subvencije / Dokazi so uničeni

Radovednost malega kmeta, ki se je prek poblaščenke za dostop do javnih informacij Nataše Pirc Musar pozanimal, kolikšna je bila državna pomoč sosedu in za kaj, je pripeljala do nič manj kot katastrofalnega odkritja - na ministrstvu za kmetijstvo, ki ga vodi Marija Lukačič (SDS), se jim niti ne sanja, komu vse in za kakšen namen so med letoma 1991 in 2000 podelili za več kot sto milijard tolarjev državnih pomoči. Piko na i je postavil nekdanji kmetijski minister in zdajšnji državni sekretar na istem ministrstvu Franci But, ki je naročil uničenje vlog, odločb in druge dokumentacije. S tem je praktično sesul "back-up" sistem, ob tem, da primarnega (z zakonom zahtevanega) sistema sploh ni bilo. Česar takratni minister baje ni vedel, pa bi moral.

"Evidence dokumentov pravzaprav niso izginile, ampak jih nekdanje združenje za prehrano in kasneje Agencija za kmetijske trge od leta 1991 sploh nista vodila. Drugače rečeno, vodili niso niti evidence prejete pošte. S tem sta tako nekdanje združenje kot agencija kršila vse predpise in zakonodajo," pojasnjuje Gorazd Perenič z ministrstva za javno upravo (MJU). Nekdanji kmetijski minister Franci But, ki je dal nalog za uničenje vlog in odločb ter ostalih dokumentov, je menda ravnal po zakonu (ki trenutno zahteva 7-letno arhiviranje dokumentov). Kako so - če evidenc dokumentov ni bilo - izbirali, katere dokumente lahko uničijo, in kako, da pri uničevanju dokumentov niso opazili, da ni evidenc o teh dokumentih - pa ni jasno tudi Pereniču.

Ker evidenca uničenega gradiva, iz katere bi bili razvidni vsaj osnovni podatki (kdo je dobil državno pomoč, v kakšni višini, za kakšen namen in kdo mu jo je odobril), torej ne obstaja oziroma nikoli ni obstajala, ostale dokaze pa so uničili, to pomeni, da nihče ne ve, kam je država "podarila" državne pomoči. Uničenje dokazov pa seveda tudi pomeni, da država pri dodeljevanju novih pomoči ne bo vedela, ali jo je prosilec morda že prejel (v tem primeru nove namreč ne bi smel), niti kaj je z njo naredil.

Tudi natančna številka o dodeljenih pomočeh ni znana, saj so bila pojmovanja državnih pomoči med letoma 1991 in 2000 različna (ali sem spadajo tudi proračunske podpore za ukrepe kmetijske politike?). V omenjenem obdobju Slovenija namreč ni imela pravne podlage, ki bi to natančno opredeljevala. Zakon o nadzoru državnih pomoči je bil sprejet v letu 2000. Iz prvega poročila o dodeljenih državnih pomočeh, ki je bilo pripravljeno leta 1999 (vključuje obdobje od 1997 do 1999), pa izhaja, da je bilo samo v teh treh letih za pomoči kmetijstvu in pomoči ribištvu skupaj dodeljenih za dobrih 58,4 milijarde tolarjev. Če prištejemo še neznano višino dodeljenih pomoči od leta 1991 do 1997, verjetno lahko govorimo o več kot 100 milijardah tolarjev.

Da bi do uničenja lahko prišlo zaradi malomarnosti ali nevednosti, lahko verjamejo samo največji naivneži. Posebno ker je dodeljevanje državnih pomoči v kmetijstvu, ob številnih prijavah, da se sredstva nenamensko koristijo, že dalj časa zanimalo tudi Komisijo za preprečevanje korupcije pod vodstvom Draga Kosa. "Vendar nismo dobili nobenih uporabnih odgovorov v zvezi s tem, in to ne glede na to, kateri kmetijski minister je bil trenutno aktualen." Kmetijsko ministrstvo pa je bilo vsa ta leta trdno v rokah SLS. Prijave o nenamenskem koriščenju državnih pomoči je komisija dobivala tudi za druga ministrstva, vendar v bistveno manjšem obsegu. Protikorupcijska komisija je tudi glede uničenja dokumentov kmetijsko ministrstvo zaprosila za uradno pojasnilo.

Pa bo za uničenje tako pomembnih dokazov kdo odgovarjal? Najbrž ne. Kot pojasnjuje Perenič, je But kot takratni kmetijski minister za zdajšnje odkritje sicer prevzel objektivno odgovornost, vendar pa s svojim naročilom za uničenje dokumentacije ni kršil zakona. Zaradi časovne oddaljenosti bodo za neobstoječe evidence težko iskali krivce tudi na združenju, ki ne obstaja več, ljudje so se zamenjali tudi na agenciji, poleg tega je vprašanje, koliko stvari je zastaralo, pravi Perenič, ki hkrati obljublja, če bo kaj še možno odkriti, in če se bo izkazalo, da bi lahko šlo za kazniva dejanja, vložitev kazenskih ovadb.

Ob vsem tem se seveda zastavlja vprašanje, ali se podobna zgodba z evidencami lahko ponovi (oziroma se je že) tudi na katerem od drugim ministrstev, od katerih jih večina tudi dodeljuje različne pomoči in subvencije. Denimo na ministrstvu za gospodarstvo. Dolgotrajno in za zdaj neuspešno čakanje na izsledke analiz komisije (ta po odkritju nenamenske porabe državne pomoči v Jutranjki preiskuje tudi porabo pri ostalih prejemnikih pomoči) menda ne korenini v neobstoječih ali uničenih evidencah, "pač pa ima komisija za svoje delo neki terminski plan". Na Virantovem ministrstvu obljubljajo, da bodo po tem, ko se bodo prebili skozi "močvirje" kmetijskega, preverili tudi stanje evidenc in dodeljevanje državnih pomoči pri ostalih ministrstvih. Kot pravi Perenič, pa razmišljajo tudi o tem, da bi predlagali podaljšanje zdaj 7-letnega roka za arhiviranje dokumentov in ga tudi drugače opredelili. Pri dodeljevanju teh pomoči namreč zadeva ni rešena, ko je izdana odločba o dodeljeni pomoči, ampak bi rok za arhiviranje (in nato za uničenje dokumentacije - seveda le ob ustrezni obstoječi evidenci) moral začeti teči takrat, ko je bil namen, za katerega je bila dodeljena, uresničen.