slovenija-hrvaška / Utrjevalci južne meje

"Joško Joras s somišljeniki spet gradi na Hrvaškem," so hrvaški mediji minuli teden spet sprožili alarm o novem slovensko-hrvaškem incidentu. Joras naj bi po pisanju reškega Novega lista začel obnavljati staro ruševino nedaleč od svoje hiše, ki prav tako stoji na spornem levem bregu Dragonje. Šlo naj za ponovno zelo hud incident in provokacijo s slovenske strani, in to v času, ko naj bi se slovensko-hrvaški odnosi s prihodom desno usmerjenih koalicij na oblast v obeh državah bistveno izboljšali.

Janševa in Sanaderjeva vlada vsaj na videz kažeta veliko več medsebojnih simpatij, kot so si jih slovenski in hrvaški oblastniki izmenjevali v preteklosti. Premiera Janez Janša in Ivo Sanader se celo srečujeta na tajnih, zasebnih druženjih, kot se je zgodilo letos v začetku marca v Bovcu, ko sta posebno pozornost namenila zbližanju stališč do skupne izjave o izogibanju incidentom na morju in drugim nevšečnostim, ki kalijo odnose med

državama. Ena od najbolj žgočih točk so prav štirje zaselki, ki katastrsko sodijo v Slovenijo, Hrvaška pa si jih prav tako lasti, saj je uradno hrvaško stališče, da meddržavna meja poteka po strugi reke Dragonje oziroma po Kanalu sv. Odorika.

Prebivalce "Bujštine" je tokrat razburila tabla, ki naznanja gradbena dela na podrtiji nekdanjega bujskega taborniškega počitniškega doma. Seznam investitorjev gradnje pa razkriva, da gre v bistvu za člane in simpatizerje vladne SLS oziroma njene frakcije Slovenska narodna zveza (SNZ), ki ji predseduje Marjan Podobnik. Na vprašanje, kaj misli o izzivajoči gradnji svojih tesnih političnih sodelavcev, sicer ni odgovoril, saj je trenutno na službeni poti v Beogradu, posredniki pri SLS pa so nam povedali, da je njegovo stališče jasno in nesporno, da gradnja poteka na slovenskem ozemlju. Če imajo investitorji vsa dovoljenja, je zadeva povsem legalna.

Med investitorji so poleg Joška Jurasa še podpredsednik SNZ Anton Škof, predsednica nadzornega odbora SNZ Gabrijela Šertel, član nadzornega odbora Jožef Klabjan, poleg njih pa še Ana Kalc Hafner, Katarina Ovca Smrkolj, zraven je še ljubljansko podjetje IS, d. o. o., ki pa se ne ukvarja z gradbeno-inženirsko dejavnostjo, temveč z informacijskimi tehnologijami.

Po pisanju reškega dnevnika naj bi adaptacija in gradnja apartmajev pri Mlinih razburjali prebivalce Buj in okolice, saj naj bi Jorasa in njegove družabnike bujskim občinarjem zatožili prav občani, ki so zahtevali občinsko intervencijo. Bujski občinarji so v izvidnico poslali mestne redarje, ki pa so zadevo lahko le popisali. Bujska županja Lorella Limoncin Toth je izjavila, da se takšne predrznosti niso dogajale niti v zadnjih desetih letih, ko so bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško veliko slabši. Do končne rešitve delikatnega vprašanja okoli obmejnega ozemlja naj bi se po njenem mnenju morala občina Piran vzdržati takšnih hudih provokacij. Občina Piran naj bi bila pravzaprav kriva za vse skupaj, ker je izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na hrvaškem ozemlju. Čeprav omenjene parcele sodijo v katastrsko občino Sečovlje (parcela 3869), so jih na hrvaški strani kot svoje vpisali v katastrsko občino Kaštel (št. 2444), ki pa je nastala šele po razpadu Jugoslavije. Bujčane pa naj bi še posebej bolelo v srcu, ker so se Slovenci lotili adaptacije njihovega nekdanjega taborniškega doma, ki še posebej pri starejših vzbuja nostalgijo.

Apartmaji kot obmejna trdnjava

Obnova podrtije na območju, ki si ga lastita tako Hrvaška kot Slovenija, najbrž ne bi vzbudila veliko pozornosti, če ne bil vanjo vpleten “borec za južno mejo” Joško Joras. Najbrž se ne motimo, če trdimo, da je Joško Joras na Hrvaškem morebiti najbolj znan Slovenec, bolj znan kot vsi najboljši slovenski nogometaši ali drugi športniki. Jorasa, čigar hiša stoji na parceli, ki leži na območju katastrske občine Sečovlje, toda na levem bregu Dragonje, ki si ga lasti Hrvaška, je s Hrvaške podil sam hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki je dejal, da Joras lahko proda svojo hišo na Hrvaškem in se mirno odseli v Slovenijo.

Joras seveda še vedno trdi, da so tako njegova hiša kot bodoči apartmaji nesporno na slovenskem ozemlju: “Gre za krajinski park, ki je bil razglašen z odredbo piranske občine leta 1989. Geodetske listine in zemljiška knjiga so najpomembnejša pravna dikcija in to območje je vpisano v zemljiški knjigi v Piranu in na koprski geodetski upravi. Od leta 1993 pa je za to območje pristojna tudi zemljiška knjiga v Bujah. “ Kakšna počitniška hiša naj bi sicer zrasla v neposredni bližini njegove hiše? Joras trdi, da ne gre za komercialen projekt. “Kupili smo propadajočo hišo skupaj s parcelo 1000 kvadratnih metrov. Od moje hiše je oddaljena kakšen kilometer in pol. Pripada ji še kmetijsko zemljišče v velikosti 3491 kvadratnih metrov in tam nameravamo urediti botanični vrt. Zdaj je tu vse zaraščeno in želimo, da bi uredili območje in ga nasadili z avtohtonimi rastlinami, tako da bi lahko pozneje prihajali ljudje in jih spoznavali.“ Ozemlje neposredno nad hišo, ki pripada hrvaški katastrski občini Kaštel, naj bi bilo že zelo urejeno in Joras poudarja, da sta tako Savudrija kot Kaštel več kot 750 let pripadala Piranu in da ju po razpustitvi svobodnega tržaškega ozemlja ne bi smeli pripojiti okraju Buje, ker naj bi bilo v londonskem memorandumu zapisano, da se obstoječih občin ne smejo razbijati zaradi etičnosti prebivalstva, mednarodni akti in zakoni pa so tako ali tako nad nacionalnimi ...

Sicer pa je po Jorasovem pripovedovanju vsa sečoveljska dolina nekoč pripadala veleposestnikom Gabrielli iz Kroga, ki so imeli posestvo v lasti od leta 1823. Hiša pri Mlinih pa je bila njihova nekakšna letna rezidenca. "Zgradba je sprva pripadala družini Gabrielli, nato pa so jo po drugi svetovni vojni podržavili. S povojno agrarno reformo so jo podelili ljudem, ki so živeli na tem območju. Pripadla je Josipu Križmanu. Okoli leta 1957 je pobegnil v Italijo in hiša je spet postala družbena lastnina v lasti piranske občine. Nato so si podobno kot Slovenci po Istri in Dalmaciji bujski taborniki v njej uredili svoj počitniški dom, kjer so lahko izvajali različne aktivnosti. Pozneje je hiša spet opustela in začela propadati. Leta 1979 je podjetje Mak iz Kopra v dogovoru s piransko občino skušalo tam izvesti poskusni projekt ekološke kmetije, ki bi ga pozneje posredovali kot pomoč državam v razvoju in nerazvitim. Kljub poskusom je projekt propadel. Mak je kasneje vseeno vse skupaj odkupil in nato prodal podjetju Pinija iz Portoroža. Leta 2001 smo nato v zemljiški knjigi ugotovili, kdo je lastnik hiše, in jo od njega odkupili z namenom obnove,“ tako Joras.

Ideja nakupa hiše je utrditi pozicijo slovenskega ozemlja južne meje in politikom dokazati, da se ne zavzemajo pravilno za slovensko mejo. Z adaptacijo, največja investitorja naj bi bila IS, d. o. o., in Anton Škof, pa naj bi imeli več stroškov kot koristi. „Pri odkupu hiše nas ni vodil zaslužek in nočemo narediti nekega komercialnega projekta. Gre za 180 kvadratnih metrov stanovanjske površine, ki smo jo razdelili na 4 enote in lastniki bodo lahko te apartmaje kasneje uporabljali kot poletno bivališče. Sam sem lastnik le določenega dela in sem k zadevi pristopil, ker smo hoteli to obdržati, da ne bi prišla v roke komu drugemu.“ Kljub temu da si območje lastita obe državi in da naj bi po nikoli uresničenem sporazumu Drnovšek-Račan ozemlje prek Dragonje pripadlo Hrvaški, so vsa dovoljenja od naravovarstvenih do kulturne dediščine ter soglasja, da se država Slovenija odpoveduje predkupni pravici, dobili brez težav. Na koncu tudi gradbeno dovoljenje, zaradi katerega so pohiteli z gradnjo, saj velja le eno leto. Uporabniki apartmajev pa bodo najbrž precej živcirali hrvaške obmejne organe, saj dostop do počitniške hiše poteka po znamenitem kolovozu, ki si ga je mimo hrvaške mejne kontrole uredil Joras. Ne nazadnje je zaradi sprehoda po njem prišlo do incidenta na med hrvaškimi policisti in Janezom Podobnikom in skupino SLS-ovcev pri mostu čez Dragonjo. „Cesto, kolovozno pot, ki jo uporabljam, imam urejeno eno leto in ne vem, zakaj bi imeli probleme. Če jih hočejo delati Hrvati, jih pač bodo, in to je njihov problem. Morda bomo cesto nekega dne tudi asfaltirali,” še pravi Joras.

Bitka za mejo

Z bujske občine največ obtožb leti na račun piranske občine, češ da gre za nesramne provokacije. Toda na piranski občini so nam povedali, da so obtožbe brezpomenske, saj dejansko nimajo nič z gradbenimi deli na drugi strani Dragonje. Gradbena dovoljenja izdaja Upravna enota Piran, ki sodi pod državno upravo. Predstojnica piranske upravne enote Vojka Bole Delak nam je obrazložila, da so gradbeno dovoljenje izdali po upravnem postopku, kjer se je izkazalo, da je zemljišče v katarski občini Sečovlje, torej v Sloveniji. Zaradi neprestanih mejnih sporov so za mnenje poprosili tudi zunanje ministrstvo. "Dne 06. 12. 2004 je upravni organ ponovno zaprosil Ministrstvo za zunanje zadeve RS za pojasnilo o statusu predmetnega zemljišča s parc. št. 3869 k. o. Sečovlje ob meji z Republiko Hrvaško ter za jasno opredelitev oziroma potrditev pristojnosti Upravne enote Piran v predmetni zadevi. Dne 10. 12. 2004 je upravni organ prejel odgovor, iz katerega nedvoumno izhaja, da Republika Slovenija šteje omenjeno ozemlje za del državnega ozemlja Republike Slovenije."

Slovensko zunanje ministrstvo in državna uprava torej trdno stojita za dejstvom, da je meja med Slovenijo in Hrvaško nesporno katastrska meja. Vse skupaj pa je nekoliko shizofreno, saj je zunanji minister Dimitrij Rupel večkrat hvalil mejni sporazum Drnovšek-Račan ter poudarjal, da bo v primeru arbitraže pri hrvaško-slovenski meji slovensko izhodišče prav ta sporazum, po katerem zaselki na levem bregu Dragonje pripadejo Hrvaški. Kakšno je uradno mnenje o gradnji apartmajev na levem bregu Dragonje, smo povprašali tudi v Mladiki, dobili pa smo le kratko potrdilo, da res dali pritrdilno mnenje piranski upravni enoti: "MZZ je na prošnjo UE Piran glede izdaje dovoljenja za adaptacijo objekta na parceli 3869 k.o. Sečovlje 2. 7. 2004 izdalo mnenje, da je imenovana parcela del državnega ozemlja Republike Slovenije. Ob tem je Upravno enoto opozorilo na sklep Vlade RS in mednarodnopravno obveznost, vzdržati se dejanj, ki bi lahko vodila k incidentnim stanjem."