zdravstvo / Oderuške cene obsevalnikov?

V slovenskem zdravstvu se pretaka okoli 500 milijard SIT. Znaten del tega denarja, približno 200 milijard SIT, ministrstvo za zdravje namenja za investicije. Torej za nakup zdravil, aparatur, potrošnega materiala, novogradnje ... Zato je sodelovanje z zdravstvom privlačno za številne proizvajalce in njihove posrednike. Z dobrim biznisom je bila sicer povezana tudi ena največjih zdravstvenih afer minulega leta. Namreč odkritje, da je Klinični center drago preplačal operacijske mize. Še ena nabavna zgodba, ki že mesece buri javnost, pa je zgodba o nakupu novih linearnih pospeševalnikov, obsevalnih naprav, s katerimi zdravijo bolnike, obolele za rakom. Ker je teh aparatur premalo, so se na ministrstvu lani lotili nakupa novih. A zadeva se je zapletla. Ministrstvo Dušana Kebra namreč enega od poslov ni želelo skleniti, ker je ocenilo, da je edini ponudnik postavil previsoko, oderuško ceno. Kot kaže, pa se novi minister Andrej Bručan zdaj vseeno nagiba k nakupu te naprave. Gre sicer za občutljivo vprašanje. Ali naj ministrstvo olajša trpljenje bolnikom z rakom za vsako ceno in uvozniku naprave, kot trdi Keber, podari 200 milijonov dodatne provizije? Ali pa naj razpis razveljavi in isti denar porabi za lajšanje trpljenja bolnikov z drugimi boleznimi?

Prvi javni razpis za nakup novega linearnega pospeševalnika je ministrstvo objavilo lani spomladi, ko se je na Onkološkem inštitutu pokvarila ena od teh aparatur in so se čakalne vrste na obsevanje zato podaljšale. Prejeli so dve ponudbi, ki sta ju poslali podjetji Sanolabor in Gorenje GTI, in junija izbrali cenejšo. Zmagalo je Gorenje GTI, ki je za pospeševalnik zahtevalo 416 milijonov SIT. Sanolabor je zahteval 459 milijonov. Kmalu je ministrstvo objavilo še en razpis. Tokrat so se na pobudo Onkološkega inštituta odločili kupiti še natančnejši in zato dražji pospeševalnik z dodatno stereotaktično opremo. Razpis so objavili v evropskem uradnem listu, a sta se nanj odzvali le dve domači podjetji: Sanolabor in Gorenje GTI. S tem, da je slednje kljub izkušnjam z javnimi razpisi pozabilo predložiti dokazilo o bančni garanciji in izpadlo iz igre. Na voljo je ostal le Sanolaborjev pospeševalnik za 757 milijonov SIT. Ministrstvo pa se je nakupu tega uprlo. Posumili so, da sta se ponudnika vnaprej dogovorila, sporna pa se je jim zdela tudi cena. Predstojnik oddelka za radioterapijo na Onkološkem inštitutu Primož Strojan je sicer menil, da je cena visoka, ne pa pretirana, minister pa je bil prepričan, da je cena oderuška. Razpis je zato razveljavil. "Pridobili smo ceno aparata ameriškega proizvajalca Varian, ki ga pri nas ponuja Sanolabor. Aparat v osnovni izvedbi z DDV stane 375 milijonov. To pomeni, da smo že za prvi pospeševalnik Gorenju GTI, sicer drugega proizvajalca, plačali 40 milijonov več kot v nekaterih bolnišnicah v tujini. Minister Bručan je za enak aparat primaknil Gorenju GTI še 50 milijonov več. Vmes smo pridobili tudi podatke treh tujih bolnišnic o ceni dodatne stereotaktične opreme, ki znaša od 25 do 48 odstotkov cene pospeševalnika. Tako bi moral pospeševalnik z dodatno opremo stati največ 555 milijonov," trdi Keber, ki Sanolaborju očita, da želi v žep spraviti 200 milijonov dodatne provizije. Sanolabor očitke vztrajno zavrača. Zato se je obrnil na državno revizijsko komisijo, direktor Marko Bokal, ki Kebru očita populizem, pa pojasnjuje: "Na razpisu ponujena oprema v višini 757 milijonov tolarjev vključuje vrednost osnovnega aparata podjetja Varian, katerega specifikacijo je pokazal bivši minister na tiskovni konferenci, ter še vrsto druge specialne dodatne in drage opreme, ki sploh ni bila omenjena in jo sestavljajo komponente drugih proizvajalcev." Ceno torej viša dodatna oprema. Bolj pomenljivo pa se zdi, da je Bokal priznal, da Keber govori o pravilni ceni osnovnega aparata. Ta bi torej moral v osnovi stati 375 milijonov.

Medtem ko so se revizorji ukvarjali s Sanolaborjevo pritožbo, je ministrstvo kupilo še en pospeševalnik. Znova osnovnega. Pa so tega kupili za okoli 375 milijonov? V neposrednih pogajanjih s ponudniki, ki jih je decembra zaključil novi minister Bručan, je bilo znova kot praktično edini ponudnik izbrano Gorenje GTI, ki pa je tokrat zahtevalo 468 milijonov. Torej še 50 milijonov več kot junija. Pravilno in pravočasno ponudbo je oddal le še Sanolabor s še dražjim aparatom, vrednim 529 milijonov, a je "zaradi nekorektnega načina vodenja pogajanj" odstopil od pogajanj. Zakaj je postavil tako visoko ceno? Sanolaborjev direktor očitek zavrača in trdi, da je bila razlika v ceni, če vštejemo še triletno vzdrževanje, v bistvu "le" slabih 33 milijonov.

Konec decembra pa je državna revizijska komisija razrešila Sanolaborjevo pritožbo in sklenila, da ministrstvo ne bi smelo razveljaviti razpisa. Dokazi ministrstva o previsoki ceni jim niso zadoščali. Novi minister Bručan je že povedal, da sklep komisije razume tako, da ga napeljuje "k temu, da je nakup na podlagi izvedenega javnega razpisa edina možnost, ki ostane naročniku", in to kljub informacijam o previsoki ceni. Pa je nakup res nujen? Predsednik državne revizijske komisije Aleksij Možina odgovarja: "Bistvo našega odločanja ni v tem, da zavezujemo državne organe, da morajo nekaj kupiti, temveč varujemo arbitrarnost državnih organov. Bistvo tega je, da se ministrstvo ne more spomniti in reči, da neke zadeve ne bo kupilo zaradi visoke cene, ker niso dokazali, koliko stanejo podobni postopki," trdi Možina, dodaja pa, da ministrstvo aparata zdaj morda sploh ne bi smelo kupiti, "ker se je medtem začelo novo koledarsko leto in bi moralo imeti ministrstvo v proračunu za leto 2005 sredstva za prav ta aparat."

Marsikdo, med njimi tudi minister Bručan in ponudniki aparatur, krivdo za omenjene zaplete vali na slabo pripravljene razpise Kebrovega ministrstva. Res drži, da zaradi številnih revizij javnih razpisov na ministrstvu stojijo številni projekti. Denimo razpis za operacijske mize zaradi nenehnih pritožb stoji že od junija. Sanolaborjevim pritožbam so revizorji doslej že sedemkrat ugodili, zaradi česar mu mora ministrstvo zdaj povrniti za tri milijone stroškov. Umestno pa je tudi vprašanje, ali je razlog za očitno zelo visoke cene pospeševalnikov zgolj v njihovi konfiguraciji in dodatni opremi ali pa gre dejansko tudi za visoke dodatne provizije dveh ponudnikov, ki sta imela kot edini slovenski podjetji pravico do sodelovanja na prvih dveh razpisih. Ta sta bila namreč na pobudo Onkološkega inštituta pisana zgolj za dva proizvajalca, za Varian in Elekto, ki ju zastopata Sanolabor in Gorenje GTI. Vprašanje je sicer tudi, zakaj ministrstvo aparature kupuje prek posrednikov in ne kar neposredno pri proizvajalcih. Bi lahko, če bi se izognili posrednikom, prihranili milijone, celo milijarde?