gospodarstvo / Jugoslovanska blokada

Članstvo v Evropski uniji pomeni, da veljajo na nekdanjem jugoslovanskem trgu za slovenske proizvajalce enake omejitve kot za proizvajalce iz drugih držav članic EU. Naše pijače, govorimo o sokovih, vodah in pivih, imajo v nekdanji Jugoslaviji po 1. maju 2004 izredno visoko ceno. V strokovnem jeziku Fructalovega štaba: "Na trgih držav nekdanje Jugoslavije se čutijo predvsem posledice spremenjenega poslovnega okolja po vstopu Slovenije v EU z uvedbo enotnega tržnega reda za sladkor in s prenehanjem veljavnosti sporazumov Slovenije z državami nekdanje Jugoslavije. Uvozne dajatve so se za proizvode iz Slovenije trikratno povečale, za konkurente iz Hrvaške ter Srbije in Črne gore pa so se zmanjšale na zgolj odstotek za t. i. carinsko evidentiranje. Srbija in Črna gora je uvedla dodatno trošarino na proizvode iz uvoza, kar je močno oslabilo konkurenčnost naših izdelkov."

Pravljica o slovenskih pijačah na jugoslovanskem trgu se je začela že davno pred razpadom Jugoslavije. Država je svoje izdelke zaščitila z visokimi carinskimi dajatvami in prodaja po Jugoslaviji je tekla kot po tekočem traku. Verjetno se še spomnite reklame za Radensko v vseh jezikih in z nastopajočimi v vseh jugoslovanskih narodnih nošah. Slovenski izdelki so imeli velik tržni delež v vseh republikah, Fructal pa je bil zaščitni znak slovenske živilske industrije. Osamosvojitev je bila, kot rečeno, prvi hud udarec naši industriji. Fructal je moral leta 1992 in 1993 odpustiti 500 delavcev, nekaj v nekdanjih republikah skupne države, nekaj doma. Je pa res, da so se naslednja leta trgi začeli počasi vračati. Slovenske pijače so spet postale zanimive predvsem zaradi zgolj enoodstotne carinske evidence. Še posebej po vojni v BiH, ko država ni imela nobene svoje industrije in je morala tako rekoč vse kupovati. Sredi devetdesetih let je recimo Union okoli 15 odstotkov svojih izdelkov prodal v nekdanjih jugoslovanskih republikah, delež izvoza na to območje v Pivovarni Laško je bil 25-odstoten, v Fructalu pa celo okoli 55-odstoten. Odstotek se je seveda spremenil že pred "evropskim šokom", ker so v vseh nekdanjih republikah počasi obnavljali od vojne razdejano industrijo. Razmeroma hitro so se recimo pobrali Hrvati, Srbi pa vojne na ta način tako rekoč niso čutili in jim proizvodnje ni bilo treba obnavljati. Res pa je, da so zanje veljali ukrepi OZN, ki so jih (čeprav o tem ne marajo veliko govoriti) naša podjetja na različne načine kršila. Še največ je bilo skritega uvoza prek Romunije in Madžarske. Kasneje, takoj po ameriških napadih, sta postala zelo donosna trga Kosovo in Črna gora. Veliko se je poslovalo tudi z denarjem na roko. V nasprotju s splošnim mnenjem je bil za naša podjetja najslabši med nekdanjimi jugoslovanskimi trgi makedonski trg, kjer je kupna moč najnižja. Poenostavljeno povedano: slovenske pijače so bile že pred uvedbo carin za Makedonce razkošje.

Za naše vode, sokove in piva so se začele razmere v Jugoslaviji spreminjati po letu 2000. Bosna in Hrvaška sta v celoti obnovili živilskopredelovalno industrijo. Srbija je po preklicu sankcij OZN povečala proizvodnjo in tekmecev na trgu je bilo vse več, razmere pa je zaostrila še trošarina na alkohol, ki je veljala za tuje proizvajalce alkoholnih pijač. S 1. majem 2004 so se stvari dokončno spremenile. Čeprav so naša podjetja v letnih načrtih že nakazovala zmanjšanje proizvodnje in tudi izvoza, se šoku ni bilo mogoče izogniti. Na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je Slovenija prej konkurirala kot ena izmed nekdanjih republik, ki imajo med seboj podpisane dogovore o enoodstotnem carinskem obdavčenju, smo postali tujci, zelo dragi tujci. Tako so na Hrvaškem cene slovenskih pijač zrasle za 5 odstotkov. V Bosni je naše pivo dražje kar za 30 odstotkov, sokovi oziroma brezalkoholne pijače pa za 20 do 23 odstotkov. V Srbiji in Črni gori so odpravili trošarine za domače proizvajalce, kar je njihove izdelke seveda pocenilo, Makedonija, ki želi biti evropska, pa carin ni spremenila.

So bili slovenski gospodarstveniki na to pripravljeni? Menda bi bila najboljša rešitev, če bi v nekdanjih republikah postavili nekaj tovarn, ki bi delovale kot tamkajšnje domače tovarne in bi seveda ne bi bile obremenjene s carinskimi dajatvami. Vendar takšne tovarne niso poceni in obratov si ni mogoče izmisliti kar čez noč. Fructal iz Ajdovščine, ki je najmanj odporen proti spremembam v Jugoslaviji, je že leta 2000 odprl tovarno Fruktal Mak v Makedoniji. Obrat se ukvarja s sadnimi sirupi. Ajdovci naj bi ga usposobili za intenziviranje oskrbe potrošnikov v državah jugovzhodne Evrope, s sadnimi sirupi iz Makedonije pa naj bi oskrbovali tudi Slovenijo. Poleg tega naj bi zmanjšali še nekatere druge stroške. Kot je znano, gre za zaprtje obrata na Duplici. A čeprav je naše paradno podjetje v rdečih številkah, o tem, kako rdeče so, njegovi predstavniki nočejo govoriti.

Sicer pa velikih dobičkov nimajo niti druga podjetja iz te panoge. Direktor Radenske, d. d., Zlatko Vili Hohnjec pravi, da je Radenska na jugovzhodnem trgu doživela ključne spremembe, saj so odpravljene vse olajšave, ki so veljale do vstopa Slovenije v EU. "Trg Bosne in Hercegovine pomeni velik potencial, vendar so bile za Radensko konkretno odpravljene 80-odstotne olajšave pri uvozu mineralne vode v državo. To pomeni, da je naša mineralna voda obremenjena z več kot 100-odstotnimi dajatvami na proizvod, ki je zaradi tega le težko konkurenčen na tem trgu." Bolje se Radenski godi na hrvaškem trgu, saj so s pogajanji med EU in Hrvaško dosegli, da se uvoz mineralne vode na ta trg po količini in ugodnostih, ki jih je imela Slovenija zagotovljene s trgovinskim sporazumom s Hrvaško pred vstopom v EU, ni spremenil. Na trgu Srbije in Črne gore pa je glavna ovira za večjo konkurenčnost neusklajenost njihovega pravilnika o pitnih in mineralnih vodah z ustreznimi pravilniki in direktivami EU. "Na nove, slabše pogoje izvoza v države jugovzhodne Evrope, v nekdanjo Jugoslavijo, smo se odzvali s kratkoročnimi ukrepi, to pomeni, da smo še pred vstopom v EU na te trge izvozili več, torej še pred začetkom veljavnosti novih in slabših pogojev izvoza, ki zadevajo predvsem visoke carine. Pripravili pa smo tudi vrsto dolgoročnih ukrepov za zmanjšanje stroškov, kar konkretno pomeni, da smo za te trge pripravili konkurenčno ponudbo nižjih cen. To velja predvsem za segment mineralnih vod Radenska, ki jih lahko polnimo zgolj pri izviru vrelca. Za segment brezalkoholnih pijač pa načrtujemo pogodbeno sodelovanje s polnilci na območju BiH, kjer se bodo polnili nekateri izdelki iz našega asortimenta brezalkoholnih pijač, kar bo hkrati pomenilo drugačne, predvsem pa bolj konkurenčne cene na tem trgu," pravi Hohnjec in poudarja, da je na poslovanje vplival predvsem manjši obseg prodaje, zaradi tega pa je zmanjšan tudi dobiček. Zanimivo je, da se prodaja ni zmanjšala zgolj na trgih držav jugovzhodne Evrope, ki niso članice EU, ampak je konkurenca večja tudi na domačem trgu.

Radenska je že nekaj časa last po novem daleč največjega slovenskega lastnika proizvajalcev pijač. Gre za Pivovarno Laško, ki se je po dolgem boju dokopala do večinskega deleža tudi v Pivovarni Union. Seveda pa je laška pivovarna že prej imela v Unionu odločilno vlogo in eden vodilnih mož Laškega, član uprave Boško Šrot, sodi med tiste, ki so verjetno načrtovali strategijo za veliko večino slovenske proizvodnje pijač. "Če upoštevamo, da danes tako rekoč ni več zaščitenih trgov, je razumljivo, da vsi proizvajalci težijo k zniževanju stroškov, s čimer lahko trgu ponudijo konkurenčen izdelek. Čeprav so naše blagovne znamke na trgih nekdanje Jugoslavije dobro znane, pa to ne pomeni, da je to ključna konkurenčna prednost. Kupci so na vseh trgih bolj ali manj racionalni, zato je smiselno, da znižujemo stroške, s čimer se že vrsto let ukvarjamo," razlaga Šrot. Prepričan je, da je bilo neresno pričakovati, da bo EU Sloveniji in njenim podjetjem zagotovila drugačne pogoje za trgovanje z območjem nekdanje Jugoslavije. Tudi Šrot je zelo redkobeseden, ko govori, kakšni so poslovni uspehi po tem, ko jih je zadela Jugoslavija, čeprav trdi, da bodo takšni, kot so predvidevali. Verjetno pa prav tako drži, da so na utrujenost slovenske industrije pijač vplivali še drugi dejavniki - ne samo nove dajatve na jugoslovanskih trgih. V mislih imamo pivovarsko vojno, ki naj bi bila dobesedno izmozgala naše velikane.

Šrot, ki ga marsikdo že vidi na čelu Laškega, kjer naj bi zamenjal Toneta Turnška, pravi, da se s tem težko strinja, misli pa, "da bi hitrejše in smiselne odločitve organov, ki imajo vpliv na razplet, omogočile konsolidacijo slovenske industrije pijač". Podobnega mnenja so tudi v zdaj že prevzetem šišenskem Unionu. Poudarjajo, da nelojalne konkurence v tem času ni bilo, da pa sta se obe pivovarni po nepotrebnem izpostavljali medijem in javnosti. Bilo je veliko strahu in negotovosti, Unionova uprava naj bi se bila za Belgijce odločila zgolj zaradi dobrih poslovnih uspehov v Zagrebački pivovari, ki jo je prevzel Interbrew. V Laškem pa so javno obljubljali Združeno slovensko industrijo pijač. Kako so si to zamislili, niso nikoli posebej natančno razlagali, res pa je, da je zdaj v njihovi lasti, razen nekaterih blagovnih znamk, kot so Cockta, Rogaška, Julijana in Dana, tako rekoč vse, kar v Sloveniji teče po grlu. A dolgoročno je rešitev za naše pijače le ena - vstop nekdanjih jugoslovanskih republik v EU.