stranke / Kongres trepljanja

Od vseh strankarskih kongresov mi bo nemara v spominu najdlje ostal kongres SDS v Celju 2001, ko je generalisimus iz takrat še socialdemokratskega paradiža zabrisal Iva Hvalico, čeprav mi je ta le nekaj mesecev prej v intervjuju razlagal, kako je bil v Janeza nekoč slepo zaljubljen, zdaj pa ga zrelo odraslo ljubi. O kolapsu pomladne opcije na parlamentarnih volitvah preveč javno razlagajoči in v kapitanovo avtoritativno zelje prenesramno bezljajoči Ivo je takrat pod neizprosnimi žarometi nejeverno zeval kot ranjena riba, bolj zase kot za koga drugega mrmral mantro o pogrebu demokracije in bil samo vrh spodžagane ledene gore. Pred glasovanjem je namreč veliki vodja neposredno nagovoril delegate in jim zdiktiral, točno koga morajo pod točno katero številko voliti v ožje organe stranke, drugače se on vsega skupaj ne gre več. Stranka je razklana na dva različna vidika prihodnjega delovanja, je dodal, in če bo taka ostala, naj si najdejo koga drugega, da jo bo vodil. Če se prav spomnim, se je ob tem dobesedno opisal kot nekoga, ki vleče voz iz blata.