oblast / Zgodovina, dimna bombica

Kratko sporočilo, ki je prišlo iz farmacevtske družbe Krka, je bilo precej skrivnostno. Sedanji nadzorni svet Krke d.d. je sporočil, da so diskutirali o novem nadzornem svetu ter da v "danem trenutku še niso podani vsi pogoji za pripravo usklajenega dokončnega predloga za skupščino Krke." Zato bodo sledila dodatna usklajevanja, so še sporočili iz podjetja, ki se je na lestvici najbolj dobičkonosnih slovenskih podjetij - objavljal jo je Gospodarski vestnik - lani uvrstilo na drugo mesto, takoj za Lekom. Kaj se je v resnici pripetilo, da je nadzorni svet naokoli pošiljal misteriozna sporočila? Lastniki Krke so se udarili. Dva paradržavna sklada, KAD in SOD, ki skupaj obvladujeta slabih 25 odstotkov delnic Krke, sta hotela četrtinski lastniški delež pretopiti v bolj ali manj popolno obvladovanje tistega dela nadzornega sveta, v katerem sedijo predstavniki lastnikov.

V čem je hec? Podatki, objavljeni 31. decembra 2004, govorijo, da ima Krka skoraj 55 tisoč delničarjev. Zgolj za primerjavo: vseh prebivalcev Novega mesta je 40 tisoč. Vseh delničarjev Krke je torej za toliko kot vseh Novomeščanov, tem pa moramo dodati še dobra dva Šentjerneja. 53 tisoč malih delničarjev ima v lasti 40 odstotkov Krkinih delnic. 16 odstotkov delnic je v lasti 41 investicijskih skladov. Kakšnih 800 slovenskih pravnih oseb nadzira še kak ducat odstotkov delnic. Med lastniki Krke je še neka sto tujih investitorjev, vendar je njihov delež v celotni lastniški strukturi obroben. Ker so mali delničarji navadno neaktivni, interesi investicijskih skladov pa so pogosto konfliktni, med delničarji Krke obstajata le dva velika lastnika, ki po eni strani premoreta dovolj velik delež in s tem vpliv, po drugi strani pa ta dva lastnika nastopata koordinirano. To sta Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba, torej dva paradržavna sklada, ki sta pod neposrednim nadzorom vlade oz. vladajoče koalicije. Leta 2001, ko so lastniki Krke postavljali sedanji nadzorni svet, so bila lastniška razmerja podobna današnjim. Dva velika lastnika, KAD in SOD, sta nadzirala slabo četrtino delnic. S tem lastniškim deležem bi si paradržavna sklada lahko zagotovila bolj ali manj popolno kontrolo tistega dela nadzornega sveta, ki ga imenujejo lastniki. Kljub temu pa so pred štirimi leti dosegli nekakšen gentlemanski sporazum. Dve mesti v nadzornem svetu sta dobili dve investicijski družbi, Nacionalna finančna družba in PID Triglav. NFD in Triglav sta imela v lasti vsak po tri odstotke delnic, s tem lastniškim deležem pa sta investicijski družbi dobili relativno pomemben upravljavski vpliv. In ko so se po štirih letih sedanji nadzorniki usedli s predstavniki lastnikov, se niso mogli dogovoriti, ali si mesta v nadzornem svetu zaslužijo tudi predstavniki skladov, torej relativno majhnih lastnikov. KAD in SOD bi imela čim večji vpliv. Po možnosti tolikšnega, da bi postavila vse tiste člane nadzornega sveta, ki jih imenujejo lastniki.

Taktika koordiniranega nastopa se je KAD-u in SOD-u obrestovala že na skupščini energetske družbe Petrol, ko sta si paradržavna sklada s preglasovanjem malih delničarjev ter investicijskih skladov zagotovila skoraj popoln vpliv v tistem delu nadzornega sveta, ki je rezerviran za lastnike. Za dekoracijo sta KAD in SOD pristala, da v nadzorni svet postavijo direktorja KD-ja Matjaža Gantarja, sicer tudi člana vladnega strateškega sveta za gospodarstvo.

Krkini lastniki bodo usklajevanje nadaljevali, odločitev o nadzornikih pa bo sprejeta sredi junija.

Trije dnevni redi

Ambicije nove vladajoče koalicije, da bi si prisvojila čim več vzvodov oblasti, torej še ni splahnela. Ko je sedanja vlada pred šestimi meseci prevzela vajeti v svoje roke, je te ambicije skrivala. Nova vlada je namreč razglašala, da so njene prioritete sicer povezane z gospodarstvom, zlasti z izboljševanjem podjetniškega okolja, hkrati pa je obljubljala, da se bo država iz gospodarstva umaknila. Hkrati z napovedanim umikov države iz gospodarstva je vlada imenovala strateški svet za gospodarstvo, ki naj bi se ukvarjal z idejami o makroekonomskem okolju. Med prvimi meseci mandata nove vlade se je dozdevalo, da bodo politični boji dobili novo uniformo. Dozdevalo se je, da bo prerazporejanje bogastva in vliva poslej potekalo ob pomoči na videz nevtralnih, tehničnih instrumentov, ki jih imajo na voljo makroekonomisti. Dozdevalo se je, da se bodo politično boji vrteli okoli vprašanj, kako naj bi izgledal davčni sistem ter kakšne naj bodo obrestne mere. Dozdevalo se je, da dnevni red politične razprave po novem sestavljajo makroekonomisti. Takšni politični boji sicer izgledajo nekoliko abstraktno, bolj se je treba potruditi, če želimo razumeti, kdo so konkretni ljudje, konkretni lobiji in konkretni družbeni sloji, ki so v ozadju bojev. Hkrati pa so ti na videz abstraktni boji značilnost modernih ekonomij in modernih političnih sistemov. Kakšen politično boj je skrit za idejo, da bi država uvedla enotno davčno stopnjo? Kakšen politični boj je skrit za idejo, da bi veljalo ukiniti subvencije alternativne kulture? Kakšen politični boj se skriva za idejo, da bi obdavčili avtomobile? Kakšen politični boj je skrit za abstraktno idejo, da bi veljalo privatizirati državna podjetja ter državne banke?

Medtem ko so člani vladnega strateškega sveta za gospodarstvo v javnosti predstavljali množice idej, glede katerih smo lahko bolj ali manj kritični, a te vendarle sodijo med moderne, na videz abstraktne politične prijeme, se je vlada ukvarjala z drugačnim dnevnim redom. V resnici gre za tri dnevnem rede.

Prvi dnevni red diktirajo člani vladnega strateškega sveta in je bil v prvih treh mesecih poslovanja nove koalicije najbolj opazen. Prva poteza, ki jo je objavil vladni strateški svet, je bil predlog vladi, naj zamrzne izvajanje davčne reforme. Zgodilo se ni nič, zamrznitve ni bilo. Strateški svet se še vedno ukvarja z vprašanji davčne reforme. Dvomimo pa lahko, da bi se z davčnim sistemom pred letom 2007, ko naj bi bil uveden evro, zgodilo kaj bolj resnega. Ker je leto 2008 volilno leto, lahko močno dvomimo celo o tem, ali se bo z davčnim sistemom karkoli zgodilo pred letom 2008. Domnevamo lahko, da je predsednik vlade Janša dovolj izkušen politik, da v volilnem letu ne bo eksperimentiral z davčno reformo - mimogrede, to je leta 2004 počela Ropova LDS.

Druga pomembna poteza članov vladnega strateškega sveta je glasno negodovanje ob odločitvi, da vlada pokojninski sistem reformira tako, da bodo penzije rasle sorazmerno z rastjo plač. Zaradi demografskih kazalcev je takšna odločitev za javne finance izjemno obremenjujoča. Če se je pred meseci dozdevalo, da vladni strateški svet za gospodarstvo diktira dnevni red politične debate, je danes bolj verjetno, da je ta dnevni red prej dimna zavesa kot kaj resnega. V vladajoči koaliciji so namreč opozorila članov strateškega sveta preslišali.

Vendar ne obstaja zgolj dnevni red, ki ga piše strateški svet. Drugi dnevni red je v obtoku zadnja dva meseca. Gre za pričakovano diskusijo o zgodovini. Diskusija o zgodovini sovpada s 60. obletnico konca druge svetovne vojne. Vlada je v obtok poslala gradivo novo zakonodajo o vojnih grobiščih ter žrtvah vojnega nasilja. Vladni dokumenti, ki se lotevajo druge svetovne vojne in revolucije, so opremljeni s številnimi atraktivnimi specialnimi efekti. Med drugim lahko v enem od predlogov beremo, da poslej na grobiščih ne bodo več dovoljeni simboli, ki slavijo nacizem, fašizem in komunizem. Trenutno veljavna zakonodaja prepoveduje, da bi na grobiščih razstavljali fašistične in nacistične simbole. Nova zakonodaja pa bi določala, da so na grobiščih prepovedani tudi komunistični simboli. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, kaj, pravzaprav, so komunistični simboli? Srp in kladivo? Hm. Republika Avstrija ima v svojem grbu tudi srp in kladivo. Je komunistični simbol tudi rdeča zvezda? Bo poslej na partizanska grobišča prepovedano postaviti rdečo zvezdo? Gre za vprašanja, ki omogočajo dolge in atraktivne debate. Po političnem odru se bo ob tej razpravi valilo ogromno dima, realen učinek teh diskusij pa je vprašljiv. Na neodločeni del volilnega telesa bo vplivala predvsem spretna retorika, sedanja vladajoča pa ima več dobrih govornikov kot opozicija. Zdi se, da komanda LDS-a ne razume povsem, kolikšen je pomen debate o zgodovini. Ko se vrh LDS-a na proslavi v Ajdovščini slika s titovkami na glavi, izgleda vse skupaj komično.

Nujno, nujno

Tretji dnevni red politične diskusije je najbolj pomemben, težje pa ga je rekonstruirati. Drobci tega dnevnega reda potekajo v parlamentu, nekoliko večji del se odvija v vladnih sobanah, največji del pa se odvija na terenu, ki domnevno ni političen, torej na gospodarskem terenu. Gre za vprašanje realnih vzvodov oblasti. Ne pozabimo: predsednik vlade Janez Janša je racionalen vladar, ki ve, da mora nadzorovati predvsem finančne, kadrovske in informacijske tokove. Eden prvih zakonskih osnutkov nove vladajoče koalicije je govoril o spremembah pravil kadrovanja v javni upravi. Vlada je po na hitro poenostavila proceduro ob odstavitvi tistih visokih državnih uradnikov, ki delajo v t.i. organih v sestavi. Vlada je novo pravilo do zdaj aktivirala dvakrat, ob odstavitvi šefa policije ter ob odstavitvi direktorja Arhiva Slovenije.

Vladajoča koalicija je zakon, ki je spremenil pravila kadrovanja v vrhovnih državne uprave, sprejela po nujnem postopku. Formalno pravno za hitri postopek sicer ni bilo nobene potrebe, saj je ta dopusten le zaradi interesov varnosti ali obrambe države, odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države. Varnostni in obrambni interesi države menda niso ogroženi, saj nas varuje NATO. Državna uprava menda ni naravna katastrofa. Težko popravljive posledice pa tudi ne bi izbruhnile, če bi direktorja policije s položaja odstavili potem, ko bi zakon sprejeli po normalnem postopku.

Šaljenje na račun nujnega postopka bi bilo nepotrebno - tudi prejšnje koalicije so zakone sprejemale po nujnih procedurah -, če se ne bi ideja o nujnem postopku pojavila še enkrat, 1. aprila letos. Tedaj se je namreč pojavila ideja, da bi po nujnem postopku spremenili zakonodajo, ki ureja poslovanje javne RTV hiše. Tudi pri ideji o bliskoviti spremembi zakonodaje o javni RTV hiši ni bilo povsem jasno, zakaj bi zakon spreminjali po nujnem postopku. Se je začela vojna? So prišle kobilice ali kakšna druga naravna nesreča? Bi država nehala delovati, če bi javna RTV hiša še naprej poslovala po starih pravilih? Po pritisku stanovskega novinarskega združenja in akademske javnosti je ministrstvo za kulturo misel, da je potrebno zakonodajo o RTV Slovenija spremeniti po nujnem postopku, opustilo. In zdaj zakon skozi parlament potuje po normalnem postopku.

Vendarle: od kod ideja, da bi v mirnem času zakonodajo spreminjali po nujnem postopku? Eno od temeljnih pravil politične strategije in taktike pravi, da mora oblast, če želi obdržati dobro javnomnenjsko podporo, kontroverzne teme čim hitreje spraviti z dnevnega reda. Nova vladajoča koalicija je nujno zakonodajno proceduro želela uporabiti prav pri dveh temah, ki sta po svoji naravi kontroverzni. Idejo, da bi vladi olajšali zamenjave visokih državnih uradnikov, lahko opremimo tudi z brutalno oznako, da gre za uzakonitev čistke. In dolgotrajna javna debata, da si vlada pripravlja orodje za kadrovsko čiščenje, ne vpliva pozitivno na ugled vlade in vladajoče koalicije. Glede na to, da je predsednik vlade izjemno vešč politik, mu je jasno, da mora kontroverzne teme hitro pospraviti z mize. Zato je novo zakonodajo, ki poenostavlja zamenjave visokih državnih uradnikov, z dnevnega reda spravil v nekaj dneh.

Pri drugi kontroverzni temi, spremembi pravil poslovanja javne RTV hiše, je vladni kabinet sprva načrtoval enako naglico. Domnevamo lahko, da je vlada pravilno ocenila, da bo predlagana zakonodaja sprožila kontroverzne komentarje. Hitra zakonodajna procedura bi lahko negativne učinke kontroverzne tematike ublažila. Hkrati pa bi nujni postopek, ki ga je sprva želelo uveljaviti ministrstvo za kulturo, še dolgo sprožal zelo pikre komentarje.

Kaj je skupni imenovalec novih pravil kadrovanja v javni upravi ter novih pravil upravljanja javne RTV hiše? Oba dokumenta, že sprejeti zakon o javni upravi, ter osnutek zakona o javni RTV hiši, izhajata iz ambicije, da bi vzpostavili jasne in neprekinjene vertikalne linije odgovornosti. Paradoks te ambicije pa je, v tem, da sta tako javna uprava kot javna RTV hiša preveč kompleksna sistema, da bi jih organizirali po vojaško, z jasno komandno linijo odgovornosti. Zato teorija raje govori o nujnosti, da bi imeli deli tako kompleksnih sistemov zagotovljeno določeno stopnjo avtonomije. Hkrati pa vzpostavitev jasnih komandnih linij novi koaliciji zagotavljala dosti boljši nadzor nad upravo. In če bo sprejet zakon o RTV-ju, bo nekaj podobnega veljalo tudi za največjo medijsko hišo v državi.

Kot rečeno: na parlamentarnem odru se bo odvrtel le drobec tega ključnega, tretjega dnevnega reda. Niti vladne tiskovne konference ne bodo poročale o ključnih dogodkih. Bitke za prevzem vzvodov oblasti bodo tekle od podjetja do podjetja, od nadzornega sveta do nadzornega sveta. Ta, kjer vladajoča koalicija prek KAD-a in SOD-a nadzira delež, ki ob koordinirani akciji omogoča prevzem vseh upravljavskih vzvodov, bo to, predvidevamo, storila.

Poteze, izvedene v zadnjih mesecih, hkrati kažejo, da bo koalicija pod vodstvom Janeza Janše v gospodarstvu igrala dovolj prefinjeno igro. Tam, kjer koalicija ni dovolj močna, sklepa zanimiva zavezništva. Prejšnji teden, denimo, smo lahko opazili prijazno okrožnico Pivovarne Laško, ki hvali posluh nove vlade za ideje Laščanov o poslovanju slovenskega industrije pijač. Prijazna okrožnica Pivovarne Laško je bila objavljena takoj zatem, ko je urad za varstvo konkurence, ki je organ v sestavi ministrstva za gospodarstvo, sporočil, da ni ovir za združitev Pivovarne Laško in Pivovarne Union. Ministrstvo za gospodarstvo vodi Andrej Vizjak, SDS. Odločitev urada za varstvo konkurence je pomenljiva. Urad za varstvo konkurence je imela namreč nekaj let močne pomisleke, ali naj dopusti koncentracijo. Zdaj so ti pomisleki, kot kaže, zbledeli. Samo špekuliramo lahko, zakaj so zbledeli. Zato, ker so se razmere na trgu pijač dramatično spremenile? Zato, ker urad za varstvo konkurence ne čuti več pritiska belgijske multinacionalke Interbrew? Teorija zarote, da si je državni organ premislil, ker je bila Pivovarna Laško v zadnjih letih največji sponzor SDS, bi bila povsem nesmiselna. Če zberemo javno objavljene podatke, kdo je v zadnjih letih sponzoriral dejavnosti strank, sicer res ugotovimo, da so Laščani prispevali nekaj denarja za delovanje SDS. Vendar je vsota, četudi je Laško največji znani sponzor SDS v zadnjih letih, nizka - prispevki Laščanov, nakazani po letu 1996, znašajo manj kot dva milijona SIT.

Bolj verjetno se zdi, da je na večji posluh ministrstva za gospodarstvo vplivalo dejstvo, da je Laško pač vplivna firma, koalicija pa je sklenila, da bo imela z njo urejene odnose. Konec koncev, vpliv Laščanov po eni strani sega do Istrabenza - in obratno, vpliv Istrabenza, ki ga vodi Igor Bavčar, sega do Laškega. Vpliv Laščanov sega do časopisne hiše Delo. Ko je bil pred dnevi objavljen seznam bodočih nadzornikov Istrabenza, se je zazdelo, da vladajočo koalicijo sestavljata Janez Janša in Igor Bavčar.

Če pa seštejemo kadrovske poteze, ki so bile v slovenski ekonomiji izvedene v zadnjih šestih mesecih, lahko tvegamo s sledečo hipotezo: ambicije vladajoče koalicije v gospodarstvu so velike in nič ne kaže na umik vlade iz ekonomije. Vendar se te ambicije zmanjšajo, ko se približajo interesni sferi koprskega Istrabenza.