Slovenija 2004

Izbrisani, muslimani in Romi so bili predmet treh osrednjih zgodb o nestrpnosti leta 2004. Vse tri zgodbe se sicer vlečejo že iz preteklosti, a so leta 2004 vsaka po svoje dosegle vrhunec.

Leto se je začelo z muslimani, kar se je vleklo še iz lanskega decembra, ko je MOL sprejel odlok o spremembi prostorskega načrta in tako omogočil postavitev islamskega kulturnega centra v Ljubljani. Ko bi vsaj bilo vse tako preprosto. Že ob sprejetju tega sklepa so se po kuloarjih širile govorice o referendumu, kar je dejansko želel izpeljati Mihael Jarc, mestni svetnik, ki je začel zbirati podpise za razpis referenduma o džamiji. Pravzaprav ne o džamiji, ker bi bilo to že apriori neustavno, temveč o spremembi odloka o prostorskem načrtu za parcelo, kjer naj bi stala džamija. Sebi in svetu je razložil, da ne nasprotuje džamiji (kje pa), temveč gre "na plebiscit s pesmijo na ustih in z mislijo o Sloveniji kot drugi Švici", kot je povedal za Mladino. Muslimanom je predlagal, naj nikar ne gradijo džamije, temveč več molilnic. Kakorkoli - referenduma ni bilo. Mestni svet je zahtevo po razpisu referenduma poslal ustavnemu sodišču, to pa je julija razsodilo, da bi razpis referenduma posegal v versko svobodo muslimanov in s tem kršil ustavo.

Z referendumom o izbrisanih ni bilo tako. Izbrisani so se zapletli v politično kolobocijo, kjer se je žongliralo za volilne glasove. Prepletala sta se tehnični zakon o izbrisanih in zahteva Janeza Janše (še v opoziciji) po ustavnem zakonu, ker bi le tako lahko preprečili referendum, pa se koalicija in vlada nekako nista mogli dogovoriti, kaj naj sploh storita z izbrisanimi. Notranji minister Bohinc je začel izdajati odločbe, s čimer si je prislužil interpelacijo. Aprila je bil referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih, udeležilo se ga je 31,3 odstotka volilnih upravičencev, 94 odstotkov pa jih je glasovalo proti uveljavitvi tehničnega zakona. A tudi to za takratno opozicijo ni bilo dovolj - hotela je še referendum o ustavnem zakonu o izbrisanih. V pol leta je vložila pet pobud za razpis referenduma, a so bile vse zavrnjene, politiki pa so se vse bolj zapletali v pravniško-političnem žargonu. Vsekakor je vprašanje izbrisanih ob menjavi oblasti ostalo nerešeno.

Tretja zgodba o nestrpnosti je zgodba o Romih. Maja so se pri vasi Krka sprli krajani, eden izmed udeležencev prepira je bil huje poškodovan. Dogodek bi sodil v rubriko črna kronika, če ne bi bil poškodovanec Dolenjec slovenskega rodu, domnevni storilec pa Dolenjec romskega rodu. Nastal je vik in krik, "avtohtoni" Dolenjci so trdili, da so ogroženi, Janez Janša je takoj letel v bolnišnico obiskat poškodovanca, vrstila so se zborovanja krajanov, ki so zahtevali varstvo. Sedemindvajsetega maja so pred parlamentom pripravili protest proti Romom. Na protestu je govoril tudi sedanji premier Janez Janša, poleti pa je za Sobotno prilogo dal izjavo, kakršne si sedaj na položaju premiera, upamo, ne bo več dovolil: "Ob nekaterih dogodkih v zadnjem letu je marsikdo upravičeno dobil občutek, da je v Sloveniji nezaželeno biti Slovenec." Ne, ob dogajanju v preteklem letu je marsikdo dobil občutek, da je v Sloveniji nezaželeno biti karkoli drugega kot Slovenec.

Mateja Hrastar

Novo vodstvo RKC

Po sedmih letih je mesto ljubljanskega nadškofa in metropolita zapustil dr. Franc Rode. Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za prefekta kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja v Vatikanu. Rode je tako v svoje varstvo dobil 194.000 redovnikov, skoraj 800.000 redovnic in 52.000 članov kontemplativnih redov, najpozneje v dveh letih pa naj bi dobil še kardinalski naziv in s tem pravico do sodelovanja pri izbiri papeževega naslednika.

Rodetov največji dosežek v času vodenja ljubljanske nadškofije je bila ratifikacija meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem, ki ga je označil za uspeh cerkve in države. Verouka mu v šole ni uspelo vpeljati, čeprav je to kot glavni cilj napovedal že na dan imenovanja za ljubljanskega nadškofa. Z ostrimi nastopi je od cerkve odvračal številne vernike, to je pokazal tudi občuten upad deleža slovenskih katolikov z 71 odstotkov leta 1991 na 58 odstotkov ob zadnjem popisu leta 2002. Rode je o točnosti popisa sicer podvomil, češ da naj bi se pri zbiranju podatkov dogajale manipulacije, in dodal, da bolj verjame uradnim cerkvenim podatkom, ki govorijo o 81 odstotkih krščenih Slovencev.

Takoj po Rodetovem odhodu aprila 2004 so se v javnosti začela ugibanja o možnem nasledniku. Mediji so med najverjetnejše kandidate uvrstili profesorja dr. Antona Stresa, rektorja ljubljanskega semenišča Antona Slabeta in nuncija v Ukrajini Ivana Jurkoviča, a so se pri vseh treh krepko ušteli. Konec oktobra je apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello v dvorani Škofijskega dvorca oznanil, da je papež za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval pomožnega škofa, pevca in strastnega gobarja Alojza Urana. To imenovanje je pomenilo popolno presenečenje celo za navadno dobro obveščene klerike. Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar je novico sprejel z zanosom in s prisrčnimi besedami, Rode pa je dal javnosti vedeti, da izbira Svetega sedeža ni po njegovem okusu. Na slovesni umestitvi v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je svojemu nasledniku prerokoval, da bo "najbolj ljubljen in najbolj osovražen" na Slovenskem, da bo "kamen spotike" in predmet nasprotovanja, saj bodo na dan prišli "vsi zgodovinski antagonizmi", "vsa miselna razhajanja" v slovenskem narodu. Uran je že s svojo prvo izjavo za TV, češ da se ne bo ukvarjal s preganjanjem teme, ampak da bo prižigal luč, jasno nakazal, da bo cerkveno občestvo vodil precej drugače, kot ga je Rode.

Urša Matos

Odpuščanje tekstilnih delavcev

Slovenije po vstopu v EU, ko se je sprostil evropski trg delovne sile, niso množično preplavili boljšega zaslužka željni delavci iz vzhodne Evrope, kot so nekateri napovedovali pred 1. majem. Kljub temu je za slovenskimi delavci naporno leto, ki ga je najbrž še najbolj zaznamoval val odpuščanja. Na udaru sta bili predvsem tekstilna in obutvena industrija, ki ju poleg splošne krize v panogi pestita tudi izguba jugoslovanskih trgov in prepočasno odzivanje na spremembe. Tekstilna panoga, kjer je bilo doslej zaposlenih okoli 25.000 delavcev, je najmanj rentabilna panoga slovenske predelovalne industrije, tovarnam, ki s svojimi proizvodi poceni izdelkom z Vzhoda niti približno ne morejo konkurirati, pa zato kar naprej pretijo stečaji. Septembra so proizvodnjo ustavili v Alpininem obratu na Colu. Na zavod za zaposlovanje je moralo 130 delavcev. Novembra je šla v stečaj Tekstilna tovarna Prebold, kjer je bilo nekdaj zaposlenih 1600 ljudi. Brez dela je ostalo še zadnjih 213 zaposlenih. Planika, ki je en stečaj že preživela, je konec novembra znova napovedala stečaj. Brez dela je takoj ostalo 250 ljudi, preostalih 430 zaposlenih je delo obdržalo do novega leta. Odpuščal je Novoteks, v težkem položaju je Jutranjka, zmanjševanje števila zaposlenih in selitve proizvodnje so napovedali v Kometu, Lisci, Labodu, Tekstini. Glede na to, da se bo januarja dodatno sprostil uvoz iz Kitajske, ki je največja proizvajalka oblačil in obutve na svetu, tudi obeti niso najboljši.

Sicer pa leta 2003 proizvodnje niso ustavljale le ekonomsko neuspešne tovarne. Februarja so ameriški lastniki Tobačne Ljubljana sporočili, da bodo proizvodnjo iz tovarne, ki je obratovala 130 let, takoj po vstopu Slovenije v EU preselili v tujino, kjer bodo stroški nižji. Čeprav se je o takšni potezi lastnikov ugibalo že dlje časa, je odločitev presenetila. Predvsem zato, ker je Tobačna Ljubljana prinašala dobiček. Lastniki so se torej za selitev proizvodnje odločili izključno zaradi želje po še večjem dobičku. Zaradi logike kapitalizma so odpustili 260 predvsem starejših fizičnih delavcev.

Leto je zaznamovala še pobuda, da bi delovni čas s sedanjih 40 ur na teden podaljšali na 42,5 ure na teden, kar bi pomenilo, da bi morali delati pol ure več na dan ali 120 ur več na leto. Oče te zamisli, predsednik uprave družbe Kolektor Group Idrija Stojan Petrič, ki mu je prikimalo tudi nekaj drugih menedžerjev, je pobudo utemeljil s tem, da bi podjetje z daljšim delavnikom povečalo delovno učinkovitost, da bi laže dobilo nove posle in laže obdržalo delovna mesta. Drugi so v tem videli zgolj Petričevo nakano, da bi država Kolektor oprostila plačila prispevkov. Uprli so se tudi sindikalisti in odpor utemeljili s tem, da bodo delavci preobremenjeni in da bo zato več bolniških odsotnosti z dela in invalidskih upokojitev, ki bodo obremenile zdravstveno in pokojninsko blagajno. Sicer pa je tudi ministrstvo za delo sporočilo, da podlage za podaljšanje delovnega časa ni.

Vanja Pirc

Posledice vstopa v EU

Kljub vsemu teoretiziranju o tem, kaj Sloveniji prinaša vstop v EU, se je marsikdo posledic vstopa zavedel šele po 1. maju. To velja predvsem za nekatera podjetja, ki so imela sicer precej časa za priprave, šele po skoku v Evropo pa so dokončno ugotovila, da jim po novih pravilih ne bo lahko poslovati, tudi zato, ker nanje niso bila najbolje pripravljena. Eno takšnih podjetij je ajdovski proizvajalec brezalkoholnih pijač Fructal, ki je leto začel z optimističnimi napovedmi, v prvih devetih mesecih pa je pridelal že 637 milijonov tolarjev izgube. Optimistični načrti so bili očitno pretirani. Pa ne le zaradi močne konkurence na trgu EU, temveč predvsem zaradi spremenjenih prodajnih možnosti na trgih nekdanje Jugoslavije, ki so Fructalovi glavni trgi. Problematične so postale zlasti visoke carine, ki so po 1. maju najbolj prizadele poslovanje z BiH. Občuten upad prodaje je Fructal doživel tudi na trgu Srbije in Črne gore, kjer mu jo je zagodla afera z borovničevim sokom, ki so ga Srbi razglasili za radioaktivnega, čeprav je ustrezal evropskim standardom, pa tudi domača konkurenca. Slabi rezultati so seveda terjali za marsikoga nepričakovane ukrepe. Fructal je vnovič v zelo kratkem času zamenjal vodstvo. Novi predsednik uprave Miran Božič je priznal, da so na slabše poslovanje vplivale tudi nekatere pretekle odločitve, "ki niso pripomogle, da bi bil Fructal bolje pripravljen na poslovanje po vstopu Slovenije v EU". Posledice novih razmer so čutili tudi delavci. V Fructalu so se odločili del proizvodnje preseliti v Makedonijo, kjer bodo stroški nižji. Zaradi tega so zaprli obrat na Duplici pri Kamniku, kjer je brez dela ostalo 50 delavcev.

Vsa podjetja pa pri vstopu v Evropo seveda niso imela težav. Nasprotno, nekatera so doživela zgodbo o uspehu. Letos je cvetel predvsem turistični posel, s katerim naj bi bila Slovenija zaslužila okrog 1,2 milijarde evrov. Precejšnje zasluge za povečano število turistov ima seveda poceni letalski prevoznik EasyJet, ki je s 1. majem vzpostavil povezavo med brniškim letališčem in Londonom, konec novembra pa še z Berlinom, s čimer je postala Slovenija zanimivejša tudi za zapravljivejše Evropejce. Ljubljano so tako že maja preplavili prvi razigrani angleški turisti, do novembra je iz Londona priletelo že več kot 13.000 ljudi. Zaradi EasyJetovih uspehov pa si roke manejo tudi na Aerodromu Ljubljana, kjer pravijo, da je letališče danes komajda še dovolj veliko za sedanji obseg potnikov. Od januarja do novembra so imeli dobrih 11 odstotkov več premikov letal in več kot 11 odstotkov več potnikov kot v enakem obdobju lani. Temu primerni so tudi finančni podatki aerodroma. V prvem polletju je imel 2,49 milijarde tolarjev prihodkov iz poslovanja, to je 11,5 odstotka več kot v enakem obdobju lani. V prvi polovici leta se je zvišal tudi čisti dobiček, in to za 6,3 odstotka, na 732 milijonov tolarjev.

Vanja Pirc

Partijske turbulence

Domače politično prizorišče so najbolj zaznamovali odhod SLS iz vladne koalicije in parlamentarne volitve. Ker so poslanci SLS zaradi neustreznega reševanja vprašanja t. i. izbrisanih podprli interpelacijo zoper notranjega ministra Rada Bohinca, je premier Anton Rop v začetku aprila prekinil koalicijsko pogodbo s SLS, čemu so sledile odstopne izjave vseh treh ministrov ljudske stranke. Rop je izpraznjena mesta sicer dokaj hitro zapolnil, a prave težave so se šele začele. Na junijskih evrovolitvah zmage ni slavila skupna lista LDS in Desusa, pač pa precej nepričakovano Bajukova NSi, ki je dobila največji odstotek glasov in s tem dve poslanski mesti v evropskem parlamentu. Bistveno slabše jo je odnesla Podobnikova SLS, saj za evroposlanca ni bil izvoljen noben od njenih kandidatov, niti nosilec liste in nekdanji predsednik stranke Franci But.

Presenečenje so prinesle tudi domače parlamentarne volitve. SDS je skoraj podvojila izid iz leta 2000 in gladko premagala LDS. Mandatar nove vlade je postal Janez Janša, vladno koalicijo pa so sestavili SDS, NSi, SLS in Desus, ki je na volitvah za las prestopil parlamentarni prag. Za vstop v vlado je navijal tudi predsednik ZLSD Borut Pahor, vendar za to v stranki ni dobil podpore. Poleg LDS je v opoziciji ostala še Jelinčičeva SNS. Zaradi precej povprečnega izida SLS pa je iz parlamenta izpadel predsednik stranke in nekdanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik. Za tolažbo je v novi vladi dobil funkcijo ministra za okolje in prostor.

V LDS so se težave začele nakazovati že pred parlamentarnimi volitvami, ko je zunanji minister Dimitrij Rupel skupaj s somišljeniki ustanovil Zbor za republiko, bil nato z ministrskega položaja razrešen, med poletnimi počitnicami pa je iz LDS prestopil v SDS. Dan pred državnozborskimi volitvami je liberalne vrste zapustil še predsednik sveta LDS in dolgoletni generalni sekretar stranke Gregor Golobič in se umaknil v gospodarstvo. Liberalci so na volitvah zbrali skoraj 40 odstotkov manj glasov kot leta 2000 in bili tako brez dvoma največji poraženci. V stranki so poldrugi mesec porabili za pripravo 33-stranske analize poraza, med napake pa so uvrstili tudi nakup vladnega letala, premalo domišljen odnos do medijev, napačno oceno pomena vztrajanja pri ustreznem načinu reševanja vprašanja izbrisanih, neodločnost pri nekaterih kadrovskih zamenjavah in neustrezno izbran čas za predstavitev odgovorov na interpelacijo o delu vlade, ki sta jo med poletnimi počitnicami vložili takrat še opozicijski SDS in NSi. Na seji sveta LDS se je za vstop v Janševo vlado zavzel le poslanec in predsednik LDS Zagorje Matjaž Švagan, ki je zaradi volilnega poraza zahteval tudi Ropov odstop s položaja predsednika stranke. Toda na prvem povolilnem kongresu LDS na Bledu je bil Rop, ki je bil edini kandidat, ponovno izvoljen za predsednika stranke. Še več. Uspelo mu je ustoličiti sebi lojalno ekipo petih podpredsednikov. Rop naj bi stranko vodil do lokalnih volitev konec leta 2006, nato naj bi na kongresu znova volili vse organe stranke.

Leto ni bilo težavno le za LDS, pač pa tudi za Stranko mladih Slovenije. Zaradi predloga, naj bi bila nosilka liste za evrovolitve nekdanja tiskovna predstavnica SDS Alenka Paulin, se je stranka razklala na dvoje. Kmalu za tem je dobršen del vodstva skupaj z večino poslancev zapustil SMS in ustanovil novo stranko, Aktivno Slovenijo. Toda ne SMS ne AS nista prestopili parlamentarnega praga, zaradi česar je po volitvah s položaja predsednika SMS odstopil Dominik S. Černjak.

Urša Matos

zgodbe o regijah

Eden izmed glavnih ciljev vlade, ki je izgubila na jesenskih volitvah, je bila regionalizacija Slovenije. Tako je bilo vsaj zapisano v koalicijski pogodbi. Slovenija je pač dežela številnih občin, a hkrati dežela, kjer oblast še ni znala ustanoviti pokrajin, upravnih tvorb, ki naj bi državo decentralizirale, na lokalno raven prenesle nekatere izvršilne funkcije države in hkrati uravnotežile razvoj. A z regijami ni bilo nič, ministru Bohincu, ki je smelo obljubljal uresničitev koalicijske obveznosti, v parlamentu ni uspelo. Zalomilo se je v ustavni komisiji, kjer se poslanci niso znali dogovoriti, kako naj bi se ustanavljale regije, ali naj bi jih določila država ali naj bi nastale na pobudo lokalnih struktur. Politika prav tako ni našla konsenza, koliko regij naj bi sploh imela Slovenija. V delovnem predlogu ministrstvo za notranje zadeve razmišlja o členitvi na šest, osem ali dvanajst regiji, različne slovenske občine pa so v parlament poslale svoje predloge, po katerih bi se Slovenija razdelila še na več pokrajinskih enot. Novi minister za regionalizem Ivan Žagar je na zaslišanju pred parlamentarnim odborom priznal, da se z ustanavljanjem pokrajin mudi in da država ne more čakati še en mandat.

Poleg političnih zagat, lokalpatriotizma in strokovnih napak pri ustanavljanju upravnih enot je leto 2004 prineslo tudi bizarno zgodbo o vseslovenskem povezovanju. Riccardo Illy je slovenske politike večkrat "presenetil" s predlogom, da bi skupaj z Avstrijo ustanovili superregijo, ki naj bi zajemala avstrijsko Koroško, Furlanijo - Julijsko krajino ter dele Hrvaške in Slovenije. Slovenski vladi zamisel ni bila najbolj všeč, njen diplomatski molk pa je prekinil Zbor za republiko, ki je udarec vrnil s pobudo o ustanovitvi vseslovenske evroregije. Takšne, ki bi imela za glavno mesto Ljubljano in bi svoje ozemlje razširila čez meje slovenske države, vse tja do etničnih mej slovenskega naroda. Torej tudi v Avstrijo in Italijo. Eden izmed predlogov za ime zedinjene Slovenije je bil Karantanija.

Pomembnejša novica je sredi leta prišla iz Bruslja. Slovenija naj bi bila v povprečju preveč razvita in zato po letu 2007 ne bi mogla kandidirati za sredstva iz strukturnih skladov. Predvidevanja so bila plod proračunske simulacije, ki so jo opravili v Bruslju. Slovenci so se seveda odločno odzvali, Slovenija naj bi se z EU pogajala o oblikovanju dveh ali celo treh statističnih regij in ne samo ene, ki bi "umetno dvignila" razvitost Slovenije. Nova vlada mnenja ni spremenila, tudi minister Žagar je povedal, da bi morali Evropo prepričati, da Slovenijo razdeli na tri statistične regije.

In še nekaj, ne slovenske upravne, ne superregije in ne bruseljske statistične regije med seboj niso neposredno povezane. Pri prvih gre za upravno razdelitev Slovenije, pri drugih za medregijsko povezovanje, pri tretjih za metodologijo razdeljevanja evropskih razvojnih sredstev. A vseeno velja ugotovitev, da je tudi zaradi nespretne politike, ki se kaže v vseh treh regijskih zgodbah, Slovenija neenakomerno razvita in okorno centralizirana.

Jure Trampuš

Slovensko-hrvaški odnosi

Nove vlade, stari odnosi, bi lahko dejali za tradicionalno incidentne odnose na morski meji med Hrvaško in Slovenijo v Piranskem zalivu. Obe vladi, slovenska in hrvaška, zatrjujeta, da so odnosi med sosednjima državama več kot dobri. Slovenija pa vseskozi neomajno podpira približevanje Hrvaške EU. Vendar mejni spor v Piranskem zalivu še vedno ostaja gordijski vozel. Razmejitev Piranskega zaliva ali Savudrijske vale, kot so Hrvatje preimenovali domnevno svoj del Piranskega zaliva, ni nič bližje, kot je bila v preteklosti. Podobno kot zadnjih nekaj poletij so se ob začetku turistične sezone začeli ribiški incidenti. Ribiške barke obeh držav so skoraj vsak dan prečkale uradno še nedoločeno mejno črto in lovile ribe v hrvaških ali slovenskih ozemeljskih vodah. V tem ribiškem spopadu so dejavno sodelovala slovenska in hrvaška policijska plovila, ki so ribiče, pa tudi policiste sosednje države opozarjala, da so v ozemeljskih vodah ene ali druge države. V začetku oktobra naj bi v bližino Savudrije priplula celo hrvaška vojaška ladja Šolta, vendar je Hrvaška zanikala njen vstop v Piranski zaliv. Opravljala naj bi samo nadzor ob hrvaški severni istrski obali. Eden glavnih razlogov za ponovne ribiške incidente je med drugim prekinitev začasnega ribolovnega režima, saj ga državi po vstopu Slovenije v EU nista podaljšali. Slovensko ribištvo je po majskem vstopu v EU prešlo v pristojnost EU, ta pa še vedno preučuje, ali je slovensko-hrvaški ribiški sporazum sploh skladen z evropskimi normami.

Najodmevnejši slovensko-hrvaško obmejni incident se ni zgodil na morju, temveč pri mejnem prehodu Sečovlje. Hrvaška policija je 22. septembra aretirala nekdanja poslanca SLS v državnem zboru Janeza Podobnika, sedanjega ministra za okolje in prostor, in Ivana Božiča ter skupinico somišljenikov, v kateri je bil tudi Podobnikov brat Marjan. Aretirani so pred tem sadili lipo pri hiši tako imenovanega borca za južno mejo Joška Jorasa, ki je za zdaj onstran mejne črte, torej na hrvaški strani. Zaradi grobega posredovanja proti slovenskemu poslancu je vlada premiera Antona Ropa Hrvaško opozorila, da ne bo več podpirala njenega pristopanja k EU, tedanji zunanji minister Ivo Vajgl pa je Zagrebu predlagal sklenitev sporazuma o izogibanju incidentom. Po državnozborskih volitvah se je v Sloveniji zamenjala vladajoča garnitura, vendar brez večjega vpliva na mejna vprašanja. Hrvaška, pa tudi Slovenija bosta, kot vse kaže, mejne spore morali reševati s pomočjo neodvisne arbitraže. Vendar bo najprej potrebno soglasje, kdo naj bi sploh bil najprimernejši "arbiter". Nova vladna koalicija v Sloveniji je v koalicijski pogodbi navedla upoštevanje zgodovinskih dejstev in okoliščin, to pa pomeni zavzemanje za celovitost Piranskega zaliva. Prav tako naj bi se sporni zaselki na levem bregu Dragonje, kjer prebiva tudi Joško Joras, do dokončnega sporazuma šteli za slovenske.

Gergor Cerar