ustava / Kočevski medvedi s Šubičeve

Parlamentarno ustavno komisijo čaka trd oreh; še preden se je sešla na prvi seji, je že dobila dva predloga za spremembo ustave. Pravzaprav tri, eden je Ropov, prva dva pa sta namenjena spremembi 83. člena, ki določa poslansko imuniteto - institut, ki ni samo privilegij, pač pa tudi varovalka nedotakljivosti, ki naj bi varovala predstavnike zakonodajne oblasti pred "pregrobim" vmešavanjem drugih vej oblasti. Poslanska imuniteta sicer ni preveč priljubljena, ker je bila v zgodovini slovenskega parlamentarizma pogosto zlorabljena. Zadnji takšen primer je imuniteta, uveljavljena pri kaznivem dejanju poškodovanja lisic, ali pa svetniška imuniteta, uveljavljena pri sumu kaznivega dejanja ponarejanja dokumentov, ki si jo je privoščil Zupan. O spremembi instituta imunitete so politiki govorili že pred volitvami, po njih pa se je najprej oglasila zunajparlamentarna stranka AS, nekaj tednov kasneje pa so predloga predstavili še vladni in opozicijski poslanci. A zgodba o pobudah za spremembo ustavnih določil o imuniteti se ni začela v poslanskih skupinah, pač pa na ustavnem sodišču.

Na začetku oktobra je ustavno sodišče izdalo nekajstransko odločbo, ki je bila sprejeta soglasno, z enim ločenim mnenjem. Odločba je obravnavala pritožbo Iva Hvalice, poslanske legende, ki ga je sodišče obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini pol milijona tolarjev. Hvalica je namreč na pozabljeni interpelacijski seji tedanjemu državnemu podsekretarju na ministrstvu za šolstvo Žibretu očital korupcijo. Javno ožigosani funkcionar se je odpravil na sodišče in nazadnje na ustavnem sodišču dosegel svoj prav. Ustavni sodniki so obsojenega Hvalico zavrnili. Kakšni so bili razlogi? Ustavni sodniki so kljub zadržkom presodili, da je svoboda govora poslanca omejena, ker so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. "Gre za jasen, konkreten in nedvoumen očitek korupcije, torej hudega kaznivega dejanja, za katerega je javnost občutljiva, še posebej, ker gre za državne uslužbence." Dodali pa so, da Hvalica "ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovale, da je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost svojih navedb". Sodniki so pač presodili, da poslanec ne more javno govoriti nepreverjenih dejstev in da kazenska imuniteta, ki mu jo podeljuje ustava, ne vključuje tudi civilne, saj ta v ustavi vsaj za zdaj ni bila zapisana. "Če bi sprejeli mnenje, da svoboda govora poslanca v parlamentu ni z ničimer omejena, njegova civilnopravna odgovornost za besede, izrečene v parlamentu, sploh nikoli ne bi mogla priti v poštev." Ustavni sodniki so torej določili prakso, po kateri so poslanci tudi civilnopravno odgovorni za svoje besede, izrečene v parlamentu.

Več imunitete

Odločitev ustavnih sodnikov je kočevske medvede iz državnega zbora presunila, nekateri poslanci so namreč že prej za jezičnega Hvalico zbirali solidarnostne prispevke. Udarec zakonodajne oblasti je prišel sinhronizirano, eden z vladne in drugi z opozicijske strani. Kljub besedam o evropski praksi in omejevanju pogosto izrabljenega statuta pa sta si predloga podobna. Oba sta imuniteto najbrž tudi zaradi razsodbe ustavnega sodišča razširila še na odškodninski del.

Najprej neprepričljiva vladna stran. V predlogu vladne koalicije je v prvem odstavku nejasno zapisano, da poslanca ni mogoče klicati "na odgovornost". Iz pojasnila je razvidno, da vladni poslanci mislijo na kazensko in odškodninsko odgovornost. Zraven je pripisan še ciničen dodatek, da imuniteta pravzaprav poudarja "neposredno politično odgovornost poslanca do državljanov in državljank, ki se vedno znova potrjuje (ali sankcionira) na volitvah". A vladni poslanci se tukaj niso ustavili. Poleg nove odškodninske imunitete njihov predlog razširi tudi institut procesne imunitete, tiste, ki naj bi poslanca varovala pred priporom, zaporom, začetkom kazenskega postopka. Vladi se zdi, da bi bilo dobro sedanji ureditvi dodati še kaj. Poleg že veljavnega kazenskega postopka so pripisali tudi dikcijo "drugi uradni postopek", izpustili pa so sklicevanje na imuniteto in odločanje državnega zbora o njej. Varovanje poslanca je torej po njihovem predlogu samodejno, poleg kazenskega postopka pa vključuje tudi uradne postopke. "Razlika je le v tem," so zapisale vladne stranke, "da kakršen koli uradni postopek (kazenski, predkazenski, upravni ...) ne bo smel vplivati na delo državnega zbora, kar v praksi pomeni, da se bo moralo, na primer, sodišče vnaprej pozanimati, ali na določen dan državni zbor ali delovna telesa, katerih član je posamezni poslanec, zasedajo ali ne." Logika je torej enostavna, nemoteno delo zakonodajne oblasti je tako pomembno, da se poseganje drugih vej oblasti ne sme dopuščati.

Potrčev predlog je krajši, obsega samo en člen in je do poslancev manj prijazen kot vladni. Tudi ta poleg kazenske vpeljuje odškodninsko imuniteto, zato pa popolnoma izbriše procesno, tisto, ki jo v razširjeni obliki predlagajo poslanci vladne koalicije. Sicer pa je Potrčevo zavzemanje za odškodninsko odgovornost poslanca zanimivo še zaradi neke druge podrobnosti. Isti Potrč je namreč pred letom in pol mislil drugače, kot misli sedaj, saj ni glasoval za spremembo 83. člena v zvezi z varstvom pred civilno odgovornostjo, ki jo je takrat predlagala še opozicijska SDS. Potrč priznava, da je svoje stališče omilil, "želel sem, da bi za predlog pridobil čim več poslank in poslancev in iz SDS so mi obljubili podpise koalicijskih poslancev, če v predlog vključim tudi odškodninsko odgovornost", ter dodaja, da je v obrazložitvi predloga zapisal, da se imuniteta za odškodninsko odgovornost ne bi priznavala, če bi poslanec nedopustno posegel v čast in dobro ime prizadete osebe.

Med Grimsom in Potrčem pa obstaja še ena razlika. Predlog opozicije odgovornost, pa naj bo kakršnakoli že, omeji le na mnenje ali glas, ki ga je poslanec izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Predlog pomladne vlade pa je širši, odgovornost je razširjena na mnenje ali glas, ki ga poslanec izreče pri opravljanju svoje funkcije. To z drugimi besedami pomeni tudi javno nastopanje, sodelovaje v delegacijah, delo v lokalnih pisarnah, pač vse dejavnosti, ki naj bi bile povezane s poslovnikom in z zakonom o poslancih.

Mimogrede, Drago Kos, predsednik komisije za preprečevanje korupcije, državnemu zboru in svetu v vsebinskih usmeritvah o imuniteti med drugim predlaga, naj se imuniteta ne podeli takrat, "kadar je poslanec ali član državnega sveta obravnavan zaradi kaznivega dejanja, ki ni neposredno in očitno povezano z opravljanjem njegove funkcije v državnem zboru oziroma državnem svetu".

Vprašanje popolne opustitve odgovornosti za poslančeve besede pa je sporno še z enega vidika. Poslanec je funkcionar, načeloma ugledna javna osebnost, ki ima tudi velik neformalen vpliv. Teoretično bi se lahko zgodilo, da bi kakšen vase zaverovan poslanec v parlamentu ali kot predstavnik parlamenta v javnih razpravah kategorično napadel kakega posameznika in ga obtoževal kaznivega dejanja. In s tem kot predstavnik izvršilne oblasti prejudiciral krivdo in morebiti vplival na odločitev sodne veje oblasti.

Optimistična LDS

Vprašanje imunitete pa ni edina ustavna materija, ki jo poslanci želijo spremeniti. LDS je pred dnevi vložila svoje predloge. Največja opozicijska stranka bi spremenila ustavo na področju regionalizma, spremenila bi tudi način oblikovanja vlade in institut referenduma. Vprašanje vlade je stvar tehničnega dogovora, predlog LDS naj bi pospešil oblikovanje vlade, za kar se zavzema tudi premier Janša, pri drugih dveh predlogih pa je bolj malo možnosti, da bo kvota šestdesetih glasov dosežena. Pri regionalizmu se LDS zavzema, da bi se pokrajine ustanavljale z zakonom in ne z medobčinskim povezovanjem. Povezovanje "od spodaj navzgor" je sicer bližje pomladnim strankam. Še največ nesoglasij pa bo verjetno pri predlogu spremembe instituta referenduma. LDS bi "pomanjkljiv in neustrezen institut" omejila. Po švicarskem zgledu bi uvedla zakonodajni referendum, referenduma ne bi bilo mogoče razpisati, "če bi bile z referendumsko odločitvijo prizadete človekove pravice", med drugim pa bi določili tudi razumno število glasov volivcev, ki bi referendumu podelili legitimiteto. Težko je verjeti, da bi bili predlogi o omejevanju "najčistejšega izraza demokracije in neposrednega odločanja" - kakor referendum razume poslanska večina, ki se je iz političnih razlogov v prejšnjem mandatu pogosto zatekala k njemu - sprejeti.

In ustavne spremembe? Morda je izkušnja iz prejšnjega mandata dovolj zgovorna. Od množice napovedanih in v Drnovškovi koalicijski pogodbi podpisanih ustavnih sprememb je parlament poleg evropskih členov sprejel le nekaj kozmetičnih popravkov. Pozabil je na referendum, ureditev sodstva in tudi na spremembo državnih simbolov, zastave in grba.