zgodovina / Ustreljen 9. maja '45

Jože Sitar je 9. maja 1945 z družino stal pred hišo, postavljeno na obrobju Domžal. Na dimniku tovarne Helios je bila že izobešena slovenska trobojnica, vreme je bilo sončno, vojna se je končala. "Prišla je svoboda," je rekel, kot se spominja njegova hči Majda. Nakar je sedel na kolo in se z obrobja Domžal odpeljal proti železniški postaji. Jože Sitar ni bil partizan, a je delal za Osvobodilno fronto. Hči Majda - rojena je bila leta 1938 - se spominja, da si je v tistem trenutku, ko je oče rekel, da je prišla svoboda, oddahnila. Leta 1944 so namreč Jožeta Sitarja domobranci zaprti, njegova žena pa je živela v strahu, da bo ostala sama z dvema otrokoma. 9. maja zjutraj, ko je prišla svoboda, je strah ugasnil. "Spominjam se toplih, svetlih barv. In očeta, kako je sedel na kolo."

Ko se je Jože Sitar odpeljal s kolesom, je želel priti do domobranske postojanke, ki je stala nasproti domžalske železniške postaje, in ugotoviti, kaj je z domobransko dokumentacijo. Dokumentacijo je želel zavarovati, da ne bi bila uničena. Vendar se ni več vrnil domov.

Pravila novinarskega posla zahtevajo, da avtor razkrije morebiten konflikt interesov. Storimo to. Jože Sitar je bil moj stari stric, brat starega očeta. Rojen je bil leta 1903 v Mengšu. Po poklicu je bil mizarski mojster, vendar so mu okupatorske oblasti zaradi suma, da dela za OF, med vojno obrt vzele. Potem je zbijal lesene krste. Sum, da dela za partizane, se je okrepil jeseni 1944, ko so doma skrivali sorodnika, dezerterja iz nemške vojske. Jože je iz lesa zbil zaboj in ga zakopal v premog. Ubegli vojak se je nekaj tednov skrival v lesenem bunkerju, skritim pod kupom premoga. Potem je odšel v partizane. Jožeta pa so zaradi suma, da dela za OF, za kak mesec zaprli v kletne prostore domobranske postojanke. Po političnem prepričanju so mu bili najbližje krščanski socialisti.

Ko se je 9. maja 1945 s kolesom pripeljal do domobranske postojanke, kjer je želel zavarovati dokumentacijo, se je izkazalo, da 9. maj ni prvi dan svobode, pač pa zadnji dan vojne. Publicist Stane Stražar v knjigi Domžale, mesto pod Goričico, navaja, da je skupina aktivistov OF hotela vstopiti v prostore že izpraznjene domobranske postojanke. Takrat pa se je do postojanke vrnila skupina domobrancev. Jožeta Sitarja so ustrelili s tremi streli v trebuh.

Bil je hudo ranjen. Prenesli so ga do bližnje brivnice, brivnice Del Bello, potem pa so ga prepeljali v bolnišnico. Njegova hči Majda se spominja: "Nekdo je prišel k mami in povedal, da je oče ranjen. Vedela sem, da je nekaj narobe. Poslali so me k teti in stricu, v Stob. Popoldne, okoli petih, so v Domžale vkorakali partizani. Teta mi je dala rože in sem jih delila prihajajočim borcem."

16. maja 1945 je Slovenski poročevalec objavil trivrstično vest. "Novi grobovi. Zadet od izdajalske krogle je preminil mizarski mojster Jože Sitar. Pokopali ga bodo danes na farnem pokopališču v Domžalah."

Pogreb je bil nenavaden. Zbralo se je ogromno ljudi. "Prišla je tudi godba na pihala. Oče je bil namreč pred vojno godbenik. Po dolgih letih vojne se je lahko na enem mestu zbralo veliko ljudi. Po eni strani je bilo v zraku veselje, da je prišla svoboda, da se ljudje spet lahko zbirajo, da lahko brez strahu govorijo med seboj. Godba je igrala po dolgem času, menda sem jo na očetovem pogrebu slišala prvič. Po drugi strani nas je prevevala huda žalost. Vendar sta najhujša žalost in jok prišla kasneje, čez nekaj dni. Praznina je prišla čez čas, prišla je za nami."

Ker je Jože Sitar umrl šele po vojni, družina prvih pet let ni bila upravičena do partizanske penzije. Šele po letu 1950 jim je nova oblast priznala pravico do pokojnine.

Rablji in rablji

Menda sem za zgodbo o starem stricu prvič slišal v letih, ko je radio še glasno vrtel oddajo Še pomnite, tovariši, v kateri so partizani obujali spomine na čas druge svetovne vojne, v osnovno šolo pa smo morali nositi zgodbice o tem, kaj neverjetnega se je prednikom zgodilo med vojno. Potem je moj spomin na dogodek, ki se je na zadnji dan vojne pripetil v Domžalah, zbledel. V spominu so mi ostali le drobci legende o svobodi, ki ni nikoli prišla. Potem oddaje Še pomnite, tovariši že kakšno desetletje ni bilo več na programu, ker je prišla demokracija. Prišla je diskusija o drugi svetovni vojni ter o tem, kdo je pravzaprav stal na pravi strani in kdo na napačni. Pa o tem, ali je bila NOB zgolj izgovor za revolucijo in povojne poboje ter prevzem oblasti.

Ob koncu devetdesetih let pa sem spet trčil na legendo o smrti Jožeta Sitarja. Od nekje se je vzelo vprašanje, kdo, pravzaprav, je ustrelil starega strica Jožeta. V družinskem krogu in po Domžalah je krožilo več variant. Ena je govorila o nekom iz Moravč. Druga o nekom, ki je kasneje končal pod vlakom. Najbolj nenavadna varianta pa je govorila o nekem "Rodetu iz Rodice". Govorice o "Rodetu iz Rodice" mi niso dale miru. Ob koncu devetdesetih je namreč vodenje slovenske rimskokatoliške cerkve prevzel dr. Franc Rode, ki je mladost preživel v Rodici. Njegova družina je maja 1945 zapustila Slovenijo, hkrati pa je znan podatek, da je njegov brat Andrej žrtev povojnih pobojev. Nadškof dr. Rode je nekoč omenil, da je bil njegov brat pripadnik domobrancev, vendar, je dodal, ni izstrelil naboja.

Zakaj si vprašanja o 9. maju 1945 zastavljam javno? Prvič, kaj je z govoricami? Drugič, dr. Rode je vplivna javna oseba. Tretjič, njegova interpretacija povojnih pobojev je izrazito enoplastna: "Kot da si ne upamo razkriti pravega vzroka, od koder je prišlo vse zlo: zločinska ideologija in njena zgodovinska uresničitev - revolucija," je junija 2003 dejal med mašo za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. "Ne bomo dosegli odrešenja, dokler rablji in njihovi miselni potomci ne bodo priznali svoje krivde, svoje velike krivde," je še dodal. Ali "vse zlo" povojnih pobojev res lahko pojasnimo zgolj skozi optiko komunistične revolucije? Zlo povojnih pobojev je prizadelo, denimo, tudi Francijo, kjer ni bilo revolucije. Bila pa je kolaboracija. In tam je obstajal bolj arhetipski motiv - omenja ga že Stara zaveza: "Zob za zob. Oko za oko." Ta motiv sicer ne more biti opravičilo. Hkrati pa nekaj pove o vzrokih.

Kaj se je torej zgodilo 9. maja 1945? Publicist Silvo Grgič je objavil sveženj zajetnih knjig, ki vse skupaj obsegajo več tisoč strani, nosijo pa skupni naslov Zločini okupatorjevih sodelavcev. Drugi del svežnja poroča tudi o Jožetu Sitarju. Grgič se ob tem sklicuje na gradivo komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. V škatli, ki nosi številko 41, na strani, označeni s številko G 1139, so popisani tudi zločini, ki jih je komisija pripisala poveljniku domžalske domobranske postojanke Petru Cerarju. Zraven piše: "Naredbodajalec umora Sitar Jožeta. Ko se je imenovani 9. marca 1945 peljal s kolesom mimo domobranske posadke, so ga domobranci brez predhodnega opozorila s strelnim orožjem umorili."

Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev je bila organ, ki je delovala pri predsedstvu SNOS-a, Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, sama komisija pa je bila ustanovljena na podlagi sklepa zavezniških vlad, ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki so leta 1943 z moskovsko deklaracijo sprejele odločitev o pregonu vojnih zločincev. Komisija je leta 1946 zbrala okrog 25 tisoč dosjejev o zločinih okupatorjev in njihovih pomagačev. Po eni strani je komisija zbrala izjemno količino gradiva - v Arhivu Slovenije hranijo več kot petdeset škatel, nabitih z gradivom. Po drugi strani pa zbrani podatki, zapisani na najtanjši papir, niso nujno najbolj precizni. V trivrstičnem poročilu o smrti Jožeta Sitarja je gotovo napačno naveden datum, ko je bil ustreljen - ustreljen je bil namreč na zadnji dan vojne. Hkrati pa je vprašljiv tudi podatek, ali je bil Peter Cerar sploh lahko naredbodajalec. Publicist Stane Stražar v knjigi Domžale, mesto pod Goričico, navaja, da je partizan Alfonz Avbelj - Savo 16. aprila 1945 med hišno preiskavo v kraju Nožice Petra Cerarja ustrelil.

Dosje, ki opisuje domnevne zločine pripadnikov domžalske domobranske postojanke - pridevnik "domnevne" uporabljam, ker gradivo temelji na ovadbah, ne pa na sodbah - je obsežen. Dosje zgolj poveljniku domžalske postojanke pripisuje več deset domnevnih vojnih zločinov. Domžalska domobranska postojanka ni bila skavtsko društvo. Dosje omenja umore, internacije, izdajstva.

V dosjeju poimensko nastopajo tudi nekateri drugi pripadniki domžalske postojanke. Med drugimi v dosjeju nastopa tudi oseba s priimkom Rode, gradivo pa mu med drugim očita: "Prijavitelju je bil dne 8. maja 1945 nasilno od domobrancev vzet konj in kompletna konjska oprema. Od domobrancev, ki so konja in vprego ukradli, je bil pod točko 2 navedeni domobranec. Konj je bil vreden 4000 DIN in vprega 400 DIN, skupno 4400 DIN." Gradivo komisije za ugotavljanje zločinov ob tem navaja, da so omenjenega domobranca po domače klicali Adamov, hkrati pa naj bi bil "sin Andrejev". Družini dr. Franca Rodeta so po domače res rekli "Adamovi", vendar bi bil sklep, da gre za bližnjega sorodnika nadškofa Rodeta napačen. Letnica rojstva pripadnika domobranske postojanke, ki mu dosje med drugim očita krajo konja, se ne ujema z letnico rojstva njegovega brata Andreja, saj gre za deset let starejšo osebo.

Ko smo v dislociranem oddelku Arhiva Slovenije, ki stoji v Kazini in hrani domobransko dokumentacijo, preverjali gradivo domžalske postojanke, smo naleteli na popis moštva. V nemščini tiskani formular, na katerem je napisano ime Domschale - torej Domžale - navaja okrog 250 imen in priimkov pripadnikov postojanke. Ta omenja več oseb s priimkom Rode, med njimi tudi Andreja Rodeta, ki se je domobranski posadki pridružil jeseni 1944. V slovenščini napisano gradivo pa omenja, da so mu bile zaupane kurirske naloge. Dokumenti torej ne potrjujejo namigov, kdo bi ustrelil Jožeta Sitarja.

Nekaj dni pred 9. majem smo obiskali leta 1934 rojenega Domžalčana Emila Ravbarja, ki stanuje dobrih sto metrov od železniške postaje. 9. maja 1945 se dobro spominja. Radovednost bi ga tedaj, v rosnih letih, skorajda stala glave. "Gledal sem skozi okno, okoli pol enajstih dopoldne je bilo. Videl sem štiri domobrance na kolesih, ki so se peljali od postojanke. Ko so me opazili, so name sprožili rafal. Krogle so zletele nekaj centimetrov od moje glave," se spominja. Kakšnega pametnega vojaškega razloga za streljanje res ni bilo. "Kosi ometa so mi prileteli v obraz." Ali ve, kdo je streljal? "Ne. Govorilo se je, da so bili iz Rodice. Vendar sam tega ne morem potrditi."

Jože Sitar je potem, ko je bil težko ranjen, nekaj dni ostal pri zavesti. Ko ga je obiskala žena, ga je vprašala tudi: "Jože, kdo te je ustrelil?" "Greh se pove, grešnik se pa zamolči," je odgovoril.

PS. Pravila novinarskega posla zahtevajo, da avtor razkrije morebiten konflikt interesov. Jože Sitar je bil moj stari stric, brat starega očeta.