homofobija / Evropsko žuganje

Se s človekovimi pravicami ukvarjate šele, odkar ste evropska poslanka, ali se tem vprašanjem posvečate že dlje?

Šele odkar sem poslanka v evropskem parlamentu, se konkretno ukvarjam z istospolno usmerjenimi. Sem pa članica nizozemske socialistične stranke že skoraj dvajset let ravno zato, ker se mi takšna vprašanja zdijo pomembna. Torej sem se za enake pravice potegovala že v stranki.

Zakaj ste tokrat obiskali Slovenijo?

Ker smo slišali, kaj se dogaja pri vas. Zvedeli smo za razpravo, ki je potekala ob reševanju vprašanja istospolnih partnerskih zvez, in za umik predloga zakona, ki ga je pripravila prejšnja vlada. Predvsem pa zato, ker smo slišali, da nekateri člani vlade širijo izrazito homofobna stališča. Družinski zakon je sicer stvar posamezne države članice, vendar so temeljne človekove pravice in boj proti nestrpnosti stvar Evrope.

Toda drugih držav članic Evropske unije vam ni bilo treba obiskati. Ali to pomeni, da so razmere v Sloveniji slabše kot drugod?

Primerov je veliko in ta obisk v tem kontekstu zagotovo ne bo moj zadnji v kateri izmed držav članic. Gre pač za prvi resnejši primer, odkar je bila imenovana skupina za varstvo pravic gejev in lezbijk. Primere najdemo vsepovsod, celo v moji domovini, kar je skrb zbujajoče. Gre za stvari, ki zadevajo vse nas, saj nočemo živeti v svetu, kjer vladajo homofobija, ksenofobija, nestrpnost, sovraštvo in strah. A imam občutek, da močan konservatizem in sovražnost, nestrpnost in negotovost trenutno naraščajo povsod po Evropi.

Kako se to opazi?

Homofobijo je opaziti v različnih državah predvsem v sovražnem govoru, naperjenem proti istospolno usmerjenim. Veliko pa je tudi konkretnega nasilja nad njimi, zaradi česar se marsikje ne počutijo varne in zato skrivajo svojo spolno usmerjenost. Vendar je trenutno Slovenija edini primer, kjer ne le da ni opaziti nobenega napredka, ampak je viden korak nazaj. To jo loči od drugih držav, ki - če se že ne bližajo s preveliko hitrostjo zakonom, ki bi varovali pravice istospolno usmerjenih - vsaj ne nazadujejo. Celo v katoliški trdnjavi, kakršna je Španija, kjer imajo največ katoličanov, so že v letu 2005 in ne več v srednjem veku. Tudi Poljska se ukvarja z registracijo partnerstev. Samo v Sloveniji so se pravice zreducirale.

Kaj konkretno ste slišali o nestrpnosti slovenskih politikov?

Do nas so prišle nekatere izjave, za katere sploh ne moremo verjeti, da jih lahko kdo izreče, še posebno ne vladni minister. Zelo sem bila vesela ob razpletu dogodkov, povezanih z gospodom Buttiglionejem. Nisem bila vesela, ker bi mu želela kaj slabega oziroma ker bi nasprotovala katolicizmu, ampak ker se je parlament odločno zavzel za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in rekel: ne želimo si komisarja, ki ne bo predan človekovim pravicam. Buttiglione je z besedami in dejanji pokazal, da ne verjame v enake pravice za vse, ne za homoseksualce ne za ženske.

Vseeno pa italijanski kandidat za komisarja za pravosodje v svojih izjavah ni bil tako radikalen kot nekateri slovenski politiki na vodilnih položajih v državi.

Ravno zato je treba odločno spregovoriti o tem in sva že spet pri razlogu za moj obisk tukaj. Nisem prišla ljudem govorit, kaj naj mislijo ali ne, ampak jih hočem opozoriti na nestrpnost, ki je nesprejemljiva.

Imate kakšne konkretne vzvode za sankcioniranje takšne politike?

Gre še vedno za zelo neraziskano področje. Evropska unija nima kaj početi v notranjih zadevah posameznih članic, hkrati pa imamo človekove pravice, ki jih sicer ne moremo pravno vsiliti, vendar ima podpis listine, ki zagotavlja temeljne pravice, tudi pomen in zato ljudje lahko uveljavijo svoje pravice kjerkoli v Evropski uniji. Za zdaj gre še za neraziskano področje, a se zavzemamo, da bi človekove pravice prevladale nad notranjimi zadevami. To se je že zgodilo, ko so druge članice bojkotirale Avstrijo. Tudi po sprejetju evropske ustave bodo lahko države pritiskale na članico, če ne bo spoštovala temeljnih vrednot Evropske unije. Vendar so stvari, ki jih zakon ne more spremeniti, kot je človeško razmišljanje. Zato je treba uporabiti argumente, spregovoriti o teh vprašanjih in mobilizirati javno mnenje.

Kako bi bilo po vašem treba sankcionirati sovražni govor?

V Evropi ni univerzalnega pravila. Trenutno imamo tak primer na Nizozemskem. Gre za zelo zapleteno zadevo. Svobodo govora je treba zagotoviti, seveda pa obstajajo tudi zakoni, ki preprečujejo diskriminacijo. V našem primeru gre za muslimanskega imama, ki ne le da je govoril proti homoseksualcem, ampak je celo pozival mlade, naj se jih fizično lotijo in jih pobijajo, to pa je z zakonom strogo prepovedano. Vseeno se je razvnela žgoča razprava o svobodi govora, v kateri se je oblikovala nenavadna zveza med muslimani in katoličani, ki so se našli pri vprašanju istospolno usmerjenih. Gre za zelo zapleten primer. V Evropski uniji bomo razpravljali o hierarhiji temeljnih pravic, kjer se bomo ukvarjali natanko s temi vprašanji. Ali je recimo veroizpoved nad pravicami gejev in lezbijk. Razprava se komaj začenja, vseeno pa je to, kar se je zgodilo ob primeru Buttiglione, zelo jasen signal evropskega parlamenta, da so človekove pravice na prvem mestu. Človekove pravice morajo postati nekaj konkretnega, kar bodo lahko ljudje uveljavili v praksi kjerkoli v Evropi.

Zakaj še ni enotnih evropskih standardov glede tega?

Saj bodo prišli. Pravice so tukaj. Vse članice so se zavezale, da jih bodo spoštovale. Četudi nimajo pravnega pomena, imajo političnega. Prej ali slej bo morala tudi Slovenija spoštovati te pravice. Ni resno, da podpisujete dokumente, ki zagotavljajo pravice, hkrati pa diskriminirate ljudi na podlagi njihove spolne usmerjenosti.

Človekove pravice torej niso notranja zadeva in vse, kar storijo ali izrečejo naši politiki, se sliši in vidi v Bruslju?

Natanko tako. Če pogledate zgodovino Evropske unije, boste ugotovili, da Bruselj redko sam prevzame pobudo, a dogodki ga prisilijo k ukrepanju. Prej Bruselj ni bil varuh demokracije, od avstrijskega primera pa je to del institucije. Prepričana sem, da nas bodo primer Buttiglione, dogodki v Sloveniji in podobni primeri prisilili, da bomo sprejeli potrebne ukrepe za zagotavljanje in uveljavitev temeljnih pravic.

Kaj torej menite o izjavi ministra Janeza Drobniča, da spadajo homoseksualci v pristojnost zdravstvenega ministrstva, se pravi, da naj bi po njegovem šlo za neko vrsto bolezni?

Sploh ne morem razumeti, kako takšni ljudje razmišljajo. Seveda ne gre za bolezen, to je čista neumnost. Ljudje si svobodno izbirajo partnerje in to nikogar nič ne briga. Živimo v svetu, kjer je vse več vojn, sovraštva, nasilja, kaj je lepšega od dveh ljudi, ki se imata rada! Kaj je bolnega na tem? Ljudje, ki tako govorijo in ki jih k temu očitno spodbujata sovraštvo in strah, so bolni.

Ali v konkretnem primeru že gre za sovražni govor oziroma kje potegniti mejo?

Sama nisem pravnica. Vendar je vprašanje podobno razpravi o tem, kaj se dogaja v Dafurju, ali gre za genocid ali ne. Pravzaprav ni pomembno. Nekdo na javnem položaju, kot je ministrski ali katerikoli drugi politični položaj, ima ogromen vpliv na javno mnenje. V konkretnem primeru pa gre še za človeka na oblasti in marsikdo si bo rekel, da mora že imeti prav ...

Kakšna, predvidevate, bo v prihodnje evropska politika? Se bodo nazadnje v vseh državah lezbijke in geji poročali kot drugi pari?

Če bodo stvari ostale na teh tirnicah, na katerih so sedaj, se bo nazadnje zgodilo tudi to. Gre sicer za notranje vprašanje držav članic, vendar trenutno vse države, razen Slovenije, pri tem napredujejo. Zato upam, da se bodo v prihodnosti po vsej Evropi ljudje lahko poročali, s komerkoli se bodo hoteli. Že sedaj se pogovarjamo o priznanju homoseksualnih porok med državami. To pomeni, naj bi vsaka država, četudi sama nima uzakonjenih porok homoseksualcev, priznala pravice parom iz držav, ki omogočajo sklenitev takšnega partnerstva.

Kaj pa posvojitve otrok?

Tudi posvojitve otrok.

Kaj menite o tem, da je naša nova vlada umaknila predlog zakona o registraciji partnerstev istospolno usmerjenih?

Žal je vlada to storila. Sicer pripravlja svoj predlog zakona, vendar je malo verjetno, da bo tako dober, kot je bil prejšnji. Zato lahko samo upamo, da bodo spremenili mnenje, prišli k pameti in vstopili v novo tisočletje.

Minister Drobnič danes ne bo prišel na okroglo mizo in se soočil z vami?

Ne bom ga obsojala, ker ne poznam razlogov, zaradi katerih ga ne bo, prepričana sem, da je zelo zaposlen ... Vseeno sem mu kadarkoli na voljo, če bi se želel pogovarjati o teh vprašanjih.