slovenija-italija-avstrija / Rupel spet piše pisma

Dimitrij Rupel res nima sreče. Pred pol leta je z instinktom političnega preživetja zamenjal stran in spektakularno prestopil k zmagoviti koaliciji. Potem je spet postal zunanji minister, sedel na letalo in se kot predsednik OVSE raztrgal na vse strani neba. In ko je suvereno razlagal o prihodnosti ugašajoče organizacije, se je za hip zdelo, da se je dotaknil diplomatskih nebes. A kot rečeno, najtrofejnejši slovenski zunanji minister res nima sreče. V trenutkih slave se mu je zgodilo Srce v breznu. In kot da to ne bi bilo dovolj, se mu je zgodila tudi Avstrijska državna pogodba. Svoje pa so pristavili še neubogljivi hrvaški cariniki. Namesto da bi Rupel še naprej mirno poveljeval majavi barki OVSE, je moral razmišljati o Sloveniji. In znova pojasnjevati zadeve, s katerimi se je v svoji ministrski karieri že nekajkrat srečal. Italijanski revizionizem in avstrijsko sprenevedanje za Rupla nista nič novega. A hec je v tem, da ju sam v vseh mandatih skupaj ni znal razrešiti. Ravno nasprotno, zdi se, da so sosedi postali bolj nepopustljivi od trenutka, ko je Slovenija postala članica EU.

Prva diplomatska kriza nove vlade se je začela v prvih dneh februarja. Italijani so proslavljali dan spomina na eksodus in fojbe, predsednik avstrijskega parlamenta pa je razkril javno skrivnost, da Slovenci niso in ne morejo biti podpisniki Avstrijske državne pogodbe. Slovenska diplomacija je bila nekaj dni tiho, zunanji minister, v mladosti tudi malo umetnika, svojega mnenja o filmski propagandi ni želel povedati. Do konca prejšnjega tedna je nenavadno tiho tudi opozicija, oglasil pa se je Ruplov literarni prijatelj Veno Taufer. V odprtem pismu je pohvalil Janševe in Ruplove v prizadevanju za demokracijo in osamosvojitev, a ju hkrati opomnil, da Italija in Avstrija ne spoštujeta slovenske manjšine. "Kar ne pomeni nič drugega kot nezaupanje do demokracije, do pravice do različnosti in samozavesti in nezaupanje do obstoja EU". Potem je pesnik osebno nagovoril tudi premiera in njegovega zunanjega ministra. "Velika in težka je tudi vajina odgovornost."

Če je Rupel dolgo molčal pri paradiranju po Trstu, če se je le s težavo premaknil pri izzivalnih izjavah predsednika avstrijskega parlamenta, pa je po odprtem pismu Vena Tauferja spet sedel za mizo. In napisal še en literarnopolitični esej, žanr, ki ga je v minulih letih izbrusil skoraj do popolnosti. In tudi ta "poskus spodbudnega pogleda" je podoben ostalim podvigom plodovitega političnega misleca. Tudi tokrat je namreč spregledal nekatera vprašanja, v prijateljskih očitkih pa prepoznal ideološke nastavke. Ne sicer pisca odprtega pisma, ampak vseh tistih, ki so slovensko diplomacijo opominjali, da bi bila lahko do svojih prijateljskih sosed manj sproščena in bolj odločna. "V času medijske kampanje pred referendumom za EU in NATO, ki je trajala vse od leta 2001, je kar nekaj kolumnistov napisalo, da 'Slovenija dobiva klofute' od mednarodnih funkcionarjev in forumov. Šlo je za izzivanje, ki se je navsezadnje izjalovilo. V teh dneh že spet berem, da nam je Slovencem neki avstrijski predsednik primazal klofuto," je zapisal minister. "Kot sem že povedal, klofutanje prihaja od domačih forumov. Politična dramatizacija in bojeviti žargon ('klofutanje') sta povezana v volilnim razočaranjem, ne pa s skrbjo za slovensko manjšino".

Teza, ki jo je zapisal minister, je večplastna. Predpostavlja, da so kritiki previdnega molka zunanjega ministra tisti, ki so bili tudi proti vstopu Slovenije v Nato. Predpostavlja tudi, da pravi motiv kritikov ni skrb za slovensko manjšino, pač pa ponoven vzpon na oblast. Verjetno se Rupel v iskanju motivov za parlamentarne stranke ne moti, a bolj nenavadno je dejstvo, da poskuša minister drugačna mnenja strpati samo in le v koš ideološkega boja. Rupel je sicer nekoč v nasprotnikih vstopa v Nato prepoznal nasprotnike države in jasno - temne sile preteklosti. Ministrova logika je torej enostavna, pravi razlog za kritike zunanjega ministra niso njegove domnevno napačne poteze in skrb za slovensko manjšino, ampak že nekajkrat propadel poskus političnega prevrata in ponovne poti v preteklost. Takšne miselne izpeljave so v zadnjih letih vseskozi klasičen Ruplov leitmotiv.

Še bolj nenavaden pa je naslednji ministrov stavek v dolgem pismu literarnemu prijatelju. Za slovensko manjšino "je bilo in bo tudi v prihodnosti poskrbljeno v skladu z evropskimi standardi. Slovenska vlada je pri tem odločna. Tujci Slovenijo sprejemajo z naklonjenostjo in spoštovanjem. Če bi komu prišlo na misel kaj neprimernega, bi mu - brez skrbi! - povedali vse, kar je potrebno". Ministrova trditev, da je bilo v preteklosti za slovensko manjšino poskrbljeno z evropskimi standardi, ni točna. Prijateljska Italija je pred štirimi leti sprejela zaščitni zakon za slovensko manjšino, a ga italijanska vlada še zmeraj ne izvaja. Prijateljska Avstrija ima že več kot tri leta odločbo ustavnega sodišča o dvojezičnih krajevnih napisih, pa je v veliki meri še zmeraj ne upošteva. Italija pozablja na fašistične zločine in omenja le zločine komunistov, Avstrijo pa je Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti v poročilu opomnila, da je opaziti "posebno zaskrbljenost zaradi sovražnega ozračja do slovenske manjšine na Koroškem". Deželni glavar Haider je sicer poročilo ECRI komentiral z besedami (ki so zelo podobne razmišljanju Branka Grimsa o slovenskem varuhu človekovih pravic). "Kako dolgo si bo Svet Evrope še privoščil ustanove, ki očitno objavljajo popolnoma nepreverjena in nedokazljiva poročila, ki z dejstvi nimajo niti najmanj skupnega"... Kakorkoli, besede slovenskega zunanjega ministra torej niso samo nenatančne, ampak so tudi napačne. Drži pa, da so všeč nepopustljivim prijateljem z one strani slovenskih mej.

Minister pismo literarnemu prijatelju končuje z velikimi besedami o prelomnem času, prenovi mednarodnih organizacij in o pomembni vlogi Slovenije ob v tem dogajanju. Svet naj bi pozabljal na stare ideološke fronte in v soodvisnosti bolje reagiral na kompleksne izzive. Zdi se, da bi minister rad povedal, da so pravi izzivi Slovenije na višji ravni, kot je egoistično in predmoderno diplomatsko branjenje nacionalnih pravic in interesov, da Slovenijo čakajo "novi veliki načrti". Morda ima minister prav, ko namiguje, da so za Slovenijo pomembni tudi izzivi globalnega sveta, a če je eden izmed njih, kakor lucidno zapiše tudi sam, "odsotnost vladavine prava", bi lahko to pravno luknjo prepoznal tudi v neizvajanju italijanskega zaščitnega zakona ali pa v izogibanju odločbi avstrijskega ustavnega sodišča in ne samo v diktaturi kakšne posebno oddaljene in eksotične države.