vlada / Omejena oblast

Pred dnevi, ko je podpredsednik parlamenta in zvezda Slovenske nacionalne stranke Sašo Peče varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka pozval k odstopu, je poslanec SDS Branko Grims v izjavi za nacionalno TV hišo dodal, da bi bilo smiselno razmisliti tudi o obstoju urada varuha človekovih pravic. Natančneje: misel o smiselnosti obstoja varuha človekovih pravic se mu je porodila ob razglabljanju, ali je upravičen obstoj državnega sveta. Poslanec Grims je ob tem ugotovil, da urad varuha človekovih pravic za davkoplačevalce pravzaprav predstavlja večje breme kot državni svet.

Vendar urad varuha človekovih pravic ni edina institucija, ki novo vladajočo koalicijo navaja na misel o varčevanju. Zdi se, da v delu vladajoče koalicije tudi komisijo za boj proti korupciji dojemajo kot nepotreben proračunski strošek. Zadnje tedne se namreč po kuloarjih širijo govorice, da bi bilo smiselno, če bi komisijo, ki jo vodi Drago Kos, ukinili. Proračunski denar, ki ga porabi antikorupcijska komisija, pa bi namenili protikorupcijskemu oddelku kriminalistične policije.

Če bi hoteli biti ironični in cinični, bi lahko rekli, da je nova vladajoča koalicija tako prekvašena z demokratičnim duhom, da kršitev človekovih pravic itak ne bo več. In zato je tudi urad varuha človekovih pravic odvečen. Če nadaljujemo v ironičnem tonu: nova vladajoča koalicija je tako prepojena z duhom poštenja, da tudi korupcije ne bo več. Zatorej je tudi antikorupcijska komisija odvečna. Zadošča že kodeks obnašanja javnih uslužbencev.

Vendarle pa bi bili površni, če bi se domislic o ukinitvi urada varuha človekovih pravic in protikorupcijske komisije lotili zgolj s cinizmi ali ironijo. Kontekst, v katerem nastajajo ideje o proračunskem varčevanju, ki bi se ga lotili tako, da bi ukinili neprijetne nadzorne institucije, namreč ni nedolžen. Gre namreč za vprašanje, ali naj ima koalicija, ki je zmagala na volitvah, prvi vladanju proste roke.

Laično stališče pravi, da državi vlada tisti, ki zmaga na volitvah. Pa je to, da vladajo zmagovalci volitev, točno? V državah, ki se imajo za ustavne demokracije, raje govorijo o vladavini prava. Torej je vsakršna oblast omejena z zakoni, hkrati pa je omejena z načeli delitve oblasti ter ustavo. In skušnjave, ki jih ima nova vladajoča koalicija, ko gre za vprašanje načel delitve in samoomejevanja oblasti, niso nepomembne. Recimo: sedanji vladajoči koaliciji na kraj pameti ne pade, da bi uresničili odločbo ustavnega sodišča o vrnitvi statusa izbrisanim. Res je sicer, da si je sedanja koalicija pot na oblast tlakovala z retoriko, uperjeno proti izbrisanim, vendar to še ne pomeni, da zaradi zmage na volitvah odločbe ustavnega sodišča ne veljajo. Če naj Slovenija ostane država, ki temelji na vladavini prava, se odločitvi ustavnega sodišča ne more izogniti nobena vladajoča koalicija.

No, z izvajanjem odločb ustavnega sodišča je imela velike težave tudi prejšnja vladajoča koalicija. Ta, med drugimi, ni uveljavila odločitve ustavnega sodišča o davčnih olajšavah za pastorke. Vzdrževanje pastorka v davčni zakonodaji ni bilo izenačeno z vzdrževanjem biološkega otroka. Četudi iz duha ustave izhaja, da bi moral biti pravni status biološkega otroka in pastorka izenačen, davčna zakonodaja tega ni upoštevala. Se zgodi, bi lahko rekli. Bolj zoprno je, da je ustavno sodišče zakonodajalcu naložilo, naj pravni status vzdrževanih otrok - ne glede na njihov biološki status - izenači. A se to ni in ni zgodilo. Davkariji pa se tudi ni zdelo primerno, da bi odločbo ustavnega sodišča izvajala neposredno, brez spremembe zakonskega besedila. Zakaj prejšnja vladajoča koalicija ni uresničila odločbe ustavnega sodišča, naj tudi pastorkom prizna ena status kot biološkim otrokom, je težko uganiti. Se finančnikom ter davkariji ni mudilo z drobno spremembo davčne zakonodaje? So čakali na veliko reformo? Ali pa so bili zgolj malomarni in so pozabili napisati domačo nalogo, ki jim jo je naložilo ustavno sodišče?

Driblanje

Dejstvo, da se je prejšnja vladajoča koalicija do odločitev vrhovne instance sodne veje oblasti občasno vedla poniglavo, seveda ne more biti alibi za sedanjo vladajočo koalicijo, ko gre za vprašanje izbrisanih. Kako bi se z odločitvijo ustavnega sodišča o izbrisanih soočila nova vladajoča koalicija? Napovedala je, da bo ministrstvo za notranje zadeve spisalo nov zakon, ki naj bi vprašanje izbrisanih uredil v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča, hkrati pa bi ustavo sodišče skušali "predriblati" tako, da bi novemu zakonu o izbrisanih dodeli status ustavnega zakona. In ustavnega zakona ustavno sodišče menda ne more razveljaviti.

Ideja, da bi odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih "predriblali" tako, da bi sprejeli ustavni zakon, katerega vsebina bi bila drugačna od odločbe ustavnega sodišča, na prvi pogled spominja na dogajanje, ki se je v teh krajih vrtelo leta 2000, ko je parlament sprejel ustavni zakon o volilnem sistemu. Ustavno sodišče je namreč leta 1998 sprejelo odločitev, da mora parlament uveljaviti rezultat referenduma o volilnih sistemih, ob tem pa je ustavno sodišče v eni najbolj kontroveznih odločitev v zgodovini sklenilo, da je na referendumu leta 1996 zmagal večinski volilni sistem. Po dolgi polemiki je parlament leta 2000 sprejel odločitev, da bo z ustavnim zakonom o volilnih sistemih "predriblal" odločbo ustavnega sodišča iz leta 1998. In parlament je s posebnim ustavnim zakonom ustoličil proporcionalni volilni sistem.

Je ideja sedanje vladajoče koalicije, da bi odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih "predbriblali" s posebnim ustavnim zakonom, primerljiva s preigravanjem odločbe ustavnega sodišča o uvedbi večinskega volilnega sistema? Ustava, sprejeta decembra 1991, je predvidevala, da mora biti zakon o volilnem sistemu sprejet z dvotretjinsko večino. Ustava načel volilne zakonodaje sicer ni izrecno zapisala. Ker pa je določala, da mora biti volilna zakonodaja sprejeta z dvotretjinsko večino, je temu delu pravnega reda vendarle pripisala poseben status, primerljiv z ustavo. Oba dokumenta, ustava in volilna zakonodaja, morata biti sprejeta z dvotretjinsko večino.

Kaj pa morebitni ustavni zakon o izbrisanih? Bi bilo primerno, če bi se izbrisanih lotili z ustavnim aktom? Ustavna materija ima določen simbolni pomen. Navadnih zakonov založniki ne vežejo v usnje. Ustavno gradivo pa občasno zapakirajo v bolj prestižne materiale. In bilo bi zelo nenavadno, če bi v usnje vezali ustavo, kot poseben bonus pa bi zraven pripeli še ustavni zakon o izbrisanih. Ker bodo morda nekoč otročičke pri patriotski vzgoji na pamet učili prve člene ustave, bi bilo toliko bolj nenavadno, če bi morala mladež na pamet znati tudi kak člen ustavnega zakona o izbrisanih.

Zakaj je domislica, da bi z ustavnim zakonom "predriblali" odločbo ustavnega sodišča, po eni strani skrajno nerodna, po drugi pa značilna za sedanje stanje duha? Ker kaže na mentaliteto, da volilna zmaga prinaša oblast, ki ni nujno omejena z zakoni, ustavo ali drugimi vejami oblasti.

Spet bi bili krivični, če bi trdili, da so skušnjave po kopičenju oblasti značilne zgolj za sedanjo koalicijo. Vpliv, ki ga je prejšnja vladajoča koalicija vzdrževala v ekonomiji, je bil izjemen. Volilna zmaga ni pomenila zgolj tega, da lahko nova vladajoča koalicija odločilno vpliva na pisanje ter na izvajanje zakonov, pač pa je volilna zmaga, med drugim, pomenila, da vladajoča koalicija usodno vpliva tudi na to, kdo bo vodil največje finančne gospodarske družbe v državi. Že prejšnja vladajoča koalicija je torej slabo krotila skušnjave, da bi njen vpliv segal tja, kjer naj strank načeloma ne bi bilo.

Ali obstajajo še kakšni signali, ki kažejo, da ima sedanja vladajoča koalicija težave pri razumevanjih načel samoomejevanja oblasti? Prejšnja vladajoča koalicija je pod taktirko tedanjega državnega sekretarja dr. Gregorja Viranta napisala zakon o javnih uslužbencih, ki je omejeval skušnjave pri kadrovskih posegih v vrhove javne uprave. Dr.Virant je tedaj poudarjal, da gre za projekt depolitizacije uprave. Organom v sestavi ministrstev, v katerih službujeta nekako dve tretjini vseh državnih uradnikov, naj bi s tem, da direktorjev ne bi bilo mogoče odstavljati brez krivdnih razlogov, zagotovili večjo avtonomijo. Šlo je torej za ukrep samoomejevanja vpliva, ki naj ga ima zmagovalec volitev na dogajanje v državni administraciji. No, prejšnja vladajoča koalicija je plemenito idejo o samoomejevanju oblasti interpretirala tako, da je leto dni pred volitvami za pet let postavila nekatere ključne direktorje organov v sestavi. S tem je svoje kadrovske interese deloma lahko uresničila, samoomejevala pa naj bi se prihodnja vladajoča koalicija - katerakoli že bo.

Zdaj pa nova vladajoča koalicija načrtuje, da bi odpravila določbo zakona, ki onemogoča odstavitve direktorjev organov v sestavi, če ni krivdnih razlogov. Minister dr. Virant, ki vodi postopke reforme zakonodaje, ki jo je pred štirimi leti snoval sam, sicer ne odpravlja vseh samoomejitvenih varovalk. Na novo postavljeni šefi organov v sestavi bodo še vedno morali skozi zapleteno in selektivno proceduro, med katero naj bi dokazali, da so usposobljeni za opravljanje kompleksne managerske funkcije v javni upravi. Vendar s tem, ko osnutek zakonodaje najavlja možnost zamenjave brez krivdnih razlogov, zakonska novela odpravlja eno od varovalk, ki je omejevala samovoljo oblasti. OK, roko na srce, odločitev ministra Viranta, da predlaga zakonsko novelo, je zanimiva predvsem zaradi gorečnosti, s katero je zagovarjal prejšnjo ureditev. Tudi ureditev, ko so po spremembi na volitvah na voljo vse pomembne glave v državni administraciji, je namreč čisto legitimna. Problem je v tem, da so ljudje, ko so se odločali za kandidaturo, utemeljeno pričakovali, da jih brez krivdnih razlogov ne bo mogoče odstaviti. Hkrati pa je odločitev o odstranitvi ene od varovalk zanimiva zaradi skušnjav nekaterih članov nove vladajoče koalicije, da bi se znebili nadzornih mehanizmov.

Komisija za nelagodje

Je ideja, da bi se proračunskega varčevanja lotili z ukinitvijo urada varuha človekovih pravic, izvedljiva? Teoretično je, praktično pa ni. Varuh človekovih pravic je ustavna institucija in za ukinitev takšne institucije je potrebno spremeniti ustavo. Hkrati pa je institucija varuha človekovih pravic pomembna dediščina druge polovice osemdesetih let in gibanja za varstvo človekovih pravic. Z ustanovitvijo Bavconovega sveta za varstvo ustavnih svoboščin si je partijska oblast postavila enega zelo redkih mehanizmov samoomejevanja. Seveda je bila odločitev za ustanovitev Bavconovega sveta povezana tudi s taktiziranji tedanje oblasti, ki je bila soočena z naraščajočim vplivom Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aferi JBTZ. Na dolgi rok pa je svet za varstvo ustavnih svoboščin vendarle predstavljal pomembno institucijo. Ustavna določba o varuhu človekovih pravic predstavlja pomembno civilizacijsko pridobitev.

Kaj pa komisija za boj proti korupciji? Je njena ukinitev možna? Antikorupcijska komisija ni ustavna kategorija. Vendar je odločitev za ustanovitev komisije povezana s priporočili evropskih institucij. Zato ni nenavadno, da so govorice o ukinitvi komisije za boj proti korupciji vzbudile pozornost med diplomati, akreditiranimi v Ljubljani. Bi, če bi komisijo vendarle ukinili, nastala huda škoda? Če uporabimo metaforo iz zdravstva: bilo bi nekako tako, kot da bi ukinili cepljenje. Komisija za boj proti korupciji je namreč institucija, katere učinek je preventiven. Gre za institucijo, ki obstaja zato, da imajo ljudje na oblasti občutek, da so pod nadzorom. Ljudje, ki so na oblasti, morajo imeti občutek, da nekdo ves čas preverja njihovo premoženjsko stanje. In če imajo občutek, da jih nekdo nadzira, je verjetnost zlorabe položaja manjša. Tako kot cepljenje še ni končno jamstvo, da človek ne bo dobil gripe, tudi nadzor protikorupcijske komisije ne zagotavlja popolnega izkoreninjenja korupcije. Vendarle pa gre za mehanizem, ki pri ljudeh na oblasti vzbuja nelagodje.