taboriščniki / Nagon po ubijanju

Črtaste obleke, našitki, vtetovirane številke, industrijska predelava človeških las v tkanino in maščobe v milo, poskusi na ljudeh: to so reči, ki se jih raje ne spominjamo ob letošnji verigi obletnic osvoboditve koncentracijskih taborišč. In kako je bilo živeti na tekočem traku smrti?

Pavla Smrekar nama je odločno odprla vrata svoje ljubljanske hiše. Toda že po nekaj besedah je postalo jasno, da je Primorka ne samo po naglasu, ampak tudi po temperamentu. Na spodnjem Krasu je najprej delovala kot aktivistka. Borila se je predvsem proti poitalijančevanju: "Če smo v šoli spregovorili kakšno slovensko besedo, nam je učiteljica rekla, da imamo umazana usta." Bila je izdana in zato prisiljena oditi v partizane. Tam je bila ranjena v trebuh, aretirana in po italijanskih zaporih oštevilčena v Auschwitzu: 81929.

Neke noči je nemirna stopila iz barake in zaslišala otroški jok. "Doma sem pustila otroka in sem pomislila, da bi verjetno moral biti tak kot ta, ki je jokal pred mano." Stisnila sta se drug k drugemu in še Pavla je začela hlipati. "Potem sem pa že vedela, da je nekdo za mojim hrbtom."

Ta je zbil zvito dvojico na tla, v blato, in ni in ni nehal udarjati. "Jaz sem splezala ven. Otrok pa je ostal tam."

Vsakih nekaj barak je ena rabila za mrtvašnico. "Na voziček smo natovorili trupla. Dve sta vlekli, ena je porivala. Trupla so v mrtvašnici ležala na kupu, bilo jih je toliko, da smo jih morali ves čas metati na vrh. Včasih je kakšna spodaj premaknila roko ali zaihtela, a je nismo smele izvleči ven." Druga vrsta dela, ki ga je izmenično opravljala, je bilo kopanje jarkov, tako globokih, da je šla cela noter. "Potem smo vanje zložili trupla in jih zasuli." Vode ni bilo nikjer. Starejša gospa je prosila paznika, ali lahko pije iz luže. "Privolil je, toda ko se je sklonila nad zemljo, ji je s škornjem stopil na vrat in jo tiščal, dokler se ni zadušila." Paznik je bil na ruski fronti večkrat ranjen. "Pravzaprav je bil že ves izmaličen, a ni hotel nehati služiti Nemčiji in so ga premestili v taborišče. Izživljal se je nad nami."

Ob nedeljah so bile proste: "Vsi smo se morali hkrati sleči, saj oblek niso oprali, ampak so jih razkuževali v komori. Stenic je bilo ... strašno ... Obrili so nas povsod, vse, kar je bilo za obriti, in posipali z apnom - pod pazduho, po glavi ..." Apno se uporablja za pleskanje zidov, in če slučajno pride v stik s kožo, ta postane rdečkasta od razjed. "Potem smo se nagi sprehodili po središču taborišča, mimo oficirjev, ki so tam sedeli na stolih. Igral je orkester. Če jim je bila katera posebej všeč, se je morala obrniti, da so si jo bolje ogledali. Kateri so rekli, naj gre ven iz vrste in počaka. Kaj je bilo s temi ženskami naprej, ne vem."

Kljub vsemu - nazadnje je tehtala le 39 kilogramov - nikoli ni pomislila na smrt: "Če bi me polovico porezali, bi še vedno hotela živeti. Imela sem tako lepe ideale, da se jim nikdar ne bi odpovedala."

Tehnike preživetja

Njeni spomini, ki jih je nanizala s povsem mirnim glasom, delujejo kakor bliski sredi temne noči. "Ena baraka je bila stranišče, kamor smo hodile v vrsti. Opravile smo druga za drugo. Če je katera mečkala, jih je dobila z bičem. Seveda je katera tudi padla v greznico in seveda," naredila je premor, "tam notri ostala." Spominja se devet-, desetletnega dečka z očetom. "Sinu so dali bič in rekli - pretepi očeta. Najprej se je upiral. Potem je udaril in še enkrat ... in se je spozabil. Očeta je pretepel do smrti." Nagon po ubijanju, ki se lahko prebudi v človeku, je slabo raziskana stvar, ki spada v vojaško psihiatrijo. Kot duh iz steklenice se lahko prebudi v nekaterih okoliščinah. "Spomnim se dveh bratov, Nemci so ju najprej silili, da sta pobila druge taboriščnike. Nato so naščuvali drugega proti drugemu. Brat je nekajkrat zamahnil nad bratom, potem pa se je vrgel proti stražarju in kršil varnostno razdaljo treh metrov, kar je pomenilo avtomatičen strel in smrt," je dejal Cvetko Kobal, ki je preživel Auschwitz. Pravzaprav ne samo Auschwitz, v dveh letih je bil večkrat premeščen iz enega delovnega taborišča v drugo.

Skozi to "šolo" je izoblikoval posebne trike za preživetje. Prvič je treba imeti srečo. Cvetko se natančno spominja vseh usodnih naključij, zaradi katerih je preživel. Primer. Ko je bil že tako slab, da se je lahko vzpenjal po stopnicah samo po vseh štirih, je v taboriščnem žargonu postal "muzilman" - bitje, ki so ga smeli pretepsti ne samo pazniki, ampak tudi sotrpini, kakršen je bil on sam. Ravno na stopnicah, ko je na vso moč poskušal priplezati gor, ga je udaril Slovenec. "Po vojni sva bila v zelo dobrih odnosih in nikoli nisva razčistila, zakaj je to naredil. Vendar sem razumel, da je udaril dobronamerno. Kajti če bi me namesto njega udaril mimoidoči uniformiranec, ne bi več vstal."

Druga stvar je poznavanje jezika okupatorja. "Nemci niso priznali, da jih ne razumeš, in si lahko takoj dobil s palico po glavi." Sledi "telesna konstitucija": "Najhuje je bilo tistim, ki so doma veliko jedli in trdo delali - kmetom. Ko so prišli v taborišče, so še vedno delali, hrane pa ni bilo nič." Če v dveh, treh mesecih niso uravnotežili energije, ki je prihajala z jedačo, z energijo, ki so jo porabili za delo, se niso več zbudili. "Bili so še živi, a zbuditi jih nismo mogli. Zato so jih še žive dali v krematorij." Četrtič - delati se, da delaš, v resnici pa na skrivaj počivati. "Moral si poiskati čim bolj sploščen kamen in ga obrniti tako, da se je pazniku zdelo, da neseš zelo velikega." In peta, menda najpomembnejša stvar - splošna volja do življenja. "Jaz sem vedel, zakaj sem tam - zaradi ideje, uporništva. Hitro pa so obupali tisti, ki so jih pobrali mimogrede, na cesti." V nekaj dneh so se ljudje vidno spremenili. "Recimo, ko je Jud prišel noter, je še upal. Po dveh, treh dneh je ugotovil, da nima možnosti za preživetje. To se je takoj poznalo na obrazu ... postajal je odsoten. Kakor da sploh ni več zraven." Tisti, ki so prišli do roba ali hudo zboleli, so se vrgli na bodečo žico, skozi katero je tekel električni tok. "Množično so to delali. Na žici so potem viseli še kar nekaj časa." Zboleli pa so zelo kmalu. "V kamnolomu nismo imeli zaščitenih nog; če te je kamen opraskal, je to lahko kaj kmalu postalo usodno." Tako je bilo 9. junija 1942 v kamnolomu Gusen, ki je spadal pod koncentracijsko taborišče Mauthausen, triinsedemdeset Jugoslovanov, večinoma Gorenjcev. Prvega septembra jih je bilo le še sedemnajst: "Pa nobenega niso ustrelili, potolkli so jih na delu ali pa so umrli zaradi bolezni."

Nepisana pravila

Če je jetnik zdržal po taboriščih več kot dve leti, so ga pazniki in drugi pustili pri miru. "Takih niso več hoteli ubiti. Odredili so jim celo delo pod streho, kar je bil velik privilegij." Še eno nepisano pravilo med zaporniki: razdeliti pakete od doma s tistimi, ki take pomoči niso dobili. "Na začetku paketov ni bilo. Vendar je nemški sistem popustil, ko so jih leta 1943 dobili po buči pred Stalingradom. Sicer so iz paketov pobrali vse, kar jim je bilo všeč." Cvetko je celo zapisoval, kdo je dal komu kaj, in papir nazadnje skupaj s prijateljem zakopal v votli cevi v eni od barak. "Po vojni sva jo šla s kolegom iskat, a je nisva našla."

Tedanjega dvaindvajsetletnika Cvetka uporniški duh ni zapustil niti v taborišču, le priložnosti za upiranje je bilo malo. "Zvečer je bila med bloki borza. Tisti, ki so delali pri sistemu delitve hrane - kapoti, so, recimo, menjali ukradeno 'župo' od kosila za kruh. Mi smo se odločno bojevali proti temu. Juha te je sicer hitro nasitila, toda v njej ni bilo maščobe, ni bilo nič. Zato so zjutraj dobivali vodenico, slonove noge, koža se je raztegovala ... " Jetniki so menjali tudi kruh za cigarete. "Ne boste verjeli, a nekateri so rekli: 'Samo še enkrat potegnem, pa lahko tudi umrem.' Take smo prav stresli: 'Pa, kaj ti je!'"

Mila sreča

Da so bile cigarete nekaj najdragocenejšega, potrjuje tudi pričevanje Emilije Beuc, ki se je v Auschwitzu znašla s šestnajstimi leti. "Nisem vedela, ali naj začnem kaditi. Pa je nam otrokom mama rekla: 'Pa dajmo tudi mi kakšno pokadit, da bomo manj lačni.' Potem sem pa vse življenje kadila."

Emilijo smo obiskali v njeni rojstni hiši, ki še danes stoji stran od prometnih in snega očiščenih poti krškega okoliša. Kako je bilo šele leta 1941, ko je Emilijina družina pomagala Osvobodilni fronti? "V hosto sem nosila hrano," je pojasnila in na mizo postavila žajbljevo žganje. "V nedeljo zjutraj so prišli po nas Nemci. Tolkli so po vratih in sem se skrila v peč," je zamahnila z roko proti večji odprtini v zidu, v kateri so še pred kratkim zažgali nekaj časopisja. "A nisem mogla dolgo časa sedeti v peči, prišleki pa niso odšli vse do večera." Ko je priplezala ven, je bila vsa sajasta. "Pa so me vprašali, zakaj sem se skrila." Torej so govorili slovensko? "Bilo je nekaj Slovencev. In sem odgovorila, da sem mislila, da so banditi. Takoj me je eden udaril za ušesi."

Oče in Emilijin brat sta se znašla v enem taborišču. Emilija, skupaj z materjo in dvema sestrama, pa je po dolgi poti prišla v Auschwitz. Pričakal jih je zvok orkestra, za hrbtom katerega so odnašali trupla. "Potem so nas slekli in ostrigli. Saj veste, da so iz ženskih las, ki so jih na vagonih peljali iz taborišča, delali blago. Dobili smo številko na roko in obleko," je zavihala rokav - 42286, "skledo z luknjo smo lahko obesili na vrvico okrog pasu, skupaj z leseno žlico."

Natančnost, s katero se je med pogovorom pogosto zadržala pri kakšni malenkosti v zvezi s hrano, opisovanju velikosti obroka ali barvi kruha, je zbujala neprijetne občutke. Najhuje je bila po Emilijinih opisih videti rjavkasta voda, ki so jo pili, oziroma pomanjkanje kakršne koli vode. "To je bilo močvirnato območje. Morali smo kopati jarke ...," se spominja prvih dni dveinpolletnega bivanja v taborišču. "Imela sem veliko srečo," se je iskrivo nasmejala, "ker sva s starejšo sestro prišli v kuhinjo!"

Pri vsakem velikem kotlu so stale po tri kuharice. Najhujše nadzornice pa niso bile uniformirane SS-ovke, ampak Nemke, kriminalne zapornice, premeščene na Poljsko iz nemških zaporov. "Bile so prav tako zaprte kot jaz. Samo da niso bile ostrižene in so lahko z nami počele, kar so želele, teple so nas, kolikor so hotele." To, da so bile nemške taboriščnice, ki so se za žico znašle med prvimi, je potrdila tudi Smrekarjeva: "SS-ovkam nas sploh ni bilo treba tepsti, samo ukazali so in že je bilo izvedeno."

Emilija Beuc pa je iz spominske skrinje potegnila tudi svojega angela varuha. Zajela je zrak in izdihnila: "To pa, kar vam bom zdaj povedala, je nekaj čudovitega. Je strašno dobra stvar. Če bi zdaj srečala to Poljakinjo, SS-ovko, bi ji poljubila noge." Zgodilo se je namreč, da je od osemdesetih kuharic lahko ostala le polovica in je bila Emilija skupaj s sestrama določena za transport v neznano. V solzah je odhitela k uniformirani Poljakinji in jo prosila, naj jo obdrži v kuhinji. "Odšli sta dve Rusinji in naju s sestro je dala nazaj. Pravo srečo sem imela. Veliko srečo."

Ni pa je imela njena mati. "Ker domov, kamor smo lahko pisali le enkrat na mesec v nemščini, nismo smeli sporočiti, da smo lačni ali da nam je kakor koli slabo, sem napisala, da je mama šla za staro mamo." Ko se je mama ravno na novo leto začela dušiti, je hči odhitela po pomoč. "Židinja, zdravnica, je rekla, da ne bo dolgo zdržala, ker ji je odpovedalo srce. Ko je umrla, so jo nesli ven in položili na kup mrličev, velik kot naša bajta. Sami okostnjaki. Potem je tam ležala in po treh dneh so jo odnesli."

"Izdajalci so bili doma"

Kakor se spominja, nobena od deklet in žena v taborišču ni imela menstruacije: "Vse smo bile shirane." Večkrat je zbolela in se je ob tem enkrat znašla v posebni baraki na samem vrhu trinadstropnega pograda. "Skozi majhno okence sem imela pogled na judovske barake. Nato so začeli voziti tovornjaki - drug za drugim, in vanje so tlačili Židinje. Bila so sama mlada dekleta. Vedela so, da jih peljejo v krematorij, in so kričala. Vso noč."

Drug prizor, ki ga ima še danes pred očmi, so nemški vojaki s škornji, poškropljenimi s krvjo. "Tam so bili romski otroci, ukazali so jim, naj jim obrišejo škornje. Pa so odklonili. Potolkli so jih, vse so pobili." So bile med taboriščnicami notranje izdajalke? "Izdajalci so bili doma! V taborišču pa ne," in je pomaknila skledo z domačimi piškoti bližje k fotografu.

Občutek popolne groze je ni presunil niti v taborišču niti na begu iz njega, ampak tedaj, ko so vso družino zvezano odpeljali s kmetije: "Tako živino smo imeli! Pa kdo jo bo hranil? Pa so nam rekli, nič več ne boste 'futrali'." Čutiti je, da Emilija ženski, ki jih je izdala, ni oprostila. "Njene starše so ustrelili, ker so pomagali partizanom. Ona je prestopila v nemško službo, ob koncu vojne pa je pobegnila v Ameriko."

Emilija pa si je ob koncu vojne hotela vzeti življenje. Ko so se vojaki sovjetske armade približali taborišču, so Nemci v Auschwitzu začeli brisati sledi za svojimi zločini, krematoriji pa niso bili dovolj zmogljivi, zato: "Postavili so nas po pet in pet. Dali so nam malenkost kruha, malo margarine in odejo. Pa smo šli. Kolona za kolono. Jezus!" Najprej so od izčrpanosti kljub mrazu odvrgli odeje. "Taboriščniki so padali po cesti. V osmih dneh pešačenja hrane nismo več dobili. Jedla sem sneg, da sem se odžejala. Strašno so me začeli boleti zobje. Nisem več hotela živeti."

V nekem predmestju, ko so jih končno vkrcali na vlak, je Emilija skočila proti postojanki Rdečega križa, da bi dobila nekaj hrane. "Paznik bi me bil lahko ustrelil, a mi je bilo vseeno. Dobila sem hrano in prišla nazaj v vagon, kjer smo bili stisnjeni kot vžigalice v škatlici, in seveda hrane ni bilo za vse dovolj. Spet smo iz vagona metali mrliče."

Fronta je šla po njihovih sledeh, Emilija pa je sestri rekla, naj ji da nož, da si prereže žile, ker ji je bilo vsega dovolj. "Rekla je: 'Bodi pametna. Zdaj bo konec.' Sem odgovorila: 'Nas bo konec!'" Nekaj paznikov je sproti dezertiralo in prišel je trenutek, ko se je šestnajst Slovenk odtrgalo od množice in razkropilo po gozdu. "Pa smo spet morale pešačiti. Čisto sem bila že zmešana." Po več pripetljajih na poti domov je šele avgusta 1945 pokleknila na prag izropane kmetije.

Zdaj je vedra in vesela, samo po ogledu dokumentarca o fabriki smrti je imela nemirno noč. Toda po vojni se je trpljenje nadaljevalo: "Še dve leti potem sem imela živčne napade. Ponoči sem se še dolgo zbujala, ker sem sanjala, da sem v Auschwitzu." Preživeli ruski jetniki so bili po vrnitvi v domovino označeni za izdajalce. Preživelim Romom vse do danes niso priznali statusa taboriščnikov: postali so drugorazredne žrtve holokavsta. Drugi, ki jih je z vsakim mesecem manj, so dobili sedem tisoč evrov odškodnine, kar znaša le polovico zneska, ki ga je priznala Nemčija. In nobeden od sogovornikov v tem članku ni prepričan, da se stvari, ki so se jim zgodile, ne morejo ponoviti. Ravno nasprotno.