politika / Ruplov konflikt

Prejšnji teden je bila na položaju veleposlanika pri Evropski uniji opravljena nenavadna zamenjava. Dosedanjega veleposlanika pri EU dr. Cirila Štoklja bo zamenjal Igor Senčar. Povedano bolj preprosto, Drnovškovega človeka bo nasledil zet finančnega ministra dr. Andreja Bajuka. Veleposlaniku pri EU Štoklju naj bi sicer mandat potekel v začetku oktobra. Izteklo bi se mu osem let neprekinjenega službovanja v tujini; najprej je štiri leta služboval v Madridu, nato še štiri v EU. Po tem času je sicer po zakonu nujna razporeditev diplomatov iz zunanje službe v notranjo, kjer morajo pred ponovnim imenovanjem v tujino ostati najmanj dve leti.

Dimitrij Rupel je Štoklju že izdal odločbo o zamenjavi, prav tako jo je že obravnavala vlada, ni pa je še prejel predsednik republike dr. Janez Drnovšek, ki formalno imenuje in razrešuje veleposlanike. Kje so razlogi za predčasno zamenjavo, zaradi katere bo sedanjemu veleposlaniku pri EU mandat prenehal dva meseca prej, torej 1. avgusta? Z ministrstva za zunanje zadeve so sporočili, da minister lahko v skladu z drugim odstavkom 37. člena zakona o zunanjih zadevah "zaradi delovnih potreb ali zaradi drugih upravičenih razlogov skrajša oziroma podaljša čas razporeditve v zunanjo službo, skupna doba neprekinjenega službovanja v tujini pa ne sme preseči osem let". Kot razlog za predčasno zamenjavo so navedli: "Ministrstvo skuša zagotoviti čim bolj nemoteno delo diplomatsko-konzularnih predstavništev, zato se praviloma odloča, da potekajo prerazporeditve v času, ko so predstavništva najmanj obremenjena. Avgust, ko imajo v EU kolektivne počitnice in ko je na dopustu tudi velik del uslužbencev ministrstva, je za to zagotovo najprimernejši čas." Da vse le ni tako vsakdanje, kaže to, da je sedanji veleposlanik Štokelj tesno povezan s predsednikom republike Drnovškom, pred odhodom v tujino je bil njegov svetovalec za zunanje zadeve v vladi. Kljub pojasnilu z zunanjega ministrstva o "stalni praksi" pa je znano, da Štokelj Ruplove odločbe ni sprejel najbolje in si želi mandat končati, kot je določeno v njegovi pogodbi.

Mnenje o tem je prejšnji teden izrekel tudi prejšnji zunanji minister Ivo Vajgl. Skrajševanje mandatov veleposlanikov naj ne bi bilo običajno. Z ministrstva pa so ponovno poudarili, da je bilo v zadnjih letih skrajšanjih kar nekaj mandatov in da je tudi Vajgl sam lani predčasno zapustil veleposlaniško mesto v Berlinu. A v zvezi s tem velja dodati, da je Vajgl mesto veleposlanika vendarle zapustil, ker je sprejel višjo funkcijo - položaj zunanjega ministra RS.

Zapleti v zvezi s postavljanjem in odstavljanjem veleposlanikov niso novost v času Ruplovega ministrovanja v novi vladi in se s Štokljem očitno tudi ne bodo končali. Zamenjava se letos obeta še v veleposlaništvu RS v Argentini, saj sedanjemu veleposlaniku mag. Bojanu Grobovšku mandat poteče julija. Govori se, da naj bi novi veleposlanik postal argentinski Slovenec z zelo malo izkušnjami iz domovine. Sicer pa si je že v začetku leta minister Rupel zaželel zamenjave veleposlanika v Londonu Iztoka Mirošiča, ki je takrat komaj tri mesece zasedal to prav tako zelo pomembno veleposlaniško mesto.

Za politično ureditev parlamentarne demokracije, kot jo poznamo tudi pri nas, je sicer značilen sistemski trikotnik zunanje politike. Trikotnik, v katerem tri glavne vloge dokaj enakovredno igrajo predsednik republike, predsednik vlade in zunanji minister. Pri nas torej dr. Janez Drnovšek, Janez Janša in dr. Dimitrij Rupel. In glavno besedo v tem trikotniku ima očitno Rupel. Janša zunanji politiki ne namenja prav dosti časa in Ruplu za zdaj pušča proste roke. Tako zunanjemu ministru v novih političnih razmerah ostaja le en "nasprotnik", Janez Drnovšek.

Njun zadnji veliki javni "nesporazum" se je končal s podpisom vilenske izjave (V-10) in s popolnim kaosom v zunanjepolitičnem trikotniku. Drnovšek je pred podpisom vilenske izjave v javnosti izražal povsem drugačna mnenja o tej temi, kot jih je potem vsebovala omenjena izjava. Tudi v dneh po objavi izjave je večkrat izrazil prej nasprotovanje njeni vsebini kot kaj drugega. Rupel pa je ves čas poudarjal, da mu je v telefonskem pogovoru Drnovšek pritrdil, da bi bilo pametneje k izjavi pristopiti kot jo zavrniti. Nekaj dni za tem je moral Drnovšek na svojo prvo pot v tujino v vlogi predsednika republike v Budimpešto zadnji hip odpotovati sam in ne skupaj z Ruplom, kot je bilo prvotno predvideno. Uradno je takrat Rupel nenapovedano vzel dopust, ni pa jasno, ali je morda prejel ukaz iz vrha vlade, naj se za nekaj dni umakne izpred oči javnosti. Rupel je takrat Drnovšku v enem od svojih pisem napisal: "Kot veš, sem bil precej slabe volje zaradi Tvojega intervjuja prejšnjo nedeljo, saj si v njem zanikal pogovor z menoj in zavrnil V-10. S tem intervjujem si pospešil nekatere razprave in žal tudi medijske napade name."

Rupel sedaj poleg zunanjega ministrstva in slovenske zunanje politike vodi tudi OVSE in se, kot je razbrati iz njegovih nastopov v javnosti, v tej vlogi počuti izjemno dobro. Kako nesrečen je, če mu iz rok po naključju uide katera izmed niti, pa je pokazal po neformalnem sestanku Drnovškovega svetovalca Vajgla z deželnim glavarjem Jorgom Haiderjem konec januarja v Celovcu. Vajgla je sicer na poti "tihe diplomacije" spremljal avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin Inzek. Na sestanek pa naj bi ga bil poslal Drnovšek z namenom, da že pred "konferenco konsenza" preuči pripravljenost avstrijske strani za kompromis glede dvojezičnih krajevnih napisov in nekaterih drugih obmejnih vprašanj, s katerimi naj bi se konferenca ukvarjala. Drnovškovo ravnanje naj bi bilo v skladu z običajem še iz časov njegovega predsedovanja slovenski vladi. Rupel je obžalovanje zaradi, po njegovem, neprimernega Vajglovega in Inzkovega obiska izrazil nekaj dni za tem na srečanju s predstavniki koroških Slovencev. Iz kabineta zunanjega ministra pa so po srečanju še sporočili, da ne sme biti dvoma, kdo vodi zunanjo politiko.

Rupel torej ni mogel biti prav zadovoljen, ko je Drnovšek prejšnji teden sam odpotoval na glavno slovesnost ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne, ki je bila 9. maja v Moskvi, saj se je je menda želel udeležiti tudi on. A kaj, ko so vabila delili Rusi, in ti ga, kot kaže, niso hoteli med gosti.