stranke / Kongres trepljanja

Od vseh strankarskih kongresov mi bo nemara v spominu najdlje ostal kongres SDS v Celju 2001, ko je generalisimus iz takrat še socialdemokratskega paradiža zabrisal Iva Hvalico, čeprav mi je ta le nekaj mesecev prej v intervjuju razlagal, kako je bil v Janeza nekoč slepo zaljubljen, zdaj pa ga zrelo odraslo ljubi. O kolapsu pomladne opcije na parlamentarnih volitvah preveč javno razlagajoči in v kapitanovo avtoritativno zelje prenesramno bezljajoči Ivo je takrat pod neizprosnimi žarometi nejeverno zeval kot ranjena riba, bolj zase kot za koga drugega mrmral mantro o pogrebu demokracije in bil samo vrh spodžagane ledene gore. Pred glasovanjem je namreč veliki vodja neposredno nagovoril delegate in jim zdiktiral, točno koga morajo pod točno katero številko voliti v ožje organe stranke, drugače se on vsega skupaj ne gre več. Stranka je razklana na dva različna vidika prihodnjega delovanja, je dodal, in če bo taka ostala, naj si najdejo koga drugega, da jo bo vodil. Če se prav spomnim, se je ob tem dobesedno opisal kot nekoga, ki vleče voz iz blata.

Delegati so nekateri bolj, nekateri manj debelo pogoltnili cmok in izpolnili, kar jim je bilo položeno na srce. Na povolilni zakuski se je sicer našel kakšen nadobuden mladinec, ki je cefrajoč strankarsko izkaznico glasno pel svojo odčaranost nad likom demokratičnega osvoboditelja, večina pa se je ravno začenjala navduševati nad tem, kako pošteno in neposredno Janez pove reči, ki se drugod gnojijo izključno po zakulisju. Kot vsi vemo, se je današnjemu premieru njegova nekoliko ... južnoameriška drža še kako obrestovala, saj je šlo od takrat, ko je obračunal še z zadnjimi poganjki notranjega oporečništva, krepko navzgor. Slovenski demokrati so po letih trpkega in čuječnega opozicioniranja kot plaz prevzeli oblast in si lahko temu primerno tokrat v Portorožu privoščili kongres zaslužniško ginjenega trepljanja po ramenih.

V hotelu Bernardin se je pod plemenitim geslom Slovenija na novi poti zbralo 383 delegatov. Prazničnost in dobre vibracije so vele že iz samega programa SDS, ki ga je bilo vnaprej v celoti mogoče prebrati na strankini domači spletni strani in se je poetično začel s "Prihodnost, ki smo jo čakali, je tu. Od nas samih je odvisno, ali bomo razumeli znamenja, ki jih prinaša, jo vzeli za svojo in jo znali soustvarjati. Bomo našli svojo pot v viziji skupne evropske prihodnosti?" Visokoletečnost tovrstnih stavkov ne pomeni, da so njegovi duhovni očetje kar počez na hitro nekaj mašili skupaj, saj se program bohoti v prek sto posameznih točkah in ga bodo glede na tehtnost in prodornost gotovo znova hotele plonkati vse druge stranke (tega so pred leti neposredno obtožili LDS).

Poleg običajnega inventarja, kot so človekovo dostojanstvo, evropske integracije in digitalne tehnologije, se je dovolj prostora našlo tudi za medije ("Razpad totalitarnega sistema je nedvomno hitrejši, kot je spreminjanje miselnih vzorcev in vrednot, ki so še posebej navzoči v uredniških politikah nekaterih osrednjih javnih občil. Preseganje tovrstnih 'odvisnosti' je proces, od katerega je v veliki meri odvisen uspeh demokracije v Sloveniji.") in ljubezen do ameriškega sna (prav posebna točka je govorila o tem, kako "Slovenska demokratska stranka podpira prizadevanja Združenih držav Amerike za širitev področja miru, blagostanja in demokratičnih vrednot v svetu".). Neizkoriščene potenciale vidi vodstvo stranke v "prostovoljnem delu": ob viziji, kako državljani in državljanke po ugasitvi delovnih strojev popoldne z veseljaško pesmijo na ustnicah pograbijo še prostovoljne krampe, lopate in nakupovalne vrečke v devetem nadstropju živečih starejših občanov, je nedvomno zaigralo marsikatero notranje oko.

Eh, ne bom vam lagal. Na temo osmega kongresa SDS bi moral pesniti in potvarjati, da bi izluščil kaj zares atomskega, presunljivega ali vsaj presežno konfliktnega, saj je šlo povsem razumljivo za zaslužniško čajanko, kamor so prišli drug drugemu vsi popadat v objem in si povedat, da se imajo zdaj, ob uri uspeha, zato ker so vztrajali, še toliko bolj radi kot prej. V bistvu se vsaka taka priložnost preprosto mora brati kot nekakšna Boccaccieva zgodba - pa ne zato, ker bi demokrate v Portorožu obiskal Aurelio Juri v popolni lateksovi bojni regaliji, temveč ker gre za črtico, katere bistvo dobite podano na samem začetku in se potem do konca zgodi natančno to in nič drugega kot to.

Generalisimus je v svojem jutranjem pozdravnem govoru navzočim še enkrat razložil, da so zmagali. Pokril je sicer vse običajne baze, okrcal tako "relikte bivšega komunističnega režima" kot "neformalno in formalno kartelno prepletenost našega gospodarstva ... pogosto na meji kriminalne dejavnosti", a je večji del prek pet strani dolgega govora vseeno preveval zdravi in spravljivi duh destilirane pozitive. Uravnotežena sredinska politika, vzpostava družbe povezanih in sodelujočih posameznikov, ljudje dobre volje, trajnostni razvoj, blaginja za vse. "Tisti jutri izpred enajstih let je danes."

Poleg njega je v dopoldanskem delu največ pozornosti pritegnil Ivo Sanader, ki je prišel nedvoumno povedat, da je sicer prijatelj z vsemi janezi, z Janezom pa še prav posebej. Nasploh je nastopilo celo zaporedje predstavnikov sestrskih strank iz svobodne Evrope, ki so se prišli potrudit s tistimi nekaj popačenimi slovenskimi besedami galantnega nagovora, vodja slovenske izpostave pa se je želel z njihovo prisotnostjo gotovo malo pohvaliti in zapreti usta tistim predvsem tiskovnim kritikom, ki radi zapišejo, da ga v Evropi v bistvu ne marajo. "Mojbog, še med seksom se tako ne dolgočasim!" je vsled hudournika pozdravne vljudnoščine sam zase hropel izkušen in razbrazdan starejši kolega, nedvomno še malce večji rdečkarski petoliznik, kot smo mi ostali že po defaultu.

Popoldne so se delegati razdelili po delovnih skupinah in parlamentirali o programu in statutu. Tudi pri tem so prevladovale take izrazito harmonične misli ("Politika je umno logično življenjsko upravljanje z resničnostjo!", "Moški in ženske nismo dva ločena svetova, temveč smo vzajemna bitja!"), za pridih kritične misli pa je po svoji žlahtni navadi poskrbela neuničljiva gospa Marija Vodišek, za prijatelje še vedno Jeklena Pest Slovenske Socialdemokracije. Nasploh se ji zdi predlagani program sicer dober (dokler se ne bo vodstvo stranke na račun "nekakšne popularnosti" začelo oddaljevati od že zdavnaj ostro zarisanih ciljev), srčno pa jo je zmotil predlog statutarne spremembe, po kateri kandidatom za katerokoli funkcijo v stranki ali državi ne bi bilo več treba prilagati podpisanih priseg, da niso nikoli sodelovali s tajnimi službami svinčenega režima. Skrbelo jo je, da se ne bi zaradi tega v zdravem jedru zaredili razni "krti", hkrati pa si ni mogla kaj, da se ob takem predlogu ne bi vprašala, ali ni bila kaka dosedanja izjava neiskrena ali celo povsem lažna.

Navzoči so ji odobravajoče zaploskali, predsedujoči Milan Zver pa je jel miriti, da gre samo za to, da se v stranko včlanjuje toliko mladih ljudi, da nekako ni več niti okusno niti smiselno, da bi moral recimo leta 1985 rojen fant podpisati izjavo, da ni nikoli delal za Udbo. Je pa res, je dodal, da bi bilo zahtevo za starejše novince morda vseeno smiselno ohraniti in je bil zato pomislek železne gospe še kako na mestu, a je žal zgrešila dvorano, saj se v tej pogovarjajo samo o programu in nimajo nad statutom nobene prave moči.

Vmes sta po delovnem kosiljevanju čelnika Slovenije in Hrvaške v press centru priredila kratko, a sladko tiskovno konferenco, na kateri sta povedala, da je med njima bistveno bistveno več lepega kot grdega. Govornika, ki sta podij drug drugemu odstopala s spoštljivim "Gospod predsednik ...", sta povedala, da sta sicer naslijedila jednu tešku situaciju u bilateralnim odnosima, da pa ni bilo nikoli tako grozno, da ne bi mogli več biti prijatelji. Prvi in neposredni cilj je poboljšanje atmosfere, ustanavljala se bo skupna zgodovinska komisija, gradil se bo skupen most čez Muro! Sanader je posebej poudaril svojo hvaležnost ob tem, da je Slovenija izrazit evropski zagovornik Hrvaške, povedano je bilo tudi, da noben incident, najsi še tako hud, ne bo prejudiciral končne granice. Ves čas konference je izza podboja vrat zaljubljeno kukal naš zunanji minister, ki pa ga je strašno zmotilo - "Pa kaj to vi počnete za mojim hrbtom?!?!" -, ko je neki fotograf oder škljocal kar izza njegove medvedje rame. S kolegi novinarji smo se kasneje pohecali, da bi, če bi se na predsedniških volitvah kdaj pomerili Brezigar, Pahor in Rupel, bil to boj Barbare, Barbike in Barbapape.

Same volitve so potekle hitro in ekspeditivno, kar vsaj za predsedniški položaj tudi ne sme presenetiti, saj so prav vsi regijski odbori nominirali eno samo ime. Med štetjem glasov so v slogu Podarim/dobim izžrebali končne nagrade velikega srečelova SDS se predstavi (ionizator je romal v Senovo), na hitro so se dogovorili o končnih verzijah resolucij. Sprejeli so jih kar osem, med njimi Krščanski etos vliva pogum za novo pot. Generalisimus je zmagal s 368 glasovi od 371, tri glasovnice so bile pač neveljavne. V svojem govoru ni niti enkrat omenil komunistov, nasploh se je trudil biti kratek: povedal je, da gre za obdobje krajših govorov in daljših delovnih dni, pogosto noči. Na še zaključni hitri tiskovni konferenci smo ga potem največ spraševali o spremembi statuta v zvezi z izjavo o nesodelovanju s tajnimi službami, ki je bila nazadnje sprejeta s pošteno večino. Povedal je, da je bila omenjena varovalka do sedaj sicer potrebna (saj je stranko menda obvarovala nekaterih milo rečeno "igric", kakršnih so bile deležne nekatere druge pomladne stranke), da pa se zdi, da jo je čas končno preživel. Preteklih petnajst let je dodobra prečistilo slovenski politični prostor, dediščina totalitarizma je že dodobra razgrajena, pa tudi stranka ima na voljo dovolj drugih mehanizmov, da se ubrani. Na vprašanje, ali bodo po novem udbaši torej lahko kandidirali na listah SDS, je v bistvu odgovoril, da pa je to zelo konkretno vprašanje.