mediji / Zgodba o labodjem spevu

Minister Simoniti, nova generalna tožilka in še nekaj posameznikov, ki so v Janševi vladi zasedli pomembne funkcije, so pred nekaj leti sestavili apel civilne družbe, katastrofično poimenovan kot "Nekaj je treba storiti". V šestih točkah, ki so se ujemale s političnimi zahtevami še opozicijske Koalicije Slovenija, so zahtevali reforme na področju medijev, spremembe v javni upravi, želeli so si, da se premoženje nekdanjih družbenopolitičnih organizacij pravično porazdeli med vse stranke, in boljši nadzor opozicije nad nadzornimi sveti podjetji, v katerih ima država svoj delež. Dve leti pozneje civilne pobude ni več, iz razumniškega ambienta novorevijaškega kroga je krenila na oblast, s sabo pa naj bi prinesla tudi "prvi korak k demokratičnemu ravnotežju in evropskim političnim in medijskim standardom". Vlada je namreč začela uresničevati omenjene zahteve: v prvih mesecih je spremenila zakon o javnih uslužbencih, začeli so vzpostavljati svoje gospodarsko omrežje (faustovska ponudba novi opoziciji, da zasede nekaj sedežev, ni naletela na navdušen sprejem), borcem so omejili sredstva in pričakovano pripravili tudi paket medijske zakonodaje. Prvi izmed zakonov je Zakon o Radioteleviziji Slovenija, kmalu pa naj bi prišel tudi novi zakon o medijih, v začetku v obliki amandmajev, pozneje pa kot zapakirana celota.

Način sprejemanja zakonov, vsebina in predvsem argumentacija novih členov pa ustvarjajo vtis, da so bile razumniške besede o "demokratizaciji in tranziciji, ki prehajata v demokracijo," samo in le besede in da nova vlada dela ravno tisto, kar je stari vladi očitala druščina posameznikov, podpisana pod civilno pobudo. Še več, če so bile ugotovitve omenjene skupine sicer deloma pravilno zapažen, a zaradi strankarskih ciljev napačno interpretiran družbeni fenomen, pa so poteze nove vladne ekipe in njenih poslancev poskus podreditve prostora javnih medijev. So, če si sposodimo grozečo retoriko Barbare Brezigar, poskus "političnega nadzorstva", "arogantnega vladanja", ki lahko Slovenijo odpelje "v diktaturo".

"Tako smo se odločili"

OK, dejstvo, da si je vlada zaželela drugačen zakon o RTV Slovenija, ni presenečenje, spremembo zakona namreč predvideva tudi koalicijska pogodba. Stari zakon je imel res nekaj pomanjkljivosti, pa tudi dosedanji predsednik Sveta RTVS Janez Kocijančič je sproščeni strani že od leta 1994 služil kot priročna tarča (med)ideološkega obračunavanja. Presenečenja so drugje. Vladi in njeni poslanski posadki se namreč pri sprejemanju zakona zelo mudi, motiv za nerazumno hitrost pa je bilo vsaj na začetku imenovanje novega generalnega direktorja. Vlada je namreč javnosti zakonski predlog, v njem je sicer mrgolelo pravopisnih napak in ostalih oblikovnih nečednosti, predstavila v petek popoldne, 1. aprila. Dejstvo, da je vlada zakon lansirala v javnost v času, ko ljudje razmišljajo o soboti in nedelji, ni nepomembno. Potem je vlada napovedala, da bo prvoaprilski zakon sprejela po izrednem postopku, kot da bi bila od spremembe te zakonodaje odvisna usoda vse Slovenije, po glasnih protestnih pa si je vendarle "premislila" in ga v parlament poslala po "redni poti". Vendar z eno napako, da se zakon ne bi izgubil v čakalnici nepomembnih - recimo med tistimi zahtevami ustavnega sodišča, ki od parlamenta zahtevajo, naj spremenijo zakonske odločbe o dohodnini (na katere je recimo sredi vročice o izbrisanih opozarjal evropski Brejc) - so zakon poslali na izredno sejo. Od prvega javnega osnutka do prvega branja v parlamentu so minili trije tedni. Časa je bilo dovolj le za nekaj "kozmetičnih popravkov", še zdaleč pa ne za javno soočenje mnenj o predlaganih rešitvah. Kar pa seveda ne pomeni, da Simonitijevega predloga javnost ni opazila. Nasprotno, oglasili so se novinarski sindikati, njihovo društvo, medijski strokovnjaki, Mirovni inštitut, komunikološko društvo, združenje oglaševalcev, pa tisto za direktni marketing, pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost ... Oglasila se je mednarodna novinarska javnost, ki pa je bila, če gre verjeti besedam enega od avtorjev zakona, Branka Grimsa, zavedena. Zakon je posredno podprl le Zbor za republiko, ki pa ni ravno le neodvisen organ civilne družbe. A vendar se zdi, da so nezadovoljni glasovi naleteli na gluha ušesa.

Janez Janša je na poslansko vprašanje, kaj meni o protestih, tako recimo zavajajoče dejal, da zaradi zakonskega predloga niso protestirali gledalci, tisti, ki plačujejo televizijo. Janševa argumentacija je zelo podcenjujoča, po njegovem naj bi bili zakoni, ki na ceste ne pripeljejo užaljenih prizadetih, dobri. Kot da je v slovenski družbi običajno, da volilci pozorno spremljajo zakonske procedure, različna pravna mnenja in strokovne rešitve, Janša pa je očitno namerno prezrl vse kritike novinarjev in posameznih strokovnjakov. Podobno zavajanje si je recimo privoščil tudi minister Simoniti, ko je na TV Odmevih "tako imenovani stroki" očital, da sama ni pripravila svojega zakonskega predloga. Kot da bi v opis del in nalog profesorjev na fakulteti sodilo tudi prostovoljno pripravljanje zakonskega gradiva.

A vendar, kakšni so pravzaprav očitki ene in nasprotni argumenti druge strani?

Politizacija ali depolitizacija?

Po napadih novinarjev in stroke so se minuli teden zganile tudi stranke. V ponedeljek so svoja stališča predstavili pri SDS. Njihove rešitev naj bi bile sistematične, uvajanje parlamentarnega programa je v skladu z evropskimi normami, celoten namen zakona pa naj bi bilo "preoblikovanje Kocijančičeve televizije v javno televizijo". Na novinarski konferenci je nastopil nekdanji novinar in sedanji poslanec Miro Petek, ki zakon podpira, čeprav ima do njega "ambivalenten odnos". Opozicija je bila seveda drugačnega mnenja, vladi je očitala, da je arogantna, nedemokratična, da hitijo, da je zakon pomanjkljiv in da si hoče vlada z načinom imenovanja programskega in predvsem nadzornega sveta podrediti javno televizijo.

Kdo ima prav, pokaže preprosta primerjalna analiza sedanjih in predlaganih zakonskih rešitev. Osnovno izhodišče predlagateljev zakona je boljše poslovanje, organiziranje, spreminjanje sestave in pristojnosti organov RTV, uvajanje parlamentarnega programa, pač "čim bolj kvalitetno opravljanje javne službe v korist uporabnikom". Cilji so zelo podobni tistim iz starega zakona, izvedba pa je seveda drugačna. Če je stari zakon predvideval, da od 25 članov sveta RTV parlament imenuje pet članov, po novem predlogu politika od 29 članov imenuje 21 članov sveta. Podobno je z drugo institucijo, z nadzornim odborom. Ta ima po novem zakonu več pristojnosti, kot jih je imel doslej, vlada in politika v njem pa še večjo večino, kot sta jo imela po do sedaj veljavnem zakonu. Poveča se tudi vpliv generalnega direktorja, ki po novem imenuje in razrešuje odgovorne urednike (na predlog direktorjev radia in televizije, ki jih imenuje tudi sam), njega pa voli v večini politično imenovan programski svet. "Generalni direktor zavoda bo imel odslej neposreden vpliv na imenovanje direktorjev radia in televizije ter odgovornih urednikov, s tem pa tudi možnost poseganja v programske vsebine," so recimo zapisali v Društvu slovenskih novinarjev.

Vladni predlog sicer vključuje smelo zavezo, po kateri člani programskega sveta v obdobju 10 let pred imenovanjem ne smejo biti člani političnih strank, vendar ta omejitev ne velja za člane nadzornega sveta, ki imajo v praksi veliko moč. Med drugim recimo sprejema statut zavoda, ki določa notranja razmerja in pravila delovanja. Treba je dodati, da se vladne stranke ne motijo, ko pravijo, da so bili tudi v sedanjem svetu RTV pripadniki civilnih organizacij, ki so imeli politični pedigre, vendar je bil njihov vpliv razpršen, neusklajen, predvsem pa jih z glasovanjem ni izbrala parlamentarna večina. Če je stari zakon torej v praksi dopuščal manipulacije s pojmom civilna družba katerekoli politične struje, pa zaradi predvidenega parlamentarnega izbora članov programskega sveta RTV SLO novi zakon civilni družbi očitno natika politično uzdo parlamentarne večine. Namesto da bi vladajoča večina popravila neustrezne člene starega zakona, je brez javne debate in strokovnega soočenja mnenj napisala novi zakon, ki pa je od tistega, ki naj bi ga popravili, še slabši. Poleg tega pa ima zakon tudi nekaj nejasnosti, ki dopuščajo različno interpretacijo zakonskih členov. Med opisom del in nalog nadzornega sveta je tako zapisana pravica "do vpogleda v vso dokumentacijo javnega zavoda", pri čemer ni jasno, ali ta dokumentacija vključuje zgolj upravne dokumenta ali tudi osebno dokumentacijo zaposlenih novinarjev in urednikov. Morda ni nepomembno spomniti, da je bil "Kocijančičev zakon" vzorec za pisanje podobnih zakonov o nacionalnih javnih medijskih hišah v nekaterih drugih državah.

Kako si vladajoči politiki predstavljajo avtonomnost javnih medijev, je pokazala razprava v parlamentu. Dokaze o Kocijančičevi televiziji so našli vse od domnevnega poskusa cenzure Možinovega masterpeacea, Cece, medijskega umora Franceta Arharja, neustreznosti določenih oddaj, "odkrito in brutalno sodelovanje nacionalne RTV pri rušenju in diskreditaciji Peterletove kot tudi Bajukove vlade" pa tja do oktobrske stavke novinarjev na dan volitev. Vladajoča koalicija je Simonitijev predlog potrdila in hkrati obljubila, da bo dovolj javne razprave. Zaradi tankovskega sprejemanja zakona pa je težko verjeti, da bo imela javna debata tudi kakšne posledice. Morda pa bo zaradi nenavadnega razumevanja avtonomije medijev postala pozorna Evropa.