gospodarstvo / Težke kaplje vode izpod Karavank

Minuli teden smo izvedeli, kakšna usoda naj bi v prihodnje čakala jeseniško podjetje Voda Juliana. Podjetje, ki polni eno izmed naših najbolj priljubljenih ustekleničenih "navadnih" vod, a je kljub temu že leto dni v stečaju, naj bi zdaj izpeljalo pravo invazijo na ruski trg. To naj bi mu uspelo s pomočjo skrivnostne družbe Victoriya-Galaba-holding center, ki deluje na območju Uzbekistana, Rusije in Bolgarije. Tja naj bi vsako leto izvozili 13,5 milijona litrov vode, posel pa naj bi bil vreden štiri milijone evrov na leto. Seveda pa so to le načrti. Prvi, a zelo visokoleteči načrti Julianinih novih lastnikov, Marjana Krajnca in Nevenke Tee Gorjup. Prvi je najbolj znan kot direktor Študentskega servisa Maribor, druga je bila Tamova sanatorka, nesojena lastnica mariborskega letališča, pa tudi nekdanja predsednica Julianinega nadzornega sveta. Nova lastnika sta že večkrat poudarila, da bi bilo njune načrte mogoče uresničiti le, če bi kranjsko okrožno sodišče ugodilo njuni zahtevi po prisilni poravnavi Vode Juliane v stečaju. Zato so njune ideje izzvenele predvsem kot pritisk na sodniško odločitev. Kaj bo z Vodo Juliano, torej še naprej ostaja nejasno.

Prav Juliana je sicer naša prva blagovna znamka vode, ki ji je uspelo dobiti status naravne mineralne vode. Torej status "navadne" vode, ki jo je moč kupiti v steklenički. Čeprav se je trg naravnih vod v Sloveniji zadnje desetletje zelo razbohotil, Juliana ni doživela zgodbe o uspehu. Prej nasprotno. Podjetje se je kar naprej spoprijemalo z manjkajočimi dovoljenji, obiski nezadovoljnih inšpekcij, finančnimi težavami, lastniškimi menjavami, finančnimi vzponi in padci. Kakšna je torej Julianina zgodba?

Izvirna zamisel

Najprej se moramo vrniti na konec 80. let, ko se je gorenjski podjetnik Teos Perne domislil, da bi lahko prodajal ustekleničeno "navadno" vodo. Ta takrat seveda še ni bila takšna prodajna uspešnica kot danes. Sploh ne v Sloveniji, kjer smo kupovali le gazirano vodo. Tudi v germanskih deželah so prodajali predvsem visokomineralno gazirano vodo. Po "navadni" vodi pa so posegali zlasti v južnih krajih, Zahodni Evropi in ZDA. Zakaj se je torej Perne odločil za dokaj eksotičen posel? "Iz čisto logičnih razlogov," pravi. Zaradi turizma. Vodo je nameraval poleti prodajati na Jadranu, hkrati pa je nameraval oglaševati gorenjski zimski turizem.

Ravno takrat so gradbeniki med kopanjem znamenitega karavanškega predora naleteli na presenečenje. V globinah Karavank so odkrili zajeten izvir pitne vode. In ta je Perneta, ki si je sicer v tistem času ogledal več primernih izvirov, povsem navdušil. "Zdel se mi je najboljši, zaradi gorske lege tudi najbolj zaščiten pred onesnaženostjo, predvsem pa je bil geološko najbolj raziskan vodni vir," se spomni Perne.

Potreboval je seveda še soglasje za uporabo karavanške vode. Tega mu je leta 1990 izdalo Komunalno podjetje Vodovod Jesenice, ki je v pogodbi določilo, da naj bi začel Perne vodo uporabljati v dveh letih izključno za potrebe polnilnice. Če bi se pojavila višja sila, pa bi moral dati vodni vir na razpolago Jeseničanom.

Polnilnico vode je Perne postavil v enem izmed objektov jeseniške železarne. Od izvira pod Karavankami do polnilnice so napeljali skoraj sedemkilometrski cevovod. Perne je v Italiji kupil standardno tehnologijo, črpanje vode pa je bilo vseeno velik podvig. "Juliano nam je uspelo napolniti v taki obliki, kot je v izviru. Zaradi kakovosti samega izvira, pa tudi stekleničenja. Pri tehnologiji moraš biti namreč zelo dosleden, da veš za vsak ovinek, ki ga naredi voda od izvira do plastenke, sicer se voda pokvari" pravi Perne.

Še pred začetkom proizvodnje, se je začel Perne ozirati po tujih trgih. "Velike multinacionalke, kot sta Nestle in Coca-Cola, se takrat še niso ukvarjale z vodo. Začele so šele štiri leta za mano." Zato naj bi bil Perne v začetku 90. let v ZDA sklenil dober posel. Na območje Clevelanda naj bi vsak mesec prodal 50 tovornjakov Juliane. A načrti se niso uresničili.

Upravne težave

Po Pernetovih besedah se je začelo zapletati po uradnem odprtju polnilnice februarja 1992. "Dokler ni bila Juliana prodana v Ameriko, dokler polnilnica ni stala, ni bilo nobenih zadržkov, da ne bi začeli poslovati. Ko je stvar uspela, pa so se odločili, da sem odveč," je prepričan Perne. Za zaplete krivi skupino ljudi v lokalni skupnosti in na ministrstvu za okolje.

Rina Klinar, ki je bila v začetku 90. let predsednica IS skupščine občine Jesenice, pa pravi, da dokumenti kažejo drugačno zgodbo. "Občina je želela Pernetu pomagati, a izključno v okviru predpisov. Perne si je sposodil veliko denarja, ki ga ni mogel vrniti. Verjetno je zato začel kriviti občino," meni Klinarjeva. Tudi od Pernetovih kritikov je slišati, da naj bi bil imel Perne sicer dobro zamisel, ne pa tudi dovolj kapitala, da bi posel dejansko izpeljal. "Decembra 1991 je bil blokiran Pernetov žiroračun. Ne vem, zakaj. Imel je dolgove, takrat je bila tudi velika inflacija. Kljub temu smo mu želeli pomagati, pogovarjali smo se celo o ustanovitvi skupnega podjetja." A načrta niso uresničili. Kot pravi Klinarjeva, zato, ker vsi pravno-formalni pogoji niso bili izpolnjeni.

Res je, da Pernetovo podjetje ni imelo vseh potrebnih dovoljenj. Polnilnica je imela lokacijsko dovoljenje, ne pa tudi gradbenega in uporabnega dovoljenja. Tudi cevovod je bil zgrajen na črno. Inšpektorji so Pernetu očitali, da cevovoda ni postavil pod zemljo, ampak ponekod vidno po površini zemlje, zaradi česar je bil bolj izpostavljen poškodbam. Cevovod so sicer pozneje vkopali v zemljo."Kar se tega tiče, je to tehnični standard, ki pa ne vpliva na kakovost vode. Računali smo, da bomo potem, ko bomo pridobili vsa dovoljenja, cevovod normalno zgradili z novimi cevmi," pravi Perne in dodaja, da je skušal objekte legalizirati, a brez uspeha. Klinarjeva pa trdi, da je prav občina Perneta spodbujala, naj čim prej legalizira svoje objekte.

Potem je voda Juliana končno prišla na trg. A ne za dolgo. Že maja 1993 je jeseniški vodovod zaprl dotok vode v polnilnico. Ker pogodba o uporabi vodnega vira, ki so jo podpisali s Pernetom, po njihovem ni bila izpolnjena. Pernetu so zato izstavili ogromen račun z obrestmi za dostavljeno vodo. "Imeli smo sestanek s Pernetom, da bi mu povedali, kaj mora narediti, da bi izpolnil pogoje tehnične brezhibnosti, pa je sredi sestanka vstal in rekel, da smo proti polnilnici, ter odšel," pravi Klinarjeva. Perne je občini in jeseniškemu vodovodu očital tudi, da sta želela polnilnico oddati drugim interesentom. O tem je bil prepričan, zato je nekoč, da bi načrte preprečil, celo z betonom zalil jašek za vodo. Zagodla mu jo je tudi Radenska, ki je registrirala blagovno znamko Julijana - z dvema j - in zahtevala, da ne sme nihče uporabljati tega imena, niti izpeljank iz njega. Med le-te naj bi sodila tudi Juliana. Vloženih je bilo več tožb, sodni postopki pa še tečejo.

Proizvodnja v polnilnici je ves ta čas stala. Medtem je začel veljati nov zakon o naravi, ki je določil, da je lastnik vseh vodnih virov država. In da za uporabo vodnih virov podeljuje koncesije. Perne je ravno v tem zakonu našel rešitev za svoje podjetje. Od ministrstva za okolje je zahteval, naj mu koncesijo dodeli brez javnega razpisa. A ministrstvo je temu nasprotovalo. "Jaz pa sem se temu uprl, ker je naša polnilnica že stala in obratovala. Zato sem vložil pobudo na ustavno sodišče in z njo uspel." Ustavno sodišče je leta 1995 odločilo, da Pernetu pripada koncesija za črpanje brez javnega razpisa. Zgodilo pa se ni nič. Voda je bila še vedno zaprta. Leta 1999 se je znova obrnil na ustavno sodišče. To je znova odločilo, da mu pripada koncesija brez javnega razpisa. Voda je nato le pritekla do polnilnice, Perne pa je vložil več tožb, med drugim tudi tožbo proti občini in državi, od katerih je terjal 25 milijard tolarjev zaradi upravnih ovir in propadlega posla v ZDA.

Nov začetek in polom

Podjetje je tako zares zaživelo šele konec 90. let. Taktrat je bil slovenski trg naravnih vod že razvit, a Juliani je kljub temu uspelo v dveh letih tržni delež povečati z 0,5 odstotka na 10 odstotkov. "In to za razmeroma majhen denar," se spomni Perne, ki je stavil predvsem na neklasične načine oglaševanja. "V marketing smo vložili približno enako kot vodi H2O in Tiha, učinki pa so bili pri nas vsaj petkrat boljši." Juliana je takrat pri potrošnikih začela dobivati tudi avro prestiža.

Podjetje je medtem dobilo nekaj novih sodelavcev. Perne se je povezal z Andrejem Severjem, direktorjem Hranilno-kreditne službe Sicura. "K meni je pristopil leta 1998 in pokupil stare terjatve iz časov, ko so mi v začetku 90. let zaprli vodo. Tega denarja, ki smo ga bili dolžni, nismo nikoli videli, kajti če bi ga, ne bi imeli nikakršnih finančnih težav," pravi Perne. Pri Severju je tako zastavil svoje delnice. Ko bi poravnal dolgove, bi jih dobil nazaj. V podjetje je kmalu zatem za svetovalko prišla Nevenka Tea Gorjup in pozneje postala tudi predsednica Julianinega nadzornega sveta.

Leta 2002 so izbruhnile številne afere, povezane s slovenskimi hranilnicami in z njihovim spornim delovanjem. Prva je bila na udaru Slovenska hranilnica in posojilnica iz Kranja, njen stečaj je močno omajal zaupanje ljudi v hranilno-kreditne službe, posredno pa se je zamajala tudi Juliana. Nekaj hranilno-kreditnih služb je takrat končalo v stečaju, med njimi je bila tudi Severjeva HKS Sicura. Njeni varčevalci so sicer zahtevali svoje prihranke nazaj, vendar jim jih Sicura ni mogla vrniti. Predvsem zato, ker je veliko njihovega denarja posodila Pernetovi Juliani. Ta pa dolga kljub dobremu tekočemu poslovanju Sicuri ni zmogla vrniti.

Takrat je podjetje zapustil njegov ustanovitelj Teos Perne. Andrej Sever je namreč želel luknjo, ki je nastala v HKS Sicuri, pokriti z izdajo vrednostnih papirjev Juliane. Perne je temu nasprotoval. "In takrat je Sever, ki je imel kot glavni financer v rokah vse delnice, le-te zadržal. Od takrat je on nastopal kot lastnik družbe," pravi Perne. Sever je za nekaj časa prevzel tudi direktorski stolček Juliane. Perne se je sicer skušal vrniti v podjetje, izpeljal je udar in prevzel direktorski položaj, a se je kmalu iz podjetja umaknil, saj so se delavci odločno postavili na Severjevo stran.

Podjetje se je nato preimenovalo v Vodo Juliano, tekoče je dobro poslovalo, zanj pa so se začeli zanimati tudi številni kupci, menda banke in podjetja, kot so Coca-Cola, Pivovarna Laško in Radenska. Zato je maja 2004 med delavce kot strela z jasnega treščila novica, da gre Voda Juliana v stečaj. Zaradi ogromnih starih dolgov. In koliko je bila pravzaprav dolžna? Samo HKS Sicura je zahtevala 1,2 milijarde tolarjev; vsi upniki pa so prijavili za poltretjo milijardo dolgov. Zanimivo je, da si je Voda Juliana veliko sposodila tudi v podjetju Zadruga S, ki ga je tudi vodil Andrej Sever.

Lastnik Vode Juliane je takrat postal Pavle Derata oziroma njegovo podjetje Depal. Derata je bil sicer poslovni partner HKS Sicura in tako neposredno povezan z Andrejem Severjem. Po stečaju Vode Juliane je večkrat zahteval prisilno poravnavo, a je bil pri tem neuspešen, saj so upniki želeli podjetje prodati, da bi iztržili več. In zanimanje za nakup Vode Juliane je bilo izredno. Kljub zastareli opremi, poslovanju v najetih prostorih in kljub temu, da je podjetju oktobra lani potekla koncesija za črpanje vode izpod Karavank, ministrstvo za okolje pa mu še ni izdalo nove odločbe. Julianine potencialne kupce je verjetno najbolj mamila kar sama blagovna znamka Juliana.

Lastniške igre

Vodo Juliano so nameravali prodati januarja letos na dražbi, kjer bi poskušali zanj iztržiti najmanj 420 milijonov tolarjev. Nekateri so pričakovali, da bi se lahko med petimi resnimi ponudniki - med katerimi se je presenetljivo znašel tudi Študentski servis Maribor - vnel oster boj. Poznavalci so menili, da bi lahko Vodo Juliano prodali celo za milijardo tolarjev. A tik pred dražbo je presenetilo sporočilo, da dražba odpade. Lastnik Vode Juliane Pavle Derata je čez noč znova zahteval prisilno poravnavo. Zgodilo pa se je še nekaj: Študentski servis Maribor oziroma njegov lastnik in direktor Krajnc se je odločil do Vode Juliane priti skozi stranska vrata. Za 520 milijonov tolarjev je odkupil Julianine dolgove do njenih največjih upnikov, HKS Sicure in Zadruge S. Marsikdo se je sicer takoj vprašal, kdo stoji za nakupom. Morda lastnik Derata in celo nekdanji lastnik Sever?

Kot kaže, je Krajncu pri nakupu pomagala predsednica Julianinega nadzornega sveta Nevenka Tea Gorjup, ki je medtem sicer postala predsednica Julianinega upniškega odbora. Zakaj? Študentski servis Maribor je kupljene dolgove že čez nekaj dni prodal. Podjetjema Copy Center in Nevija. Prvo je v Krajnčevi lasti, drugo pa v lasti Gorjupove. A to še ni vse. Julianin lastnik Pavle Derata se je po odpovedani dražbi namreč odločil prodati vse svoje delnice. Nova stoodstotna lastnika Juliane sta postala Roga in Gemag Center. Prvo podjetje je v Krajnčevi lasti, drugo pa v lasti Gorjupove. Podjetje sta tako z nekaj spretnimi potezami skoraj povsem v svoje roke dobila Gorjupova in Krajnc. Marsikdo sicer še vedno ugiba, kdo dejansko stoji za njunimi nakupi.

In kakšna bo prihodnost Vode Juliane? Marjan Krajnc, ki pravi, da se je nakupa lotil tudi zaradi spremenjene davčne zakonodaje, je sprva predstavil tri rešitve. Da bi na Jesenicah nadaljevali proizvodnjo tako kot doslej. Da bi podjetje povezali s strateškim partnerjem. Ali da bi podjetje prodali. Prejšnji teden pa je napovedal, da naj bi se Juliana lotila osvajanja ruskega trga. Morda celo japonskega.

Kako pa na petnajstletno agonijo Vode Juliane gledajo na Jesenicah? Župan Boris Bergant pravi, da si na Jesenicah želijo le, da bi polnilnica spet začela normalno poslovati. In da bi jo dobil kdo, ki bi bil sposoben v njej zagotoviti "normalno" proizvodnjo in prodajo in bi poskrbel za zaposlovanje Jeseničanov.