muslimani / Balkanska posla

Ko je bil oktobra leta 2001 Osman Đogić imenovan za slovenskega muftija, večina prebivalcev Slovenije sploh ni vedela, kaj naj bi to pomenilo. Še več, niti niso vedeli, da je slovenska islamska skupnost organizirana, kaj organizirana, da sploh obstaja. Sedaj, po skoraj štirih letih, pa se mediji ukvarjamo s takimi podrobnostmi, kot so prepiri znotraj slovenske Islamske skupnosti, ko se ne morejo zediniti, čigava beseda več velja. Za kaj gre? Osmanu Đogiću bi v kratkem potekel štiriletni mandat. Ker je slovenska islamska skupnost v znotraj institucionalni organiziranosti podrejena bosanskemu rijasetu, bi tam imenovali novega muftija ali pa podaljšali mandat Đogiću. Pa so se slovenski muslimani sprli, še preden bi do tega sploh prišlo. Na sestanku sabora slovenske skupnosti so sklenili, da Sarajevu prišepnejo, da Đogića ne želijo več za muftija, tako da so na saboru Islamske skupnosti v BiH potrdili njegov odstop, za v. d. muftija v Sloveniji imenovali mariborskega imama Ibrahima Malanovića ter obvestili, da bodo novega muftija imenovali do septembra. Osman Đogić trdi, da ni odstopil, da je še vedno slovenski mufti; da je bil sestanek slovenskega sabora nelegitimen, ker naj se ne bi pred tem sestali odbori vseh džematov; da si bo prizadeval spremeniti statut Islamske skupnosti v Sloveniji, in sicer tako, da bi bila bolj neodvisna od bosanske skupnosti. Spor še ni razrešen in trenutno se ne ve, kdo je vodja slovenskih muslimanov.

A vseeno je delo, ki ga je doslej za mentalno zdravje slovenske družbe kot slovenski mufti naredil Osman Đogić, več kot dobrodošlo. V veliki meri se imamo nemuslimanski Slovenci ravno njemu zahvaliti, da smo se poučili o temeljnih postavkah islama. Recimo o rutah. Eden izmed Đogićevih prvih odmevnih javnih nastopov oktobra 2002, ko so policaji pred njegovim blokom legitimirali njegovo ženo. Češ sumljiva tujka z ruto. Kljub temu da ji je mož takoj prinesel identifikacijski dokument, so jo odpeljali na policijsko postajo, kot razlog pa navedli, da je kršila zakon o tujcih, ker pri sebi ni imela dokaza, da zakonito biva v Sloveniji. Čeprav je bilo več kot očitno, da so jo policisti legitimirali zaradi videza. In tako so Slovenci spoznali muslimanske rute.

Potem smo se spoznali z džamijo. Oziroma z razliko med džamijo in molilnico in verskim centrom ali na splošno kar s celotno islamsko sakralno arhitekturo, postali smo celo eksperti za višine minaretov. Zakaj? Ker je s postavitvijo muftija Islamska skupnost končno dobila nekoga, ki je navzven predstavljal njihove interese v zvezi z gradnjo sakralnega objekta. In to je Đogić počel tako vztrajno, da so sedaj resnično skoraj tik pred dejanskim nakupom zemljišča. Ok, še nekaj sodniških pravd jih čaka, da določijo velikost zemljišča, preden ga odkupijo, in verjetno še kakšna razprava o višini minareta, a vseeno so dlje, kot so bili prej 30 let skupaj. Slovenska družba pa se je ob razpravi o referendumu o džamiji soočila z vso svojo nestrpnostjo, primitivnostjo in zaplankanostjo. Mufti je kot formalni vodja slovenskih muslimanov s svojimi javnimi nastopi, ki so bili vedno skoraj resignirano akademski, razburjal edinole z uporabo jezika, nikoli pa z izjavami. Ja, neuporabo slovenščino so mu hudo zamerili. A največji paradoks je nastal sedaj ob notranjih prepirih: vedno so mu očitali to nesrečno slovenščino, sedaj pa se je izkazalo, da se je ravno on nenehno zavzemal za večjo neodvisnost Islamske skupnosti v Sloveniji. No, in sedaj še tretja lekcija za nemuslimanske Slovence: vpogled v notranjo strukturiranost slovenskih muslimanov. To se lahko naučimo sedaj.

Ob nastopu svojega mandata je Đogić med svojimi prednostnimi nalogami navedel reorganizacijo Islamske skupnosti. Šlo je za vrsto birokratskih postopkov. Od vzpostavitve mešihata kot federalnega organa posameznih džematov in kot pravnega subjekta v komunikaciji z državo. Do registracije posameznih džematov kot pravnih oseb, registracije molilnic kot verskih objektov Islamske skupnosti (sedaj so nekatere registrirane kot obrtni ali poslovni prostori), ureditve statusa imamov, ki so sedaj prijavljeni eni kot obrtniki, drugi kot duhovniki. In prav tu je eden prvih kamnov spotike, zaradi katerega je Đogić "odslovljen". Imam je v svojem džematu bog i batina ter si prav nič ne želi, da bi ga kdo nadzoroval ter od njih zahteval letna poročila. Govorice znotraj islamske skupnosti pa pravijo, da nekateri imami sploh ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, niti vsakodnevnih petkratnih molitev; da je imel eden od imamov izvenzakonsko zvezo ter da je, da bi se izognil škandalu, ljubico po šeriatskem pravu vzel za drugo ženo; neki drug imam naj bi žalil svoje vernike, ki niso bili Bošnjaki ... V anketi na spletnem portalu slovenskih Bošnjakov Slotekbir.net sprašujejo, kako so verniki zadovoljni s svojim imamom. 34,8 odstotka glasovalcev je mnenja, da je njihov imam tuga i jad, 17 odstotkov, da je katastrofa, nadaljnjih 17 odstotkov, da bi bilo lahko bolje. Đogić je takoj ob nastopu svoje funkcije zamenjal imama na Jesenicah in v Velenju. Njegova vizija organiziranosti Islamske skupnosti je bila, da naj bodo imami osnovna stopnja, nato odbori posameznih džematov, nad njimi je sabor Islamske skupnosti kot zakonodajni organ skupnosti, ki prinaša in potrjuje vse odločitve. Mešihat pa je vrhovno izvršilno telo Islamske skupnosti. Đogić si je prizadeval, da bi se institucije mešihata in muftije na neki način ločile, in sicer da bi mešihat skrbel za lokalne potrebe muslimanov, institut muftije pa za komuniciranje Islamske skupnosti navzven, z drugimi institucijami in državo. Sliši se logično.

Toda problem je še v tem, da je nad slovenskim mešihatom in saborom še rijaset Islamske skupnosti BiH, kamor sodijo slovenski muslimani. To je še drugi poglavitni razlog, zakaj so Đogića "odslovili". Islamska skupnost v Sloveniji je organizirana od leta 1967, ko je bil formalno registriran prvi odbor džemata, ki je sprva sodil pod zagrebški mešihat, ki je tudi podrejen sarajevskemu. Pozneje je nastalo 13 džematov, leta 1994 pa je bila s sestankom sabora in sprejetjem statusa formalno konstituirana tudi Islamska skupnost v Sloveniji. Že od časa Franca Jožefa, ki je pred 120 leti ustanovil rijaset v Sarajevu, pa velja nenapisano pravilo, da na Balkanu prevladuje bosanski islam in da je Sarajevo središče balkanskih muslimanov. V sarajevski rijaset sodijo Sandžak, Hrvaška, Slovenija, Srbija, samostojne islamske skupnosti pa imajo v Makedoniji in na Kosovu. Đogić se še vedno zavzema za spremembo statuta slovenske islamske skupnosti, in sicer v smislu večje enake avtonomnosti, kot jo imajo makedonski in kosovski muslimani.

Toda sarajevski rijaset si ne želi, da bi bila slovenska Islamska skupnost bolj neodvisna. V intervjuju za Mladino je Mustafa Cerić, reis ul ulema islamske skupnosti v BiH in formalni šef slovenskega muftije, dejal, da "želimo, da v Ljubljani prevladuje bosanski islam. Zato je mufti bosanski in zato muslimani v Ljubljani ne bi sprejeli ločitve od duhovne podpore Sarajeva". In ker je reis ul ulema muftijev šef, je logično, da se ne strinja z njegovim ponovnim imenovanjem.

Notranje zdrahe islamski skupnosti pa vsekakor ne bodo pomagale pri gradnji džamije v Ljubljani. Še posebno ne ob misli, da podpredsednik SDS in evropski poslanec Miha Brejc za Financal Times mirno in brez pomislekov ali slabe vesti izjavi: "Seveda lahko imajo primerno mesto za molitev, toda brez minareta in brez kulturnega centra." Pa ne, da se bomo sedaj, ko smo se ravno naučili nekaj novega o slovenskih muslimanih, spet vrnili na začetek.