varuh človekovih pravic / Od ljubezni do sovraštva

Ko je Matjaž Hanžek točno pred štirimi leti postal varuh človekovih pravic, je bilo Slovenijo strah pribežnikov. Država je bila že pol leta brez ombudsmana in Slovenci so se "bali" pribežnikov. Hanžka je parlament podprl z veliko večino in takrat še opozicijskemu Janezu Janši je bil kandidat, ki ga je predsednik Kučan predlagal za novega varuha človekovih pravic, všeč. "Naš vsebinski razlog za podporo gospodu Hanžku je ravno v tem, da se je doslej že ukvarjal z varovanjem človekovih pravic v časih, ko to ni bilo tako enostavno, ko se je bilo treba za to izpostaviti, pa zato nisi bil nič plačan, ampak so te lahko celo aretirali, preganjali, zasliševali ali kako drugače šikanirali." Hanžek se je namreč konec osemdesetih let dejavno zavzel za kosovske Albance. Vendar je bil Janša previden: "Seveda pa s tem ne dajemo roke v ogenj za uspešno delo gospoda Hanžka. On se bo moral na tem mestu dokazati, ne samo v tem, da bo dosegel nivo, ki ga je dosegel njegov predhodnik, ampak da ga bo močno presegel, če bo hotel zadostiti mnogim pričakovanjem, ki jih je v tej državi, ker je velikokrat ..., kjer so človekove pravice velikokrat kršene, zelo veliko, zelo veliko."

Sprva je tedanja opozicija delo urada za človekove pravice hvalila. Janez Podobnik je recimo dejal, da lahko na podlagi varuhovih poročil nastane odličen strankarski program, razboriti Pavel Rupar pa je bil septembra 2001 s poročilom urada varuha človekovih pravic zelo zadovoljen. "Priznanje pa seveda izražamo gospodu varuhu človekovih pravic za tako delo. Za delo, da sprejema ljudi, da sprejema na znanje njihove probleme ter da se s svojo ekipo ubada z nepravilnostmi in opozarja nanje." Podobno navdušen je bil Miha Brejc, ko je državnemu zboru predlagal, naj bodo sklepi ob varuhovem poročilu bolj konkretni in obvezujoči in naj vlada neha leporečiti. "Ombudsmanovo poročilo je zelo konkretno, težko, da tako rečem, za to državo in oblast. Pa naj še vlada malo bolj resno to zadevo pripravi za državni zbor, tako kot se spodobi; naj zmeče ven ta balast in svoje lepe želje."

A ljubezen ni trajala dolgo. Hanžek, drugače od svojega predhodnika, ni deloval le kot zastopnik državljanov, ampak se je šel tudi politiko. Oglasil se je ob referendumu za Nato, podprl je molotovce, nasprotoval je vojni v Iraku in predvsem vseskozi opominjal vlado in opozicijo, da človekove pravice niso omejene le na pravice neke skupine posameznikov. Ko so se jeseni 2003 nad Slovenijo začeli zbirati temni oblaki sovražnega govora o izbrisanih, se je varuh človekovih pravic postavil na stran žrtev. In se s tem dokončno zameril opoziciji, ki si je izbrisane izbrala za sredstvo pohoda na oblast. Opozicija je v Hanžku videla motnjo, čeprav je varuh na težave izbrisanih opozarjal obe, vlado, ki se je izogibala izpolnjevanju odločbe ustavnega sodišča, pa tudi pomladno opozicijo, ki je vladi pri tem pomagala.

Prelom se je zgodil decembra 2003. Hanžek je v oddaji TV Klub na POP TV govori tudi o referendumih, ki so grozili izbrisanim. V zvezi z izbrisanimi je izrekel primerjavo, ki je na smrt užalila nasprotnike izbrisanih. "Če bi recimo leta 1937 v nacistični Nemčiji razpisali referendum, ali je treba Židom vzeti državljanstvo, bi večinsko mnenje to gotovo podprlo, a nacizem vseeno ne bi bil manj nacističen .... Mislim, da je to, kar se zdaj dogaja z izbrisanimi, podobna zgodba, kot se je leta 1945 dogajala z ljudmi v Rogu. Po štiriletnih travmah so pač ljudi metali v jame, po desetdnevni ali 14-dnevni vojni pač ni bilo tako hudih travm, jih pa samo izbrišejo ..." Izziv je bil prevelik, da ne bi bilo odzivov. Rudolf Petan ga je pozval, naj se opraviči, Andrej Bajuk je zaradi "hitlerjanca" ogorčen zahteval, naj odstopi, nekdanji poslanec SDS Branko Kelemina pa je Hanžka napadel, da je s poudarjanjem strpnosti pravzaprav nestrpen: "Govorite cele ure o strpnosti in ne vem čem še vsem, pa stokrat ponavljate besedo strpnost, ja, pa zdaj človek mora postati nestrpen, ko vedno posluša samo besedo strpnost, strpnost, strpnost ... Pa saj to je nevzdržno! Nehajte te besede uporabljati, pa bo nastala strpnost te države." Ko se je Hanžek odkrito postavil na stran islamske skupnosti, na stran Romov, istospolno usmerjenih, Slovensko škofovsko konferenco pa "osupnil" s trditvijo, da je njena izjava o nestrpnosti do cerkve in do verujočih pretirana, poti nazaj ni bilo več. Napadli so ga tisti, ki so ga prej hvalili. France Cukjati mu je nekaj mesecev pred zadnjimi volitvami očital, da se različnih vprašanj loteva različno in, kot da sploh ne bi bil prebral množice letnih poročil varuhovega urada, kritizira le opozicijske in hvali le vladne stranke.

Prišle so volitve, zamenjala se je oblast in naslednji korak je bil pričakovan. Ko je parlamentarna komisija za peticije in človekove pravice januarja obravnavala Hanžkovo poročilo o izbrisanih, mu je Rupar zabrusil, da ga njegovo osebno mnenje briga kot lanski sneg, isti teden pa je Branko Grims, poslanec in član predsedstva SDS, odkrito priznal, da bi bilo treba razmišljati o utemeljenosti institucije varuha človekovih pravic. Izjavo je kasneje ponovil. Pečetova zahteva, naj Hanžek odstopi, je samo konkretizirala tisto, kar vladne stranke šepetajo. Varuh človekovih pravic je postal tako moteč, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Ali samo njega ali celotnega urada.

Januarja je napadeni Hanžek v intervju za Mladino dejal, da po koncu mandata ne bo še enkrat kandidiral za funkcijo varuha človekovih pravic: "Ne, šest let je dovolj, za ponovno izvolitev pa tudi ne bi imel možnosti." Dejstvo, da ga vladna večina čez eno leto verjetno ne bi podprla, je le dokaz, da je delal dobro.