žur / Novi prijatelji

Preprost bež karton z vabilom za novoletni sprejem za novinarje in urednike so podpisali tako predsednik Republike Slovenije, predsednik državnega zbora Republike Slovenije in predsednik vlade Republike Slovenije, kar je po svoje navdušujoče. Po desetletju, ko so naši sprti patriarhi s steklinasto ihto organizirali ne samo različne proslave najrazličnejših dnevov državnosti, temveč tudi izpostavljeno ločene pasje procesije ob nemalo bornejših datumih, je očitno zapihljal neki nov veter. Sta se Janez in Janez, o katerih se šušlja s čedalje bolj presunljivo romantičnimi pridevniki, odločila končno outirati svojo malo zasebno ljubezensko zgodbo in kot kuliso povabila še Frenka? Kakorkoli, temu novokomponovanemu sozvočju je bilo vsekakor ganljivo prisostvovati: ne zgolj na račun davkoplačevalskega denarja, ki so ga v razmerju enega krovnega banketa proti trem posameznim nedvomno prihranili, temveč tudi na račun sveže složnosti, ki je očitno začela prevevati vrhuško.

Naključje je hotelo, da sem prej cel dan prebiral prisrčen How To Lose Friends And Alienate People, v katerem je Toby Young kot britanski postrežček Vanity Faira popisal svoj ponižujoči spust v pekel bede in presenetljivo malo blišča manhattanske smetane. Velik del knjige je posvečen grozljivim opisom totalnega sramu in degradacije, ki navadnega človeka redno doletava ob rinjenju na seznam povabljencev zabav newyorške trendsetterske A-liste, pred vrati ljubljanskega Narodnega muzeja pa ni za žametno vrvjo v sredo zvečer stal niti en same clipboard-nacist, ki bi kot Kerber na steroidih pazil, kdo sme noter in kdo ne. V hram narodove zgodovinske zapuščine je smel vstopiti kdorkoli. Po eni strani je domača krakhozijska sproščenost v teh zadevah seveda še kako pohvalna, upajmo pa, da ne gre tudi za kakršenkoli odraz prepričanja organizatorjev, da je lahko pri nas kdorkoli novinar.

Znotraj nabito poln atrij, agresivna osvetlitev, zven, kot če bi mravljišče priklopili na bilijonmegavatne zvočnike. Sipe, kalčki, razhudniki. Mnogo riževih kroglic. Večino sarkofagov in drevakov so pridno odstranili, vsega pač ni bilo mogoče: temnosivi kamniti nagrobni oltarji iz prvega in drugega stoletja našega štetja, ki so bili po stranskih hodnikih razpostavljeni blizu miz s pojedino, so bili za vsak primer raje opremljeni vsak s svojim napisom PROSIM; NE ODLAGAJ KOZARCEV! Za disleksike in okorele pijance je bilo navodilo opremljeno tudi z ljubko barvno ilustracijo, dva kozarca z ledom in najbrž rakijo, čeznju pomenljiva rdeča črta.

Trio Fantastikus (očitno je, da je Frenk Stampel, ostali dve vlogi nista tako jasno razmejeni) nas ni pustil dolgo čakati. Janez, Frenk in Drni so hkrati strumno ter benevolentno vkorakali med mirujoče base in bobne na odru, prvi pa je spregovoril Janez, ki mu je tako tudi pripadla čast najmarkantnejše strnitve preteklega leta. Dejal je, da se je v stari državi včasih reklo, da je bilo leto ali jubilejno ali katastrofalno, ponavadi oboje skupaj, za nas pa je bilo preteklih 365 dni napornih, zanimivih in pomembnih. Ob tej priložnosti nam je (pravzaprav sam sebi) zaželel "pravično ošiljena peresa" in v začetku mandata nekaj prizanesljivosti, sploh pa, da bi bilo leto mirno, vendar ne tako mirno, da bi nas prikrajšalo za vse tiste impulze in priložnosti, ki delajo življenje bogato in zanimivo.

Ljubko. Naslednji je spregovoril Frenk in grobno tišino je zamenjalo nesramno glasno mrmranje, pa je škoda, ko je imel pa največji zaslužkar med parlamentarci povedati toliko lepih misli o praznikih, ki so čas, da se družimo. Na koncu je nekaj malega vendarle primaknil tudi Drni. Po njegovem je za nami naporno leto, v katerem smo bili drug z drugim včasih zadovoljni bolj in včasih manj, kar je tudi normalno, je pa dejstvo, da je naše novinarsko delo blazno pomembno in odgovorno.

Takoj po teh preprosto razorujočih spodbudnicah so en tak božični Drni, en tak adventni Janez in en tak novoletni Frenk družno sestopili vsak po svoj kozarček, objektivom obvladaško pokazali bisere, korajžno zajeli sapo in stopili med cenjene povabljence. Res sicer, da vsak v svoj ločeni adulacijski krožek, pa to niti ne zato, ker ne bi bili novi najboljši prijatelji, temveč zato, ker se je za njihove saharinske ministracije trgalo toliko različne smetane. Premier je zakoračil v kremplje Anje Rebek, predsednik v objem Antona Rousa, dobri doktor z Vrhnike pa proti celi verigi hrepeneče stegujočih se ročic z zlatimi urami. Glede na to, kako blazno prezaposlen gospod je novi predsednik državnega zbora, kadar je treba iskati termin za dodatno razjasnitev njegovih resnično svežih izjav o budističnih lončkih, na katere nočejo scati niti psi, je fascinantno, kako sproščeno in vneto se mu je ljubilo s publicistično srenjo skupaj kimati in izmenjevati truizme na tovrstni čajanki.

Večer je počasi padel v svoj do konca nespremenjeni zibajoči ritem. V purpurno zavita Alenka Godec je pela A Sentimental Journey in sentimentalno popotovanje je to vsekakor tudi bilo. Vsakemu svoje: Drni se je skušal čim bolj neopazno pomikati proti izhodu, Janezu se je upajoče vsiljeval nov pušeljc mladih novinark s šokantimi dekolteji, meni se je rigalo po hrenu. Daleč največ skrbi in pozornosti je večina novinarskih kolegov v medsebojnih debatah namenila Drnijevemu počutju: ali nas bo, preden dokončno ponikne, s svojo prisotnostjo vendarle obdaroval celih dvajset minut in ali mu bodo strežnice po tej uničujoči izkušnji z žurnalistično sodrgo znale namešati ustrezno poživljajočo kopel in dovolj učinkovite žajbljeve obkladke. Ker je prispeval za del hrane, naj ginjeno pretiravam in zapišem, da je vsega skupaj na prizorišču herojsko prisiljeno mežikal skoraj celo uro.

Poleg tega so skušali po dveh kozarcih vina mnogi pomenljiv spin nalepiti vrstnemu redu govornikov. Žal je bilo tudi njim docela jasno, da jih ne bo nobena teorija zarote pripeljala do eureke, po četrtem kozarcu pa jim je postalo izrazito vseeno. Novinarji so nasploh ena boljših družb, kadar so pijani. Nekje sredi šestega kozarca so začeli moški fantazirati, da bi veljalo morda vlomiti v muzejsko klet in s sabo domov odnesti kakšno manjšo mumijo, a John Updike nasploh pravi, da je osnovno merilo vsakega dobrega žura to, kako totalno se ga nalijejo ženske. To je bil torej sijajen žur: dame so se na veliko razgovorile o svoji barvi (ene so čustveno oznanjale, da je bil deda partizan in da so od peta do glave rdeče, druge so se hecale, da so črne), ob mizi z melono in burekom je prišlo celo do kakšnega črnožolčnega brizga. "Ogabno, odurno je gledati, kako se slinijo!" je razkačeno sopihajoč bentila ena izmed kolegic: "Prav nalašč sem se postavila ob Janšev krožek in poslušala, kaj mu polagajo na dušo! 'Dober večer, gospod premier, nisem vam še imel priložnosti čestitati, skrajni čas je bil za zamenjavo ...' Kako so se mu prilizovali, fuj, in to tisti najbolj rdeči pisuni, kar si jih lahko sploh zamisliš. Tof, Tof mu je lezel v rit, za božjo voljo, pa je bil vedno bolj kučanovski od Kučana! Neverjetno. Po mojem imam jaz več spoštovanja do Janše kot vsi oni skupaj, pa ga ne morem videti živega in bi ga takoj utopila v žlici vode."

Novi premier se ni pritoževal in je od Tria Fantastikus pridno in družabno ostal najdalj, skoraj do pozne ure, ko je začelo oskrbno osebje z miz masovno odnašati izpraznjene pladnje.