Kolaps javnih financ?

Čeprav so zdajšnji člani strateškega sveta, Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec in Mićo Mrkaić, že konec lanskega leta nastajajočo vladno koalicijo opozarjali, da rast pokojnin mora zaostajati za rastjo plač, so naleteli na gluha ušesa. Vlada ni upoštevala niti vseh tujih študij Mednarodnega denarnega sklada, Evropske komisije in študije, ki so jo izpeljali domači raziskovalci skupaj s švicarskimi, ki opozarjajo, da bi takšno usklajevanje pomenilo katastrofo za javne finance.

"Tak ukrep je glede na naš dolgoročen demografski in ekonomski položaj težko razložiti," meni Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete. Gre preprosto za to, da ima Slovenija, kar se tiče demografskih trendov, slabši položaj od nekaterih razvitih evropskih držav, saj je problem staranja prebivalstva pri nas še bolj izrazit. Število prebivalstva v starosti 65 let in več se bo povečalo s 14,8 odstotka leta 2003 na 29,9 odstotka leta 2050, po drugi strani pa se bo število prebivalstva v starosti od 20 do 64 let zmanjšalo za 10 odstotkov. "To pomeni, da se bodo stroški za pokojninsko in tudi zdravstveno blagajno povečevali hitreje kot v drugih državah. Zato je vladni ukrep korak v napačno smer in v nasprotno smer, kot gre cela Evropa, ki ima podobne težave na tem področju kot mi. Če se tega zavedamo in razumem, da se tega vključno s politiki zavedamo vsi, je težko obrazložiti, zakaj gremo v smeri ekonomske politike, ki gre v nasprotno smer," še dodaja Mrak.

Argumenti za sprejetje takih sprememb pokojninskega zakona so lahko le politični, saj ekonomskih argumentov preprosto ni. "Ekonomisti imamo lahko različna mnenja glede marsičesa, na tej točki pa ne poznam nikogar, ki bi rekel, da gre za stvar, ki jo je ekonomsko možno obrazložiti," pravi Mrak. Res je, da na kratki rok to nima nekih katastrofalnih posledic, saj bo šel trend padanja deleža pokojnin v BDP navzdol do leta 2009, potem pa bo strmo naraščal. Strokovnjaki evropske komisije so izračunali, da bi brez sprejetja novega usklajevanja pokojnin z rastjo plač izdatki za pokojnine kot delež BDP do leta 2009 še padali, potem pa izjemno naraščali in do leta 2048 naj bi jih bilo še za dodatno 8 odstotkov BDP. Zdaj je ta delež 10,8 odstotka in do leta 2048 bi se povečal za skoraj enkrat toliko. Poleg tega bi dolg, ki ga je zdaj okoli 30 odstotkov BDP, do leta 2048 že presegel 200 odstotkov. S tem bi krepko presegli maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP.

V nasprotno smer

"Menim, da je bil za Slovenijo eden velikih uspehov v zadnjih letih, da se je indeksacija na splošno prekinila. Zaradi visoke stopnje inflacije v Jugoslaviji je bila Slovenija celotno indeksirana. In takrat se je videlo, kako težko jo je presekati. V zadnjih letih je le bila v osnovi presekana. Tak vladni ukrep pa celotno zadeva vrača na slabe tirnice," pravi Mrak. Ne gre za to, da bi bili ekonomski strokovnjaki proti usklajevanju pokojnin z nekim faktorjem. "Faktor primerjave niso plače. Faktor primerjave so lahko življenjski stroški ali inflacija," je prepričan Mrak. Temu se pridružuje tudi Igor Masten in še dodaja, da usklajevanje pokojnin z rastjo cen življenjskih potrebščin pomeni, da se realna kupna moč pokojnin ohranja, to pomeni, da upokojencev ne potiskajo v revščino. Tako kot naraščajo cene življenjskih potrebščin, tako bi naraščale pokojnine. Za zdaj je ta rast večja, kar pomeni, da se kupna moč pokojnin povečuje. Z doslednim usklajevanjem pokojnim z rastjo plač pa bo realna kupna moč pokojnin še bolj naraščala. "Ob tem moram opozoriti, da do zdaj pokojnine niso padale, le niso naraščale tako hitro kot plače," še dodaja Masten.

Uradne ocene ministrstva za delo kažejo, da naj bi učinek usklajevanja pokojnin, ki jih bodo prvič uskladili 1. oktobra letos, v letošnjem letu pomenil približno šest milijard tolarjev dodatnih obveznosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od tega štiri milijarde iz naslova usklajevanja pokojnin in dve milijardi iz naslova dodatka za rekreacijo. V letu 2006, ko bo usklajevanje pokojnin že v celoti izvedeno, pa naj bi, po predpostavki, da bi pokojnine enako zaostajale za plačami kot v letu 2004 (4,4-odstotna rast povprečne pokojnine in 5,7-odstotna rast povprečne plače), usklajevanje pokojnin z rastjo plač povečalo obveznosti ZPIZ za dodatnih 8,8 milijarde tolarjev. Izplačilo enotnega dodatka za rekreacijo v višini 10.000 tolarjev bi ZPIZ dodatno obremenilo za okrog štiri milijarde tolarjev. Polno uveljavljanje rekreacijskega dodatka do ravni 75 odstotkov regresa za letni dopust v javnem sektorju pa po hitri oceni za dodatnih od 20 do 30 milijard tolarjev. Potem so tu še vdovske pokojnine, kjer bi z odpravo sedanjega cenzusa v višini stoodstotne povprečne pokojnine lahko prišlo do povečanja izdatkov za dve milijardi tolarjev in bistveno več, če bi se baza upravičencev bistveno razširila. Skupna ocena dodatnih obveznosti ZPIZ zaradi spremenjenega načina usklajevanja pokojnin torej kaže, da naj bi se v letu 2006 po konzervativni oceni obveznosti ZPIZ zaradi tega povečale za okrog 13 do 15 milijard tolarjev, po bolj pesimistični oceni pa lahko tudi za več kot 30 milijard tolarjev. Za primerjavo: za avtoceste na leto namenimo 30 milijard.

Kolaps

"Problem tega spremenjenega usklajevanja pokojnin za vsa naslednja leta po 2006 je v tem, da spet prihaja do uvajanja poračunov. To pomeni, da se ob letni uskladitvi pokojnin z rastjo plač izplača tudi razlika za nazaj, kar lahko pomeni za leto 2007 dvojni znesek dodatnih letnih obveznosti ZPIZ iz leta 2006, torej 26 do 30 milijard tolarjev dodatnih obveznosti. Vsa naslednja leta se seveda ta dodatna obveznost še multiplicira in v letu 2010 pomeni že najmanj okrog odstotka BDP, to je 66 milijard tolarjev dodatnih obveznosti ZPIZ," razlaga Jože P. Damijan, docent na ljubljanski ekonomski fakulteti. To pomeni eksponentno rast obveznosti za pokojnine, kar vodi v kolaps proračuna ali pa v katastrofalno povečanje javnega dolga. Ob nezmanjšanih prispevnih stopnjah to seveda pomeni dodatno zadolžitev proračuna za ta znesek, v primeru povečanja prispevnih stopenj ali drugih davkov pa seveda dodatno obremenitev stroškov dela in zmanjšanje konkurenčnosti gospodarstva.

"Dodatna pomanjkljivost tega sistema je, da se z linearnim usklajevanjem pokojnin s plačami razlike v dohodkovnem položaju med upokojenci hitro povečujejo, saj dvoodstotna uskladitev pokojnin za nekoga z 80.000 tolarjev pokojnine na mesečni ravni pomeni dodatnih 1.600 tolarjev, za nekoga s 300.000 tolarjev pokojnine pa mesečno dodatno 6.000 tolarjev. To pa vodi še do večjih socialnih razlik v družbi," dodaja Damijan.

Nekdanji finančni minister Dušan Mramor poudarja, da obstajajo različne ocene kratkoročnih in dolgoročnih posledic sprememb pokojninskega zakona na javne finance, a so številke približno enake. Za leto 2006 je verjetno najbolj ustrezna ocena dodatnih pokojninskih izdatkov, ki jo v svojem predhodnem poročilu navaja Mednarodni denarni sklad, v višini 15 milijard tolarjev, kar je približno dodatnih 0,22 odstotka BDP za pokojnine. Po tem letu bodo vsako leto ti dodatni izdatki izredno hitro naraščali in bodo leta 2012 dosegli že okoli odstotek BDP. V letu 2006 bi bil odstotek BDP približno 67 milijard tolarjev. Nadaljnja rast bo eksplozivna in z vidika javnih financ nevzdržna. "Če vemo, da obstajajo različne ocene, kdaj obstoječi pokojninski sistem brez predlaganih sprememb ne bo več vzdržen - nekje med letoma 2020 in 2028 -, potem lahko sklenemo, da predlagane spremembe peljejo javne finance v kolaps," opozarja Mramor.

Naše javne finance so zdaj v strukturnem deficitu okoli dva odstotka BDP, čeprav je bila lani gospodarska rast višja, kot smo pričakovali, se primanjkljaj ni občutno zmanjšal, kar pomeni, da se je strukturni deficit povečal. To pomeni, da se bo slovenski primanjkljaj, ko bo gospodarska rast nižja, zelo povečal. To je v nasprotju s paktom o stabilnosti in rasti, po katerem bi moral biti na srednji rok proračunski saldo uravnotežen oziroma v rahlem presežku. "Zato bi morala biti prva naloga vlade s strukturnimi reformami odpraviti strukturni deficit. Med te strukturne reforme pa spada tudi pokojninska reforma. Druga naloga pa bi morala biti razbremenitev dela," poudarja Mramor. Ko bomo v območju evra, bomo zavezani k paktu o rasti in stabilnosti, in če bodo pokojnine zahtevale dodaten odstotek proračuna, to pomeni, da bomo morali drugje zmanjšati javne izdatke, da bomo izpolnili priporočila pakta. Zakaj? Prvič, ker ne bomo imeli več samostojne denarne politike, kar pomeni, da bo morala biti fiskalna politika zdrava in restriktivna, da bo lahko blažila razna nihanja in vplive negativnih šokov na slovensko gospodarstvo. In drugič, ker bodo morale biti javne finance uravnotežene zaradi problema staranja prebivalstva. Fiskalna politika pa je restriktivna lahko tako, da krči obseg javnofinančnih izdatkov. "To smo lani naredili. Delež javnofinančnih izdatkov v BDP je rahlo padel, zato je bila inflacija nižja. Tako politiko bi morala voditi do prevzema evra tudi zdajšnja vlada, ampak ne na način, kot to počnejo zdaj," pravi Mramor. Kar bi vlada z zmanjšanjem javnih izdatkov prihranila, bi morala nameniti za zmanjševanje deficita, ne pa prihranke nameniti za pokojnine, saj s tem le povečuje primanjkljaj.

S povečanjem davkov, zmanjšanjem drugih izdatkov in z dodatnim zadolževanjem ne bo mogoče pokriti "eksplozije" pokojninskih izdatkov. Dodatno zadolževanje je v EU omejeno s paktom stabilnosti in rasti, za povečanje davkov je izredno malo možnosti na konkurenčnem enotnem trgu EU in ob nadaljnjih procesih globalizacije, zmanjšanje javnofinančnih izdatkov pa bi prizadelo predvsem mlajše generacije - tako z vidika njihovih možnosti razvoja kot tudi preživetja. Ker nam očitno ne uspeva zmanjševati socialno občutljivih izdatkov, bo treba rezati pri izdatkih za razvoj. "To pa bo zmanjševalo potencialno rast v prihodnosti. Zato bo problem staranja prebivalstva še hujši," pravi Masten. Argument, ki se pojavlja s strani upokojencev, naj se ekonomisti ukvarjajo s pripravo ukrepov za gospodarsko rast, zanemarja, da je neupoštevanje rezultatov študij mlinski kamen za vratom priprave vseh ostalih ukrepov, ki naj bi pospešili dolgoročno gospodarsko rast. Ker bo treba narediti kombinacijo zvišanja davkov in zmanjševanja razvojnih izdatkov, da se lahko prihrani za pokojnine, to pomeni manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, povečanje brezposelnosti, zmanjšanje gospodarske rasti.

Tako stanje bo za javne finance nevzdržno, zato bo nujna nadaljnja pokojninska reforma. Najhuje bo za mlado generacijo, saj bodo morali za pokojnine plačevati dvakrat. Do leta 2050 bo padlo razmerje med plačo in pokojnino na 50 z zdajšnjih malo čez 70, in da bi ohranili približno tak standard, kot ga imajo zdajšnji upokojenci, bodo mladi morali plačevati v drugi pokojninski steber. Torej bodo hkrati financirali zdajšnje upokojence in varčevali dodatno še za svoje pokojnine. Vsi zdajšnji mladi od 20 do 35 let, ki imajo nižjo izobrazbo, bodo zaradi tempa razvoja, globalizacije gospodarstva imeli nižje prispevke v prvi steber in tudi v drugega. Ne bodo si mogli privoščiti varčevanja v drugem stebru in ne bodo mogli zagotoviti ravni pokojnin, ki jih imajo zdajšnji upokojenci. "Zato možnost, ki jo imamo mladi z varčevanjem v drugem stebru, ni dar. Nihče nam nič ne da. To je ekstra varčevanje, kar pomeni, da tega ne moremo porabiti za stanovanja in vzdrževanje otrok. Druga stvar, ki se premalo poudarja, pa je, da pokojnine iz prvega stebra niso obdavčene, renta iz drugega stebra pa bo," poudarja Masten. Slabo jo bodo odnesli tudi spodnji del upokojencev in zdajšnji zaposleni, stari od 45 do 55 let, z nižjo izobrazbo in nizkimi dohodki.

Rešitve

Na področju usklajevanja pokojnin ni druge pametne možnosti kot nesprejetje predlaganih sprememb in nadaljevanje pokojninske reforme s končnim ciljem nameniti za pokojnine takšen obseg javnofinančnih izdatkov, kot ga je še možno prenesti, brez posledic za dolgoročno gospodarsko rast in zaposlenost. Tine Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja pravi, da je prav, da so upokojenci deležni "sadov" višje produktivnosti aktivne populacije, vendar le delno. Zato so kot možno rešitev ekonomisti ponudili švicarski model, ki je nekoliko boljši, ker se pokojnine usklajujejo na podlagi polovične rasti plač in inflacije, kar pomeni nižjo rast pokojnin in zmanjšuje prihodnje finančno breme. Vendar ta formula kljub boljši demografski situaciji v Švici počasi postaja proračunsko nevzdržna tudi za Švico in nekatere druge države, ki tudi uporabljajo to formulo. Ta trenutek bi bila lahko to kompromisna rešitev, ki bo delovala nekaj časa. "Tudi švicarski strokovnjak, ki je predstavil njihov model naši vladi, je poudaril, da bo tak način usklajevanja v Švici deloval le še nekaj časa, nato bodo morali pokojnine usklajevati samo z rastjo cen življenjskih potrebščin," poudarja Masten. Damijan pa pravi, da je boljši, proračunsko vzdržen in bolj socialno pravičen sistem degresivni način usklajevanja pokojnin, kar pomeni, da se upokojencem z nižjimi pokojninami pokojnine usklajujejo po višji stopnji. Avstrija denimo uporablja takšen sistem, kjer se pokojnine do višine 670 evrov letno povečajo za 1,5 odstotka (to je za največ 10 evrov), medtem ko se upokojencem z višjimi pokojninami te povečujejo enotno za 10 evro letno. "To pomeni, da se razlike v dohodkovnem položaju med upokojenci ne povečujejo preveč," pravi Damijan.

Tako ugajanje zahtevam upokojencev je seveda oslabilo argumente vlade tudi nasproti zahtevam študentov. A ko enkrat začneš popuščati, so vrata odprta tudi za druga področja. Pa vendar so pri opredelitvi do študentskega dela ekonomisti enotni, da gre za nelojalno konkurenco z vidika trga dela. Masten celo opozarja, da bi bilo dialog bolje voditi v drugo smer. Predvsem v smeri pripravljenosti popuščanja zahtev, če se vlada zaveže, da se bodo sprejemale politike, ki bodo omogočile lažje zaposlovanje. To je dolgoročna rešitev problematike. "Vsi ti zahtevki študentov so dobesedno nič proti temu, kar pomenijo finančni učinki predloga spremembe pokojninskega zakona za prihodnost študentov. Zato predlagam vodjem študentke organizacije, naj preračunajo, kaj pomeni, če začne študent varčevati pri 25 letih v drugem pokojninskem stebru 150.000 tolarjev na leto za svojo pokojnino čez 40 let," pravi Masten. Ker študentje niso upravičeni do dohodninske olajšave, če varčujejo v drugem stebru, morajo biti zaposleni. Zato ni treba spodbujati študentskega statusa do 30. leta, ampak čimprejšnje zaposlovanje.