojaki so njihova telesa formirali v "like". Zvezane in gole, s kapucami na glavi, so jih zložili v piramido. Tako si je body-art predstavljal gestapo. Silili so jih v simuliranje spolnih aktov, oralnega seksa in masturbiranja. Vojakinja s cigareto v ustih in prstom, uperjenim proti Iračanu, ki masturbira, je bila videti kot dominatrix. Iračana s kapuco so postavili na škatlo, nanj pripeli elektrode in mu rekli, da ga bo scvrlo, če bo med elektrošoki skočil s škatle. Nič, ameriški vojaki so hoteli ugajati. Narediti so hoteli vtis. Mislili so na učinek - in na publiko. V svojem početju so uživali - na posnetkih se smejijo in brezbrižno zabavajo. Vse pokažejo. Ker se jim zdi, da je to, kar počnejo, dobro, moralno, pravično in neoporečno, ničesar ne skrivajo. Kot bi domačim pošiljali "lepe pozdrave iz Iraka". Brez občutka krivde. Kot da so hoteli izpolniti pričakovanja.

Filmi iz Abu Grajba so morbidna travestija ameriške okupacije Iraka, osvajanja iraških "src in glav" in Bushevega slogana, da je vojna proti terorju "križarski pohod". Manjkala sta le Wagner in vonj po napalmu. Ti posnetki so lepo povzeli vso perverznost Busheve politike - mar niso šli Američani v Irak zato, da bi zrušili Sadamovo mučilnico ... ee, Saddam's Chamber of Torture? Bush je rekel, da je to "degutantno" in da ameriške vojske ni mogoče soditi po dejanjih teh mučiteljev, toda mučenje muslimanov ni bilo nič drugega kot nadaljevanje Busheve politike z drugimi sredstvi. Mar ni Bush muslimane po 11. septembru izpostavil grobim kršitvam človekovih pravic? Mar se ni lizal z režimi, ki slovijo po mučenjih in hudih kršitvah človekovih pravic? Mar ni mirno gledal, kako so v Guantanamu mučili, vezali, brili in poniževali muslimane? Mar ni mirno gledal obleganja Faludže in iraške "kolateralne škode"? Mar ni za umazane posle v Iraku najel nekdanjih agentov Sadamove tajne policije? Mar ni ustvaril sistema tajnih zaporov, ki so nad ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom in nad konvencijami Združenih narodov? Ameriški vojaki so občutek, da so nad Zakonom (nad ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom ipd.), spremenili v unilateralno orgijo mučenja, poniževanja in posiljevanja, kar pa so storili tako dobesedno, da so se zdeli "degutantni" celo svojemu "kreatorju". Bush jim je rekel: okej, pojdite v Irak in počnite, kar hočete! Ko so mu pokazali fotke, mu je postalo slabo. Brez razloga - izpolnili so le njegova pričakovanja.

Marcel Štefančič, Jr.