Afere 2004

Nova vlada napoveduje, da se bo potrudila, da bo v Slovenijo prišlo dovolj tujega kapitala. Miha Brejc pa je za tuj kapital začel lobirati že med pivovarsko vojno, ki je potekala med belgijskim Interbrewom in Pivovarno Laško. Brejc je bil takrat poslanec v državnem zboru in hkrati eden izmed sedmih slovenskih opazovalcev v evropskem parlamentu. Zanimivo, da so se njegova poslanska vprašanja predsedniku vlade o tem, zakaj se je dovolilo, da se v Sloveniji oblikuje pivovarski monopol, znašla tudi v elektronskem sporočilu, poslanem Toinu Mandersu, evropskemu poslancu, ki je bil takrat član odbora evropskega parlamenta za pravosodje in notranji trg. Zanimivo pa zato, ker je to elektronsko pošto poslala lobistka iz podjetja Praaning Meines Consultancy, ki je v Bruslju lobiralo za belgijski Interbrew. Poleg vprašanj je lobistka še zapisala: "Dr. Brejc vam bo dodatne informacije o tej zadevi posredoval med morebitnim srečanjem v okviru plenarnega zasedanja evropskega parlamenta, ki bo prihodnji teden v Strasbourgu." Nazadnje srečanja med Brejcem in Mandersom sploh ni bilo. Skrb zbujajoče pa je, da je bil naš poslanec v rokah belgijskih lobistov. Brejc naj bi bil torej v tujini lobiral za interese belgijskega Interbrewa, doma pa razlaga, da deluje v slovenskem nacionalnem interesu.

Tudi ko se je iz opazovalca prelevil v poslanca evropskega parlamenta, se je zavzemal bolj za svoje interese kot za interese države, ki jo zastopa. Vsak predstavnik države lahko v tem mandatu prijavi do tri pomočnike, ki so na plačilnem seznamu evropskega parlamenta. Drugače kot pri evropskih poslancih, ki jih plačuje država. Izbira pomočnikov je stvar posameznega poslanca. Vsak izmed pomočnikov sklene pogodbo neposredno z evroposlancem, ta pa ima za njihove plače in stroške na voljo 12.500 evrov na mesec. Miha Brejc je kot svojo pomočnico v Ljubljani zaposlil kar hčerko Bojano Virant, ki je hkrati žena ministra za javno upravo Gregorja Viranta, pisca etičnega kodeksa za vse ministre Janševe vlade. Čeprav v evropskem parlamentu je nekaj poslancev, ki so zaposlili svoje žene, je to bolj izjema kot pravilo. Brejc pa je šel še korak naprej in za pomočnico zaposlil tudi sinovo nekdanje dekle.

Slovenski Watergate

Brane Praznik je bil uradni preiskovalec, ki ga je leta 1994 Slovenska vojska poslala v Kočevsko Reko, da bi raziskal ozadje afere Depala vas. Njegove ugotovitve so bile šokantne, vendar so jih pometli pod preprogo. Med najšokantnejšimi je gotovo ta, da so nekateri pripadniki Morisa, kot trdi Praznik, prisluškovali poslankam in poslancem. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je pod avtom šefa poslanske skupine SNS znašla bomba. Praznik je ugotovil, da alibi, ki ga je Darko Njavro priskrbel svojim pomagačem, ne zdrži: "Pogledal sem, kdo je bil dežurni. To je bil njihov alibi. Vendar so mi fantje, častniki in vojaki, rekli, da zapisano ne drži in da jih takrat ni bilo tam. Za nagrado sta dva fanta napredovala v skladiščnika. Točno tista dva, ki sta dala alibi." Praznik je v Krkovičevem arhivu našel celo zapis prisluha pogovoru med Kopšetom, takratnim predsednikom odbora za obrambo in poslancem SNS, in Zoranom Klemenčičem, sekretarjem tega odbora. Da vse le niso ponarejeni dokumenti, za kar so se Njavro, Krkovič, Krejan in drugi na Vrhniki zelo borili, dokazuje tudi kupljena oprema za zasledovanje: "Imam pa dokumenta, ki dokazujeta, da so v Morisu kupili kamero, monitor, videorekorder, objektiv ... To opremo so vgradili v kombi. Da je to res, so mi povedali v podjetju, kjer so to naredili. Vse skupaj se namreč ni dalo zagnati, če v kombiju ni bilo dveh akumulatorjev. Njavro mi je kasneje rekel, da so kombi z opremo nabavili zato, ker so mislili, da bo kdo vlomil v skladišče," je povedal Praznik. To pričanje je iz današnje perspektive zanimivo, ker je bil takrat Moris edina vojaška enota, ki je bila neposredno podrejena obrambnemu ministru Janezu Janši, danes predsedniku vlade, ki se od početja teh fantov ni nikoli distanciral, celo nagradil jih je s povišanji.

Krvava sled Sove

Zvonimir Vojska je bil star obveščevalec, še iz časov Jugoslavije. Po osamosvojitvi ga je angažirala Sova, postal je njen tajni sodelavec, na zvezi pa ga je imel operativec Sove V. B. iz Kopra. Za Sovo je leta 2000 opravil dva tajna odkupa orožja, ki je bilo ukradeno iz postojnske vojašnice. Januarja 2000 je odkupil singapursko puško SAR 80, ostrostrelsko puško M 76 in avtomatsko puško M 70. Nato je marca opravil še odkup kalašnikovk. Tik preden je prišel v stik z glavnim organizatorjem tatvine so ga aretirali zaradi vpletenosti v umor podjetnika Tilija ob Savi, čeprav je tudi v tem primeru sodeloval s Sovo. Za sodelovanje pri umoru je dobil petnajstletno zaporno kazen. "V. B. je rekel, naj si zadevo podrobneje ogledam. Napotek je bil jasen, da je treba zadevo malo raziskati," je o začetku sodelovanja z organizatorjem ugrabitev in umorov na Savi Jožefom Kovačem povedal Zvonimir Vojska. Kasneje je Sovi sporočil, da je Kovač nevaren: "Saj sem povedal V. B.-ju, pa mi je rekel, da šefi pravijo, da Kovač ne bo nikogar ubil. Da ni tak." Organi pregona so prišli do ugrabiteljev ravno na podlagi Vojskovega pričanja: "Tilija so našli januarja. Ampak kako je umrl, je V. B. zvedel šele od mene, marca. V bifeju Texas na Kozini." Ko se je zadeva na Savi končala, se je začel odkup postojnskega orožja. Kot je povedal Vojska, je hkrati sodeloval s policijo in povedal vse o primeru Tili, ker je sodeloval z V. B.-jem. Tudi 21. marca, ko so ga prijeli, je šel na policijsko postajo v Sežano sam, na nekakšno preverjanje dejstev. Zanimivo, da je bil ravno naslednji dan dogovorjen z glavnim organizatorjem kraje postojnskega orožja: "Seveda je V. B. vedel, saj sem se iz njegovega avtomobila s S.-jem dogovarjal za sestanek s šefom teh, ki so imeli postojnsko orožje. Za 22. marca smo se dogovarjali, da se dobimo v gostilni pri Vodicah, tam proti inštitutu. No, 21. marca so me aretirali zaradi umora." Zanimivo, da ga policija ni prišla niti vprašat, kdo je ukradel orožje v Postojni in kdo ga je prodajal. O zaprtem Matjažu Antonu Žnidarju pa Vojska pravi: "Ta ve in pozna zadevo, tudi orožje je dobil, ampak dobil ga je od preprodajalca, ker si med sabo nekaj dolgujejo. Je žrtveno jagnje."

Razkritje anonimne priče

Mesec pred začetkom sojenja peterici obdolženih poskusa umora novinarja Mira Petka je anonimna priča umaknila svoje izjave. Alen Robar je bil ena najbolj obremenilnih prič v procesu proti Nevenu Koludroviču. Malo pred začetkom sojenja je Robar svoje izjave preklical, češ da so mu jih policisti in tožilci podtaknili: "Ker o zadevi Petek nisem vedel nič, so skonstruirali zgodbo, mi jo povedali in rekli, naj jo povem pred preiskovalnim sodnikom. V zameno so mi ponudili, da grem v program zaščitenih prič, moja kazniva dejanja pa bi se umaknila, bi izginila. Ponudili so mi tudi denarno nagrado v višini 4 milijone SIT." Čeprav so ga kriminalisti nekaj časa varovali 24 ur na dan, čeprav se je preselil v Ljubljano in spremenil številko mobilnega telefona, je začel na novo telefonsko številko prejemati grozilna sporočila. Policija in tožilstvo mu nista mogla zagotoviti anonimnosti: "Na telefon sem dobil SMS-sporočilo, v katerem je bil naveden moj naslov, ki naj bi bil povsem tajen in strogo varovan." Še bolj strah zbujajoča od čudnega plačevanja prič in nezmožnosti zagotavljanja anonimnosti priče je nevarnost, da je Robar govoril resnico o tem, da so ga v pričanje prisilili. Kmalu po tem, ko je razkril, da o primeru Petek ne ve nič, so se njegovi stari grehi znašli pred sodiščem, Robar pa v priporu zaradi njih.

Dvoličnost Janeza Janše

Izbrisani so bili v iztekajočem se letu ena glavnih tem. Politični analitiki celo menijo, da sta Janša in njegov blok na volitvah zmagala ravno zaradi nestrpnih izjav o izbrisanih. Najbolj so bili na udaru izbrisani nekdanji oficirji JLA z argumentom, da tisti, ki so napadli Slovenijo, v njej ne morejo dobiti pravic. Nasprotnikov izbrisanih ni zmotilo niti to, da je med izbrisanimi kar nekaj takih, ki so dokazano sodelovali pri obrambi Slovenije. Hkrati pa je ravno Janez Janša nekaj takih "agresorjev" brez težav zaposlil na visokih položajih v predhodnici današnje Slovenske vojske. Zlasti so bili jezni osamosvojitelji na Vrhniki, ki so imeli neizpodbitne dokaze o delovanju med osamosvojitveno vojno. Tako je M. L. leta 1992 postal častnik vrhniškega oklepnega bataljona, čeprav še ni imel slovenskega državljanstva. Poleg tega je bil med desetdnevno vojno poveljnik tankovske enote, ki se je z Vrhnike prebijala na Brnik. Del te enote se je celo zapletel v boj pri Trzinu, kjer so bili ubiti štirje vojaki JLA in en pripadnik TO. Janša je podpisal tudi odločbo, s katero je nekdanjega oficirja JLA V. P. postavil na položaj pomočnika načelnika republiškega štaba TO za oklepne enote. Tudi ta je prej dobil službo v RŠTO kot državljanstvo. Nekaj "agresorjev", ki jim krivda ni bila nikoli dokazana, je med izbrisanimi. Nekaj "agresorjev", ki jim krivda ni bila nikdar dokazana, pa je dobilo službo na strateških položajih v Slovenski vojski. Odvisno od tega, ali so bili Janši všeč ali ne. Kljub temu je Janša zmagal na referendumu o izbrisanih in na kasnejših volitvah.

Podarjeni tolarji

Slovenci naj bi leta 2007 uvedli skupno evropsko valuto evro. Slovenski tolar bo postal s tem dejanjem del naše kulturne dediščine. Bankovci in kovanci slovenskega tolarja bodo le še poslastica za tiste, ki se ukvarjajo z zbiranjem denarja. Nekateri tolarji pa so že danes numizmatična poslastica. Narodni muzej Slovenije je lani od Zmaga Jelinčiča Pl. kupil zbirko kovancev in bankovcev specimenov. Cena 42 milijonov tolarjev. Muzej je 15 milijonov tolarjev že plačal, potem je bilo plačilo ustavljeno, ker se je takratnemu inšpektorju za varstvo kulturne dediščine Draganu Matiću posel zdel sumljiv, zato je vse skupaj vzela pod drobnogled policija. Jelinčič je namreč bankovce in kovance dobil zastonj. Kot so povedali v tiskarni, je Jelinčič dobil specimene kot "predstavnik slovenskega parlamenta pri Banki Slovenije". Če jih je dobil kot predstavnik parlamenta, je ta zbirka last države. Vendar pa takega predstavnika Banka Slovenije sploh ni imela. "Povabili so me na obisk v London in sem šel - kot avtor tekstov in ne kot poslanec. Povedal sem jim, da pišem knjigo o tem, zato so mi leta 1997 poslali specimene, da bi jih objavil v svoji knjigi, ki sem jo nato izdal leta 1998," je povedal Jelinčič. Postavlja pa se vprašanje, zakaj so morali te specimene sploh kupovati, saj bi bili lahko vsi sporni vzorci bankovcev že od samega začetka v lasti države. Država bi namreč lahko do vzorcev denarja prišla zastonj.

Vojak za notranje zadeve

Najbolj presenetljiva izbira pri imenovanju novih ministrov je izbira Dragutina Mateja za notranjega ministra. Presenetljiva je zaradi tega, ker bo vojak vodil policiste. Poleg tega ima Mate za sabo zelo zoprno afero iz časov, ko je še služboval kot vojaški ataše v Sarajevu, kamor je prišel leta 1996. V javnosti so se leta 1998 pojavili dokumenti, ki govorijo o tem, da je Mate, ko je bil vojaški ataše, pripravljal poročila o bosanskih poslih poslovneža, ki je bil pred tem direktor Voma, Andreja Lovšina. Hkrati so se v njegovih poročilih znašli tudi podatki o tedanjem slovenskem veleposlaniku Dragu Mirošiču. Iz tistega časa so trije dokumenti. V prvem Mate poroča o pogovoru, ki ga je imel z Andrejem Lovšinom. Še spornejši je drugi dokument, ki polkovnika Mateja navaja kot vir podatkov, avtor dokumenta pa je pripadnik obveščevalno-varnostne službe, ki je poročilo napisal po obisku Sarajeva, v njem pa so zasebni podatki o Mirošiču in še nekaterih uslužbencih slovenskega veleposlaništva v Sarajevu. V tretjem dokumentu je Mate naprošen, naj zbere dodatne podatke o Lovšinovih bosanskih poteh. Zaradi teh dokumentov je bil Mate odpoklican. Parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb, ki jo je vodila zdajšnja poslanska SDS Polonca Dobrajc, pa je menila, da so bila pooblastila prekoračena. Takrat je bilo videti, kot da je Mate žrtvovan. Vendar se je kmalu izkazalo, da ni povsem tako. Mate je dobil več kot 10 milijonov tolarjev odškodnine, ko je bil Janša imenovan za obrambnega ministra, pa je bil še povišan. Danes je polkovnik Mate minister za notranje zadeve.