Družba 2004

Ko smo vstopili v Evropo, je bilo treba poskrbeti za varstvo slovenščine, da ne bi na "posameznika delovali posebne vrste jezikovni pritiski, ki bodo tega posameznika prisilili, da se bo odvrnil od življenja v svojem jeziku," kot so zapisali predlagatelji zakona. Tako so julija poslanci, čeprav slovenski jezik že varuje ustava, sprejeli zakon o javni rabi slovenščine. Zakon je že pred sprejetjem povzročal burne razprave, recimo zaradi določil, ki se nanašajo na visokošolske dejavnosti, internetne strani, poimenovanje podjetij, podnaslavljanje filmov in oper in podobno, saj je bil predlog napisan precej neživljenjsko. Ob sprejetju so zakon malček polikali, tako da vsem že registriranim podjetjem ni bilo treba na vrat na nos spreminjati imen, in kaj kmalu smo Slovenci postali jezikovno osveščeni. Tako denimo je nastal škandal, ko je pomožno osebje ob odprtju tuje trgovine s kupci občevalo v tujem jeziku; ko so Tolminski knjižnici sporočili, da mora prošnjo za evropske dotacije poslati tudi v tujem jeziku; to, da so vse risanke poslej sinhronizirane, pa moti predvsem filmoljubce.

Evropska komisija je Slovenijo že zaprosila za dodatna pojasnila v zvezi z zakonom.

Gigantske gradnje

Dva gigantska objekta se bosta zapisala v zgodovino slovenske arhitekture leta 2004. Prvi je bil končan - viadukt Črni kal, naj v vseh graditeljskih pogledih, sicer pa za nekatere hud tujek v pokrajini, za druge spet le objekt, ki so ga izkoristili v predvolilne namene. Viadukt je res ogromen prispevek k slovenskim avtocestam, a prav zares v evropskem ali svetovnem merilu ni nikakršen arhitekturni presežek.

Ravno tako kot to ne bo - če bo - novi Kolizej, katerega načrt je bil sprejet na najbolj razvpitem arhitekturnem natečaju leta. Prvič se je zgodilo, da so na natečaju lahko sodelovali le tuji arhitekti. In prvič se je zgodilo, da so na natečaj prispela dela velikih arhitekturnih zvezd, denimo Davida Chipperfielda. Komisija, ki ji je predsedoval Boris Podrecca, je izbrala projekt nizozemskih arhitektov Willema Jana Neutelingsa in Michiela Riedijka, ki sta si zamislila vesoljsko ladjo z visokim nebotičnikom in večnamensko dvorano s 1500 sedeži. In povzročila škandal. Slišati je bilo očitke, da gre za diktaturo zasebnega kapitala, ki uničuje spomeniško varovane zgradbe; da je objekt previsok in bo kvaril pogled na grajski hrib; da je škandalozno, ker niso bili vabljeni slovenski arhitekti, in podobno. Razprava se bo nedvomno razpletala tudi leta 2005 in vprašanje je, ali bo zmagovalni projekt sploh kdaj udejanjen.

Knjige plus časopisi

Nesporna uspešnica letošnjega leta so bile knjige. Čeprav je naša mantra, da Slovenci premalo beremo (in kupimo premalo knjig), se je izkazalo, da je tudi povprečnega bralca mogoče prepričati, da kupi Camusa, Rushdieja ali celo Prousta. Kako? Z marketinško akcijo, ki knjige ponudi po nizki ceni v kompletu s časopisom. Pravzaprav sedaj skoraj ni časopisa, ki ne bi vsaj enkrat na teden ponujal česa v paketu. Dnevnik se je odločil za knjige slovenskih avtorjev, Večer za priročnike in jezikovne učbenike, Delo pa je založniški trg pretreslo s serijo svetovne klasike, ki jo je konec leta dopolnilo še z bolj plažno erotično in kriminalno zbirko. Nekateri so se sicer pritožili, da so knjige natisnjene šlampasto z neskončnim številom lektorskih in korektorskih napak - a vseeno so se knjižne police povprečnih slovenskih domov polnile s knjigami. Torej je mogoče tudi to.

Adijo, Kinoteka

Za filmofile to leto ni bilo ravno obetavno. Doživeli smo sicer definitivno ustoličenje DVD-ja kot "domačega" nosilca filmov, a hkrati so zaprli dve kinodvorani v Ljubljani - Kompas in Kinoteko. Prvega zavoljo profita, ki ga narekuje trend multikinov, drugo zaradi ... dotrajanosti. Kinoteka je edina slovenska filmska institucija, ki je predvajala arhivske filmske bisere, in če ne zaradi študentov filma, je potrebna zaradi splošne filmske kulture. A se letos po tradicionalnih poletnih počitnicah ni več odprla. Vzrok? Finance, ki jih niso priskrbeli sponzorji - mesto in ministrstvo za kulturo. Ok, toda roko na srce, Kinotekin program je bil zadnja leta vse dlje od resnega kinotečnega programa, del filmov in občinstva pa je pobral Kinodvor, ki je, mimogrede, financiran iz istih ustanov. Kakorkoli - Kinoteko hočemo nazaj. Skupaj z majavima stoloma v prvi vrsti.

Nove tehnologije

Leto 2004 se je na slovenskem telekomunikacijskem trgu končalo v znamenju velikega nezadovoljstva tako imenovanih alternativnih ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev zaradi nesposobnosti regulatorja trga, Agencije za elektronske komunikacije, in še vedno bolj ali manj monopolnega položaja Telekoma in njegovih hčerinskih podjetij Mobitela in Siola na slovenskem trgu. Najodmevnejša je bila zahteva tretjega operaterja mobilne telefonije Vege v lasti ameriške družbe Western Wireless International, po odškodnini, ki naj bi jo zaradi nezagotavljanja konkurenčnosti na slovenskem trgu morala plačati država. Nemogoče razmere na trgu naj bi bile krive, da ima Vega zgolj dveodstotni delež med mobilnimi operaterji, od Slovenije pa zahteva delno povračilo škode v znesku 174 milijonov evrov. Druga telekomunikacijska tožba je napovedana proti Telekomu. Podjetje Medinet, ki trži internetne storitve pod blagovno znamko Amis, se je Uradu za varstvo konkurence pritožilo, da Telekom zlorablja prevladujoči položaj na trgu širokopasovnega dostopa ADSL v korist svojega hčerinskega podjetja Siol. Urad za varstvo konkurence je razsodil v korist Medineta in ta bo, kot kaže, zahteval odškodnino po sodni poti.

Med pomembnimi telekomunikacijskimi dogodki, ki so se zgodili letos, velja poudariti tudi komercialno ponudbo tretje generacije mobilne telefonije UMTS, ki jo ponuja največji slovenski operater Mobitel, in ukinitev ministrstva za informacijsko družbo, katerega pristojnosti je nova Janševa vlada prenesla predvsem na ministrstvo za gospodarstvo.

Šport

Met na blazine

Seveda so bile olimpijske igre dogodek leta. Tudi za Slovence, ker smo pridelali rekordne štiri kolajne. Olimpijada je Slovencem razkrila, da ne obstajata samo nogomet in košarka, temveč še veliko drugih športov. Recimo jadranje, kjer je Vasilij Žbogar dobil bron, Vesna Dekleva in Klara Maučec pa sta bili četrti. Veslanje smo poznali že prej, Luka Špik in Iztok Čop pa nas tudi tokrat nista razočarala - padlo je še eno srebro. Atletika velja za kraljico športa, zato bron Jolande Čeplak na 800 metrov mogoče šteje več kot bron Urške Žolnir v judu. A je ravno ta judoistična kolajna pokazala, da imamo še nekaj skritih adutov in da smo vedno odprti za učenje pravil "eksotičnih" športov.

Zokiball

Dogodek leta v domovini je bilo evropsko prvenstvo v rokometu. Zoki J. je poskrbel, da je rokomet postal vodilni moštveni šport, s katerim se po evforiji lahko merijo le še minuli nogometni uspehi. Torej - na domačih tleh so bili rokometaši drugi, kar jim je utrlo pot v Atene, kjer niso bili več tako izjemni, a nič ne de. Rokometno smo Evropo spravili na kolena. Ekipa Pivovarne Laško je (končno) osvojila ligo prvakov, ekipa Krima je klonila v finalu. Če to ni lepo. Tako je najboljši sosed Zoki, zadovoljen z izkupičkom, lahko odstopil s položaja predsednika Rokometne zveze Slovenije.

Zabava

Seks

Največji tračarski dogodek leta je bil brez konkurence Severinin seksi video. Tako pristno, tako seksi in tako škandalozno, da so celo slovenski televizijski dnevniki objavili posnetke. In hrvaška pevka je napovedala tožbi proti TVS in Pop TV, vendar se je konec leta izkazalo, da s tožbama ne bo nič, ker so hrvaški sodniki razsodili, da njen pornič ni avtorsko delo. Vseeno se je tako globoko zapisala v naša srca, da bo za vedno ostala skoraj naša.

Čisto naša pa sta Natalija Verboten in njeno oprsje. Ob primerjavi s Severininim seksom je sicer zgodba o Natalijinih joškah popolnoma nedolžna, a vseeno je za zatohlo slovensko tračarsko sceno razmeroma zabavna. Zgodba se je začela, ko je Nova objavila fotografije Natalijinih "povešenih jošk", kar je sprožilo resno debato o tem, ali je sploh mogoče, da prsi uplahnejo. Strokovnjaki so rekli, da ne in da je vse le fotografski trik, povezan z gravitacijo. Uh.

Turbo

Za slovensko glasbo je bilo leto 2004 izjemno pomembno. To, da je šel Laibach spet na svetovno turnejo, je bilo skoraj neopazno. To, da so se ponovno sestavili Lublanski psi, je bilo komično, saj ga ni bolj blesavega, kot da eden najbogatejših Slovencev Matjaž Gantar basira v pank bendu. Toda vse to je zbledelo v trenutku, ko se je izkazalo, da je edina slovenska glasbena zapoved leta - turbo! V vseh oblikah. V bolj sofisticirani obliki je to Magnifico, ki je s Hir aj kam, hir aj go najprej zažigal na poletnih turističnih plesiščih, potem pa je mirno osvojil še Japonsko. In ves svet, ki mu ga je odprl podpis pogodbe z založbo Sony Music, jugosceno pa pogodba z založbo City Records. Saj je vseeno, če večina migajočih na Magnifica ne ve, iz katere obskurne male deželice prihaja, za nas je velika zvezda, odkar je njegova muzika v reklamah za fiat punto.

Kar je Magnifico za svet, je Atomik Harmonik za Slovenijo. Odkritje, da tudi pri nas žlahtni turbo folk lahko pride na lestvice in zmaga na festivalu Melodij morja in sonca. Recept? Visoko intelektualno besedilo ("Izbrala si bom fanta, 'tizga ta velizga', saj brizgalna ta njegova res najlepše brizga."), dve wonderbra blondinki (zajčici Špela + Špela) ter izjava tipa "hudomušno simpatično predstavljamo Slovence. Vsak gre rad od hrama do hrama in spije dobro vino. Črpamo s terena." Hojladrija, harmonika do konca.