Novi kmetje

V času, ko gre skoraj vsak dan ta ali ona tovarna v stečaj, zdaj je na udaru slovenska tekstilna industrija, se ljudje, ki ostanejo brez dela, začnejo spraševati, kako do novih služb. Ena od možnih priložnosti je kmetovanje, vsaj za nekatere. Lahko si pogledamo, kako si je zelo donosen posel organiziral Jože Hobič, kmetovalec iz Nemške Loke pri Kočevju. Vse skupaj se je sicer začelo pred več kot 20 leti, ko se je Hobič po končanem študiju odločil za kmetovanje. Ker je takratna oblast hotela na Kočevskem vsa neproduktivna zemljišča spet obdelati, je Hobič tako dobil v najem 225 ha zemljišča za dobo 99 let. Združeno kmetijsko gozdno gospodarstvo se je losalo dokaj velikih površin. Menda pa je bilo veliko gozdnih površin oziroma kmetijskih površin zaraščenih z gozdom.

Da bi razumeli vso zgodbo je treba najprej pogledati, kaj se je dogajalo v zgodovini. Veliko ljudi iz Kočevske se je preselilo v Ameriko, nekaj pa tudi v Posavje. Za njimi so ostale kmetijske površine, ki jih ni nihče več obdeloval. Tako so se v več kot petdesetih letih gozdne površine podvojile. Tako, da je danes na Kočevskem okoli 65.000 ha gozda. Te površine je potem prejšnja oblast oddajala. No nekateri, med njimi tudi Jože Hobič, pa so se lotili ekstezivnega kmetijstva: "Po študiju me je profesor napotil sem. Odločili smo se za Nemško loko. Dobili smo zemljo v najem, vendar samo slabe površine. Dobrih površin, ki so krvna baza za zimsko prehrano, pa malo. Dobrih površin, ki so pogoj, koliko drugih površin in koliko živali lahko sploh imaš, pa malo."

Sekanje gozdov

Hobič je dobil 225 ha površin. Nekaj v Nemški Loki, ostalo pa v Beli krajini. "Dobre površine imam v Metliki, kar je 45 minut vožnje v eno stran s traktorjem. To predstavlja velik strošek, ampak to je edina možnost, če hočem ekstenzivno obdelovati ostale površine," pravi danes Hobič in dodaja, "Ta problem na začetku ni bil tako izrazit, saj vsak začne po malo in se potem začneš razvijati in večati, ko dobiš izkušnje, znanje, povečaš mašinerijo, povečaš število živali..."

Naši neuradni viri pa nam pravijo, da je bilo najprej precej "subvencij", ki jih dala kar narava sama. Kot so nam povedali domačini, se je veliko najemnikov odločilo za posek gozdov, ki so ga dobili v zakup, les so prodali, večina pa zemljišč potem niso obdelovali, tako da je ponekod spet zrasel gozd. Čeprav najemniki govorijo, da pravega gozda ni bilo, pa lahko iz izjav Hobiča razumemo, da so nekaj lesa vseeno prodali: "Gozdov ni bilo. Meni so dovolili sekati, vendar nisem smel prodajati, pa nisem sekal. Če sem kaj posekal, so mi pa zaplenili kamion. Tu niso bili nikakršni gozdovi. Eni fantje so malo več drv izsekali, vendar je bil to najslabši les, za iverko. Gozdov nismo nikoli dobili. Če bi imel gozdove, bi moral gospodariti po gozdno gospodarskem načrtu, ki ti ga zavod za gozdove predpiše. Nam so dali zemljo brez gozda," nam je povedal Hobič o starih posekih. Tamkajšnji prebivalci so nam povedali, da posekanega ni bilo tako malo kot želijo povedati najemniki. Dobro poučeni Kočevarji vedo povedati, da je v tem času žaga v Starem Logu delala s polno paro. Med lastniki te žage in najemniki zemljišč pa naj bi obstajale močne povezave. Kot kaže današnja slike te iste žage, pa lahko rečemo, da posel ne gre več tako dobro. Dokaj nova žaga namreč stoji. Sekanje pa le ni bilo tako majhno, saj so ga opazili tudi gozdarski inšpektorji. Zadeva je prišla celo na sodišče, kjer pa so najemniki imeli srečo, da so bili gozdnogospodarski načrti neažurni. V naravi je bil gozd, v načrtih pa ne. Danes so stvari malo drugačne: "Zadnje časa mi sekamo, vendar z gozdarskimi strojem, ki vse zmelje. Največ je leske, črnega trna, gloga, breze... Če se bo naredila toplotna postaja nasekancev v Kočevju, da bomo poskušali unovčiti in delati sekance. Če ne narediš ograje in živali noter, potem nisi nič naredil, ker bo spet zraslo samo še bolj gosto," pravi Hobič. Najbrž je danes res manj sekanja kot v začetku devetdesetih, ker so glavnino že posekali. Kljub temu pa smo iz zavoda za gozdove dobili podatek, da so najemniki zemljišč na Kočevskem od 1998 do 2003 posekali 37.000 m3 lesa. Če uporabimo grobo oceno in malo zaokrožimo navzdol, da so kubik lesa srednje kvalitete prodali za 10.000 tolarjev, lahko izračunamo, da so najemniki zemljišč s prodajo lesa v teh petih letih zaslužili 370 milijonov tolarjev.

Ovce in novce

Hobič pa je z večanjem svoje kmetije dobival vedno več nasprotnikov. Predvsem naravovarstvenikov, ki so se zavzemali za ohranitev gozdov in medvedov. Gozdni strokovnjaki celo pravijo, da z zaraščanjem ni nič narobe, ker zaraščajo samo tiste površine, ki se jih ne splača obdelovati, ali zaradi terena ali zaradi odmaknjenosti. Zato naj bi bila politika subvencioniranja, samo zato, da površine ne zaraščajo, enaka scanju v veter. Prej ali slej bodo nerentabilne površine spet zarasle.

Hobič pa je prvi na Kočevskem začel z ekstenzivno ovčerejo. Za to je dobival tudi take ali drugačne državne pomoči: "Subvencije smo začeli dobivati s približevanjem v EU. Prej tega nismo imeli. Prej smo lahko dali vse ovce v državno rezervo za pet let, pa so nam nekaj plačali. To je lahko delal vsak. Ne samo mi na Kočevskem," pravi Hobič. No Hobič ni govorili o številkah, zato smo povprašali uradne institucije, koliko subvencij in ostalih denarnih plačil je dobil Hobič. Na ministrstvu za kmetijstvo so nam povedali: "Iz Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja so nam sporočili, da je Jože Hobič prejel naslednje subvencije, in sicer za leto 2001 je dobil neposredna plačila v vrednosti 5.692.363,25 SIT, v letu 2002 je prejel neposredna plačila v vrednosti 9.017.706,95 SIT in v letu 2003 je dobil 11.006.271,13 SIT neposrednih plačil in ekstentifikacijsko premijo 36.600,00 SIT." V treh letih je torej dobil 25.752.941,33 tolarjev subvencij, neposrednih plačil ali ekstentifikacijskih premij. Kakorkoli jih imenujemo, je to precej velika številka za enega kmetovalca.

Čeprav naj bi bila za ovčerejo na Kočevskem kriva stroka, je bila to odločitev, da se na področju velikih zveri začne z ovčerejo, politična. Medved recimo na govedu sploh ne dela nikakršne škode. "Meni očitajo, da prej ni bilo problema z medvedi, dokler nisem prišel jaz z ovcami. In potem izpeljejo naprej, da je bil medved prej kot ovce, zakaj bi morali medveda ubijati. To so zame nehumane izjave, pravzaprav izjave proti človeštvu. Če tako gledamo, potem lahko pridemo, da je medved hodil tudi preden je nastala Ljubljana. Zakaj pa ne pustimo, da medvedi hodijo po Ljubljani. Na tem področju moramo gledati, da ohranimo medveda, ampak tudi človeka. Ti isti ljudje, pa bi potem radi imeli lepo obdelane njive, ko gredo za vikend ven iz Ljubljane," o svoji vlogi pri sporu ovce-medved govori Hobič. Čeprav zadnje čase ni več toliko pozivov k odstrelu medveda, pa Hobič pravi, da se škoda, ki jo potem pokriva država, še vedno raste. Nasprotniki ovčereje na kočevskem pravijo, da se ovčerejcem bolj splača, če mu ovco pokonča neka divja zver, kot da bi jo prodal na trgu, saj ovčerejec od države dobi dva ali celo trikrat več kot je njena tržna vrednost. Ovčerejec Hobič se s tem ne strinja: "Največji problem je, da se plačuje samo direktna škoda. Več pa je indiretkne škode. Če ovco zadavijo je to direktna škoda. Indirektna pa je, da ti kasneje jagnje shira, ker ne veš, katero jagnje je ostalo brez ovce. Če ti pokončajo jagnje, ne veš od katere ovce je, ta dobi vnetje vimena in ti še ta pogine. Indirektne škode so mnogo večje kot direktne." Tudi to, da mu plačujejo več kot je tržna vrednost Hobiča ne prepriča: "Koliko je tržna vrednost za ovco se težko pogovarjamo, ker je jaz ne prodajam," in dodaja, "Osnovni problem je, da smo vsi za to, da obdržimo zveri, da je tu njihov življenjski prostor. Tisti trenutek, ko pa se začnemo pogovarjati, da bi breme vzdrževanja te zveri razdelili, se pa neha. Na Tromostovju bodo vsi za medvede, če so vsi za, potem so medvedi tako tvoji kot moji."

Sicer je pa res, da je malo lažje živeti skupaj z zverjo, ko dobivaš tako visoke subvencije. Mogoče pa nam njegove visoke subvencije bolj razumljive, če opozorimo, da je Jože Hobič precej pomemben član SLS. Bil je celo poslanec v državnem zboru v njegovem prvem sklicu. Ta funkcija pa mu je omogočila, da je postal tudi funkcionar v Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki Hobiču zaračunava najemnino. "Jožeta Hobiča je Državni zbor Republike Slovenije ob ustanovitvi Sklada, v letu 1993, imenoval za člana Sveta Sklada, in sicer kot predstavnika uporabnikov oziroma zakupnikov kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov. Po štiriletnem mandatu v Svetu Sklada je bil decembra 1997 znova imenovan za člana Sveta, ki ga je na svoji prvi, konstitutivni seji, v januarju 1998 imenoval tudi za predsednika Sveta Sklada. S funkcije predsednika Sveta Sklada je odstopil junija 1999, član Sveta pa je ostal do konca štiriletnega mandata, po tem ga Državni zbor RS ni več imenoval," so nam povedali v službi za stike z javnostmi na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Hobič nam je podal podatek, da ima v najemu 225 ha zemljišč. Zanimivo, da so nam na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov posredovali malo drugačne podatke, in sicer da ima na območju Kočevske 183 ha zemljišč, za katere je zakupnina za leto 2004 približno 310.000 tolarjev. Poleg tega pa ima še 25 ha na območju Črnomlja, kar pa ga bo letos koštalo še 230.196,61 tolarja. Tudi Hobič pravi, da najemnine niso problem, ker naj ne bi bile visoke. Bolj ga moti, da morajo tudi najemniki plačevati katasterski dohodek, ki naj bi bil po njegovem mnenju plačevati lastniki zemljišča. Seveda pa bi bilo ob tolikšnih subvencijah, težko reči, da so najemnine visoke.